Navadno se omenja levi, desni ali verski ekstremizem, v to skupino pa spada tudi terorizem. Foto: EPA
Navadno se omenja levi, desni ali verski ekstremizem, v to skupino pa spada tudi terorizem. Foto: EPA

Obstajajo različne opredelitve ekstremizma, največkrat pa se omenja odklon od sredinskega, zmernega razmišljanja in delovanja, ki nekako teži k radikalnim spremembam, pa tudi k vzpostavitvi trdne, avtoritarne oblasti, ki bo ekstremističnemu okusu všečna in bo domnevno učinkovito rešila večino bistvenih problemov. Govori se o levem, desnem, verskem ekstremizmu; lahko gre za politična gibanja in celo stranke, ki delujejo na meji legalnosti, lahko pa se ekstremizem v pretežni meri manifestira bolj kot čisto sovraštvo (nasilje nad istospolnimi, izgredi na nogometnih tekmah ...).

Vir: Delovanje ekstremističnih organizacij, primerjalni pregled; DZ, 2013
Ruski desničarski skrajneži
V novejši zgodovini ekstremizem pomeni ideologijo in dejanja, ki so naperjeni zoper pravno in demokratično državo ter spodkopavajo ustavni in s tem družbeni red, označuje pa tudi pojave nacionalizma, rasizma, antisemitizma, ki se izražajo v nasilju. Foto: EPA
Anders Breivik
Norveško je poleti 2011 pretresel pokol skrajneža Andersa Breivika. Zaradi uboja 77 ljudi je bil obsojen na najvišjo mogočo kazen, 21 let zapora. Foto: EPA
Zlata zora
Ekstremizem se pogosto razbohoti v času krize in tudi tokrat ni nič drugače - v Grčiji pravi razcvet doživlja neonacistična organizacija Zlata zora. Foto: EPA
Nemčija
Nemška ustava prepoveduje ustanavljanje strank, ki se zavzemajo za odpravo demokracije ali države. Prepovedan je tudi vsakršen propagandni material za takšne stranke. Foto: EPA

Takšne ali drugačne oblike ekstremizma se pojavljajo povsod po svetu in so sestavni del sodobne družbe, ugotavljata Janez Blažič in Katarina Žagar, ki sta za državni zbor pripravila primerjalno raziskavo o ekstremizmu, v kateri sta se posvetila temu, kako ga prepoznavajo, se z njim spopadajo in ga obvladujejo po Evropi.

A začnimo doma: slovenska ustava sicer neposredno ne omenja ekstremizma, radikalizma ali ksenofobije, vendar pa so v ustavi določbe, ki vsem zagotavljajo enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično
ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katero koli drugo osebno okoliščino, poleg tega pa poudarja enakost pred zakonom (14. člen). Ta člen sočasno državljane varuje tudi pred skrajnim ekstremizmom, ki je lahko usoden v tem smislu, da lahko njegovo delovanje vodi v nasilna oz. skrajna dejanja, ugotavljata avtorja.

V 39. členu nato ustava zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja, poleg tega pa ima zagotovljeno tudi pravico do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj (42. člen), ki pa jih lahko država omeji, če sta ogroženi varnost države in javna varnost ali pa da zagotovi varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni.

Februarja je bila ustanovljena parlamentarna komisija, ki preiskuje ekstremizem v Sloveniji. Kako ga opredeljujeta predsednica komisije Tamara Vonta in podpredsednik Dragutin Mate, si lahko preberete tukaj.

Leto zapora za diskriminacijo, dve leti za javno spodbujanje nasilja
Podrobneje kršitve enakopravnosti opredeljuje kazenski zakonik, ki za vse tiste, ki ločujejo na podlagi rase, spola, etnične pripadnosti, veroizpovedi, spolne usmerjenosti, izobrazbe, premoženjskega stanja itd., predvideva denarno kazen ali zapor do enega leta. Enaka kazen velja tudi za tiste, ki preganjajo vse, ki se zavzemajo za enakopravnost. Dveletna zaporna kazen pa je zagrožena za vse, ki sovraštvo, nasilje ali nestrpnost spodbujajo javno, pri čemer ogrožajo ali motijo javni red in mir oz. pri tem grozijo, zmerjajo in žalijo.

Ekstremizem v Sloveniji omejuje tudi zakon o društvih, ki v 3. členu določa, da ni dovoljeno ustanoviti društva, katerega namen, cilji ali dejavnost merijo na nasilno spremembo ustavne ureditve, na izvrševanje kaznivih dejanj ali spodbujajo k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti, na razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti oziroma spodbujajo k nasilju ali vojni.

Kako je omejevanje ekstremizma in ekstremističnih skupin urejeno po Evropi?
Avtorja primerjalnega pogleda najprej ugotavljata, da je iz razpoložljivih virov mogoče ugotoviti, "da je v obravnavanih državah opazen predvsem desničarski ekstremizem, o levičarskem pa ni veliko podatkov". Nekatere države (Avstrija, Finska, Italija, Litva, Nemčija, Poljska, Romunija in Španija) v želji po omejitvi ekstremizma prepovedujejo ustanavljanje in delovanje določenih političnih strank in drugih organizacij, nekatere druge države (na primer Francija, Madžarska, Slovaška) pa se omejujejo samo na prepoved t. i. drugih organizacij, združenj oz. gibanj.

Belgija: ekstremistične stranke dovoljene, prepovedano pa financiranje
Na Poljskem je prepoved delovanja političnih strank in drugih organizacij ekstremističnega značaja zapisana že v ustavi, v državah, kot so Belgija, Švedska in Združeno kraljestvo, ustanavljanje ekstremističnih skupin ni izrecno prepovedano, veljajo pa določene omejitve - v Belgiji na primer ekstremistične politične stranke niso prepovedane same po sebi, jim pa poseben zakon odteguje sredstva za delovanje.

Avstrija: prepovedana le nacionalsocialistična dejavnost
Ekstremistični pogledi in prepričanja v Avstriji načeloma niso kaznivi, je pa izrecno prepovedana nacionalsocialistična dejavnost, kar ureja poseben zakon iz leta 1947. Vse druge vrste ekstremističnega vedenja (poleg predvsem desnega pa tudi levega ekstremizma se v Avstriji posebej ukvarjajo še z militantnimi skupinami za varstvo pravic živali in s terorizmom kot takim) se presojajo po določbah kazenskega zakonika.

Med zakonskimi določbami, ki se posredno nanašajo na ekstremizem, je najpomembnejša določba Kazenskega zakonika, ki opredeljuje kaznivo dejanje ščuvanja oz. razpihovanja sovraštva. Pomembna zakona v tem pogledu sta tudi Zakon o društvih, ki omogoča prepoved ustanovitve društva, če je nezakonito glede svojih namenov, imena ali organizacije, delujoče društvo pa se lahko razpusti, če krši kazenske določbe, in Zakon o javnih zbiranjih, v katerem je med drugim določeno, da se javna zbiranja lahko vnaprej prepovedo, če obstaja nevarnost kršitve zakona.

Francija: kazen tudi v primeru ščuvanja, ki se konča le pri poskusu
Tudi v Franciji ni enovitega zakona na področju boja zoper ekstremizem. Glavne določbe s
tega področja so zapisane v že večkrat spremenjenem in dopolnjenem Zakonu o svobodi tiska iz leta 1881, ki je bil že velikokrat spremenjen in dopolnjen in ki predvideva kazen, ko posameznik neposredno spodbuja oz. ščuva k storitvi določenih kaznivih dejanj - kazen je sicer predvidena v obeh primerih: če so kazniva dejanja dejansko storjena ali pa če ostane zgolj pri poskusu, le da je v drugem primeru kazen nižja.

V Franciji (pa tudi v nekaterih drugih državah) je sicer ekstremizem razumljen kot oteževalna okoliščina - kadar je prisoten pri kaznivih dejanjih, je kazen strožja.

Nemčija: prepovedane stranke in društva, ki rušijo demokracijo ...
Nemčija že v svoji ustavi prepoveduje politične stranke, ki se zavzemajo za ogrožanje ali odpravo svobodne demokratične družbene ureditve oziroma za ogrozitev obstoja države. O njihovi protiustavnosti odloča Zvezno ustavno sodišče, prepoved delovanja pa je podrobneje določena v Zakonu o političnih strankah. Na podoben način lahko prepovedo tudi delovanje društev.

Nemški kazenski zakonik prepoveduje vsakršno ščuvanje oz. pozivanje ljudi k sovraštvu, kot kazniva pa opredeljuje tudi dejanja, ki bi lahko ogrožala demokratično pravno državo. Med drugim je kot kaznivo dejanje opredeljeno "nadaljevanje politične stranke, ki je bila razglašena za protiustavno", prepovedano pa je tudi razširjanje propagandnega materiala takšnih organizacij.

... a kljub vsemu je desničarskega ekstremizma veliko
Kljub zakonodaji pa v Nemčiji opažajo številne primere konkretnega fizičnega nasilja in ustrahovanja, ki ga izvajajo desničarski skrajneži, manj pa se pojavlja tudi militantni levičarski ekstremizem.

Španija: tajna in paravojaška združenja kazniva
Španska ustava določa, da so med drugim prepovedana tudi tajna in paravojaška združenja, kazenski zakonik pa naprej kot kazniva opredeljuje ustanavljanje, vodenje in članstvo v prepovedanih organizacijah oz. združenjih. Zakon sicer ne omenja neposredno fašizma ali fašističnih organizacij, poleg tega pa tudi ni povsem jasno, ali je že to, da se nekdo šteje za fašista, samo po sebi kaznivo - navadno je za to potrebno tudi konkretno nasilno ali podtalno delovanje.

Med kaznivimi dejanji najdemo tudi spodbujanje k diskriminaciji, sovraštvu ali nasilju, utemeljenem na rasističnih ali antisemitskih motivih oziroma na drugih motivih, ki se nanašajo na ideologijo, vero, prepričanje, družinsko stanje, pripadnost določenemu narodu ali rasi, spolu ali spolni usmeritvi ter na bolezen ali invalidnost.

Norveška: odprta družba, ki ničesar ne prepoveduje
Zanimiv je sicer primer Norveške, ki jo je 22. julija 2011 pretresel pokol na otoku Utoya. Ker se ponašajo s svojo odprto družbo, spoštovanjem temeljnih svoboščin in človekovih pravic, posebej ne prepovedujejo holokavsta in genocida, sovražnega govora in ksenofobije, ali fašističnega izražanja ali fašističnih organizacij zato ni, so pa ta dejanja pod določenimi pogoji lahko kazniva - ko gre za diskriminacijo in sovražni govor, je na primer zagrožena denarna ali zaporna kazen. Pri tem velja omeniti tudi, da ekstremizmu velik del Norvežanov nasprotuje, so pa po napadu Andersa Breivika razpravi, kako taka dejanja preprečiti, posvetili veliko pozornosti.

Hrvaška: prepovedani plačanci in njihovo usposabljanje
Na Hrvaškem pojem ekstremizem označujejo kot dejavnosti, vedenje, stališča in ideologije, ki so v nasprotju z demokracijo in demokratično ureditvijo, kar lahko vodi v nasilno zrušitev vlade. Kazenski zakonik določa vrsto kaznivih dejanj, ki bi se lahko nanašale tudi na delovanje ekstremistov, pri čemer izpostavljajo tudi plačance in njihovo usposabljanje. Tako kazenski zakonik predvideva zaporno kazen od šestih mesecev do petih let za tiste, ki novačijo, usposabljajo in plačujejo plačance "za sodelovanje v oboroženih spopadih ali skupnih dejanjih nasilja, katerega cilj je padec vlade, spodkopavanje ozemeljske celovitosti države ali škodovanje ustavnemu redu".

Velika Britanija: navijači in rasizem
V Veliki Britaniji dodatno pozornost namenjajo tudi navijaškim skupinam, ki jim nekateri že vnaprej pripisujejo ekstremistično dejavnost. Zakon o prekrških na nogometnih tekmah (Football Offences Act 1991) določa, da je kaznivo, če ljudje ali skupine ljudi na nogometni tekmi prepevajo pesmi rasistične narave.

V nekaterih državah (npr. v Italiji, Nemčiji, Litvi, na Poljskem in v Romuniji) je izrecno prepovedana raba simbolov ekstremističnih organizacij. V številnih državah sicer ugotavljajo, da je precej več desničarskega kot levičarskega ekstremizma.

Obstajajo različne opredelitve ekstremizma, največkrat pa se omenja odklon od sredinskega, zmernega razmišljanja in delovanja, ki nekako teži k radikalnim spremembam, pa tudi k vzpostavitvi trdne, avtoritarne oblasti, ki bo ekstremističnemu okusu všečna in bo domnevno učinkovito rešila večino bistvenih problemov. Govori se o levem, desnem, verskem ekstremizmu; lahko gre za politična gibanja in celo stranke, ki delujejo na meji legalnosti, lahko pa se ekstremizem v pretežni meri manifestira bolj kot čisto sovraštvo (nasilje nad istospolnimi, izgredi na nogometnih tekmah ...).

Vir: Delovanje ekstremističnih organizacij, primerjalni pregled; DZ, 2013