Da je tema razstave, milo rečeno, občutljiva, dokazujejo že preglavice z njenim poimenovanjem: v prvem osnutku (davnega leta 2004) so jo naslovili samo 'Hitler', a je komite uglednih zgodovinarjev nemudoma sklenil, da tak naslov ni dopusten. Foto: EPA
Da je tema razstave, milo rečeno, občutljiva, dokazujejo že preglavice z njenim poimenovanjem: v prvem osnutku (davnega leta 2004) so jo naslovili samo 'Hitler', a je komite uglednih zgodovinarjev nemudoma sklenil, da tak naslov ni dopusten. Foto: EPA
Hitler in Nemci
Seveda je bilo v Nemčiji že nešteto razstav, ki so raziskovale vse od Tretjega rajha in holokavsta pa do nacističnega pravosodnega sistema, zločinov, ki jih je zagrešila nemška vojska, in koncentracijskih taborišč - a do zdaj so se izogibali postavitvi, ki bi tematizirala zgolj človeka na čelu vseh teh grozot. Foto: EPA
Hitler in Nemci
Obiskovalce razstave takoj na vhodu pozdravijo trije fotografski portreti firerja: na enem je prikazan kot strankarski agitator, na drugem kot državnik in na tretjem, ki je fotomontaža, kot smrt. Foto: EPA
Hitler in Nemci
Za podobami Hitlerja, ki so projicirane na platno, se pojavljajo prizori nezaposlenih, korakajočih vojakov in navdušeno vzklikajočih množic. Diktator tako nikoli ne 'nastopa' sam, ampak vedno v družbenem, političnem in vojaškem kontekstu svojega časa. Foto: EPA

Nemški zgodovinski muzej (DHM) z razstavo Hitler in Nemci - Narodno telo in zločin (Hitler und die Deutschen. Volksgemeinschaft und Verbrechen), ki je vrata odprla včeraj, skuša odgovoriti ne le na vprašanje, kako je firerju uspelo doseči popolno vdanost naroda, ampak tudi, kako jo je ohranjal še, ko se je popoln poraz v drugi svetovni vojni že zarisoval na obzorju.

Muzejske vitrine so seveda natrpane predvsem z gorami "standardnih" nacističnih artefaktov, denimo propagandnih posterjev, doprsnih kipov Hitlerja in SS-ovskih manšetnih gumbov, pa tudi bolj bizarnih, kot so božični okraski in družabna igra, ki naj bi igralcem pomagala v spomin vtisniti imena vodilnih nacističnih politikov. Med izpostavljenemi predmeti je še plakat, ki nazorno pokaže, kako pravilno izvedeš pozdrav z dvignjeno desnico, ter plošča "največjih uspešnic" vojaških koračnic.

Začeti je bilo treba zgodaj
Otroke se je v rosnih letih začelo "vzgajati" s pomočjo Wehrmachtovih kositrnih vojačkov - izdelovali so tudi rjavosrajčnike in celo malega Hitlerja - in družabnih iger, kakršna je bila "Zračni napad (Zabava za mlade in odrasle)". Priročnik za telovadbo, skozi katerega lahko obiskovalci pobrskajo v spletni obliki, je živ dokaz, kako zelo je Hitler spremenil šolski učni načrt, da bi zagotovil, da bodo šole proizvajale optimalne nacistične kadre.

Kako v kali zatreti glorifikacijo?
Koncept razstave vsemu temu podobju vštric postavlja utrinke resnice za propagando: slike in predmete, ki pričajo o usodi tistih, za katere v nemšem "Volku" ni bilo prostora, denimo Judov, političnih nasprotnikov in duševno zaostalih. Kurator Hans-Ulrich Thamer, upa, citira The Independent, da prav zaradi tovrstne "streznitve" razstava ne bo deležna obtožb glorifikacije najtemnejšega poglavja nemške zgodovine ali pritegnila navdušenih novodobnih skrajnih desničarjev. "Kupi trupel, sestradanih in zlomljenih ljudi ... so bili priče nasilju in uničenju, ki sta bila resnični cilj vodij nacionalsocializma, pa čeprav so to skušali skrivati."

Da res ne bi nihče prišel do sklepa, da gre za hommage junaku, je Thamer sklenil, da ne bo razstavil nobene izmed sicer lepo ohranjenih Hitlerjevih uniform in osebnih predmetov, ki so shranjeni v Moskvi. Kazanje tovrstnih "relikvij" bi namreč lahko zabrisalo distanco med gledalcem in največjim zločincem 20. stoletja, ki jo razstava skuša ohraniti.

"Še sreča za Nemčijo, da me je našla"
Thamer si je za cilj zadal pojasniti ne le vzpon skrajne desnice na oblast, ampak predvsem, kako se je njen sistem popolne dominacije nad ljudmi skozi leta razvijal in trdno zasidral na prestolu. Deloma se razlog za to, zakaj se je lahko neki neznani korporal počasi dvignil na oblast, po Thamerjevem mnenju skriva v tem, da so Nemci po porazu v prvi svetovni vojni in kaotičnih povojnih letih krvavo potrebovali nekakšnega odrešenika. "Čudež je, da ste me med milijoni ljudi našli," je Hitler izjavil na nekem srečanju stranke leta 1936. "Da sem jaz našel vas, pa je sreča za Nemčijo!"

Od živčne razvaline do tarče posmeha
Številni opazovalci, ki omenjajo spremembo v tonu javnih razprav o Hitlerju v zadnjem času, so prepričani, da taka razstava še pred desetimi leti ne bi bila mogoča, piše Der Spiegel. Lep primer počasne spremembe je film Propad iz leta 2004, ki je firerja pokazal kot živčno razvalino - sicer globoko poškodovano, a človeško bitje. V komediji Mein Führer je bil nato tarča posmeha, Neslavne barabe Quentina Tarantina pa so letos na nemške kritike naredile prav tako dober vtis kot drugod po svetu. Nenazadnje je Hitlerjevo obličje ovekovečeno tudi v berlinskem muzeju Madame Tussauds.

V podobno sproščenem duhu so v razstavo Hitler in Nemci vključili celo nedaven humoristični posnetek, v katerem je avtor čez neki star Hitlerjev govor nasnel novo besedilo in tako iz njega naredil 'stand up' komika.

Demon je mrtev
"Vizija 'demoničnega Hitlerja' je kraljevala dolgo vrsto let, a v strokovnih krogih temu ni tako že od leta 1952, ko je izšla prva obsežna biografija, delo Alana Bullocka," opozarja Thamer. "Demon je že dolgo mrtev."

Razstavo je po včerajšnjem odprtju pohvalil tudi Stephan Kramer, predstavnik Osrednjega judovskega zbora, češ da lepo ponazori dvojnost nacističnega sistema: ljudskim množicam dajati občutek, da so del nečesa večjega od sebe, "sovražne" manjšine pa v isti sapi popolnoma izključiti.