Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vsak teden Nejc Davidović, dr. Matej Petković in dr. Miha Slapničar v oddaji Ugriznimo znanost zastavljajo fizikalne, matematične in kemijske uganke. Preizkusite svoje znanje!
Trenje se pojavi pri skoraj vsakem vrtenju ali stiku dveh površin v gibanju. Osrednjo vlogo ima denimo pri krlingu. Dobre klasične mehanske ure imajo približno 150 mest, na katerih prihaja do trenja. Zaradi njega izgubimo 20 odstotkov vse energije. Kako bi ga lahko zmanjšali? S tem se ukvarjajo tribologi. Ti poleg vseh lastnosti, ki vplivajo na trenje, raziskujejo in razvijajo različna maziva, da bi zmanjšali trenje. Za zmanjšanje trenja v urnem mehanizmu uporabljamo do 50 različnih vrst maziv. Med najzahtevnejšimi je uporaba maziv v formuli 1. Z boljšimi mazivi bi lahko dosegli manjše trenje, zanesljivejše delovanje in daljšo dobo trajanja vozil, predvsem pa večje hitrosti.
Trenje lahko zmanjšamo z različnimi mazivi. Manjše ko je trenje, učinkovitejše je drsenje ali kotaljenje, zmanjša se obraba in podaljša doba trajanja izdelka. Primer za to so različni ležaji, ki jih v vsakdanjem življenju najdemo povsod.
Če poznali realno kontaktno površino, v kakšni meri se dve površini dotikata, bi lahko bolje razumeli trenje. Realne kontaktne površine še nihče ni povsem natančno izmeril, najbliže temu so v Laboratoriju za tribologijo in površinsko nanotehnologijo Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani, kjer uporabljajo prav posebno napravo za to.
Trenje se pojavi pri skoraj vsakem vrtenju. Tudi v klasičnih mehanskih urah. Dobre ročne ure imajo približno 150 mest, na katerih prihaja do trenja. Da bi ga zmanjšali, urarji uporabljajo do 50 vrt maziv.
Vsak teden Nejc Davidović, dr. Matej Petković in dr. Miha Slapničar v oddaji Ugriznimo znanost zastavljajo fizikalne, matematične in kemijske uganke. Preizkusite svoje znanje!
Procesi načrtnega samouničenja potekajo v vseh živih bitjih oziroma v vsaki živi celici. Pri nižjih živalskih vrstah je samožrtvovanje evolucijska prilagoditev. Pri mravljah, listnih ušeh, osah, čebelah, drugih žuželkah okužena žival zapusti kolonijo, čeprav sama ne more preživeti. Utopitev delfina, množični samomori lemingov in večkratno utapljanje novofundlandca je nekaj najbolj znanih primerov samomorov pri živalih. Ali so si te živali res načrtno vzele življenje? Samomorilne misli in dejanja povezujemo s človekom. Bi lahko razvili orodja, s katerimi bi lahko zdravniki prepoznali ogrožene ljudi in jim pomagali?
Raziskovanje samomorilnega vedenja in pravočasnega prepoznavanja samomorilne ogroženosti poteka v dveh glavnih smereh. Raziskovalci skušajo razumeti, zakaj nekdo razvije samomorilne misli in namere. Po drugi strani pa poskušajo s slikanjem možganov ugotoviti tudi, na podlagi katerih značilnosti možganov bi lahko pravočasno prepoznali ogrožene posameznike.
Samožrtvovanje je značilno za vsa živalska kraljestva. Samomor, kot ga poznamo ljudje, pa srečamo le pri višje razvitih sesalcih. Utopitev delfina, množični samomori lemingov in večkratno utapljanje psa naj bi bili primeri samomorov pri živalih. Pa so si te živali res načrtno vzele življenje?
Programirana celična smrt je nujno potreben mehanizem, ki ga večcelični organizmi uporabljajo za odstranjevanje odvečnih, okuženih in potencialno nevarnih celic. Kaj pa enocelični organizmi? Ali bakterije poznajo samomor?
Vsak teden Nejc Davidović, dr. Matej Petković in dr. Miha Slapničar v oddaji Ugriznimo znanost zastavljajo fizikalne, matematične in kemijske uganke. Preizkusite svoje znanje!
Zajedavci ali paraziti lahko povzročijo neverjetne otekline človeških okončin. Ribi lahko odgriznejo jezik, pri miših lahko vplivajo na njihove možgane, tako da se te ne bojijo več mačk. Paraziti so zelo številna in različna skupina organizmov. Skupno jim je, da živijo na račun drugih organizmov. Le zelo majhen delež parazitov lahko okuži tudi ljudi. Kljub temu veljajo paraziti za nevarne in tudi nagnusne organizme, ki bi jih radi, v nasprotju s številnimi sesalci, pticami, vodnimi živalmi, izkoreninili. Kakšna pa je njihova vloga? Lahko tudi pozitivno učinkujejo na nas, na naše zdravje in druge živali in rastline?
Paraziti nam lahko pomagajo tudi pri pridelavi hrane - tako, da zatirajo škodljivce.
Naravna okužba s paraziti je torej povzročila manjšo pojavnost drugih, z imunskim sistemom povezanih bolezni, kot je alergija. Ti dokazi so spodbudili raziskave o terapevtskem potencialu okužbe s črevesnimi glistami.
Raziskovalci s Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru domnevajo, da paraziti posredno vplivajo tudi na udomačevanje živali. Svojo hipotezo preverjajo pri prašičih.
Vsak teden Nejc Davidović, dr. Matej Petković in dr. Miha Slapničar v oddaji Ugriznimo znanost zastavljajo fizikalne, matematične in kemijske uganke. Preizkusite svoje znanje!
Sorodniki smo ljudje, ki imamo iste prednike. Za sorodnike skrbimo in jim pomagamo, kar je značilno tudi za živalski svet. Celo bakterije prepoznajo svoje sorodnike. Sorodne bakterije si med seboj pomagajo, nesorodne se med seboj pobijejo. Kaj pa se zgodi, če imamo s sorodniki potomce? V preteklosti je bilo to značilno za vladarske družine. Takrat se povečajo možnosti za dedne bolezni. Z raziskavami dednih bolezni imamo podatke o tem, kakšne so genske značilnosti Slovencev. Včasih pa se zgodi, da ne skrbimo za svoje potomce. Slovenski raziskovalci, ki proučujejo vedenje damjakov, so bili priča prvemu detomoru v tej vrsti
Poročanje med sorodniki je bilo v zgodovini zelo pogosto, predvsem v vladarskih dinastijah. V starem Egiptu so se med seboj poročali faraoni, kar je povzročilo nemalo genskih anomalij in težav.
V naravi je najpomembnejše nadaljevanje vrste. Parijo se močnejši, boljši in prilagodljivejši. Ena od evolucíjskih prilagoditev je tudi uboj mladiča. Ubijeta ga lahko samec ali samica z namenom, da se lahko parita in imata svoje potomce. Pri sesalcih je tovrstno vedenje splošno razširjeno. Za jelenjad je v znanstveni literaturi opisanih je zelo malo primerov. Prvi primer uboja lastnega mladiča pri damjakih so zabeležili raziskovalci Katedre za živinorejo Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru.
Sorodstvo in prepoznavanje sorodnikov ni značilno le za ljudi, ampak tudi za živali. Celo bakterije prepoznajo svoje sorodnike in se do njih vedejo drugače kot do nesorodnih bakterij.
Neveljaven email naslov