Slovenija je po štirih krogih kvalifikacij za evropsko prvenstvo v skupini H na četrtem mestu s sedmimi točkami, toliko jih ima tudi Danska. Dve več sta zbrala Finska in Kazahstan.

Boj za pot v Nemčijo, kjer bo čez leto dni zbor 24 najboljših evropskih reprezentanc, se bo nadaljeval jeseni. 7. septembra bodo Slovenci najprej gostili Severne Irce, tri dni pozneje pa bodo gostovali v San Marinu. To bo lepa priložnost za osvojitev šestih točk in skok na lestvici navzgor.

Kaj vse je Kek povedal na novinarski konferenci po sinočnji tekmi, ki se je končala z 1:1, lahko preberete spodaj.

O vzdušju in računici

Ne glede na rezultat je bil to drugačen obraz Slovenije kot na Finskem. Jasno je, da proti takšnemu tekmecu v določenih trenutkih tudi trpiš. S hrabrostjo, odločnostjo in poletnostjo so smo zdržali, veliko energije pa je prišlo tudi s tribun. Točno tako vzdušje potrebujemo, ambient je bil pravi in fantje so si zaslužili aplavz. Daleč pa od tega, da bi bili veseli, srečni in evforični, saj imamo samo sedem točk. Po moji računici smo v zaostanku. Fantom čestitam za borbo, igrali smo proti pravi reprezentanci. Mislim, da je izid dobra spodbuda za naprej. Del zamujenega v Helsinkih smo nadoknadili.

O razlikah v primerjavi s tekmo na Finskem

Prva razlika je bila že kakovost tekmeca, kar te prisili, da drugače pripraviš tekmo. V Helsinkih smo hoteli preveč odigrati na tehniko, na lepoto, na podaje, na všečnost. V petek smo imeli priložnosti, tokrat jih niti slučajno ni bilo, smo pa dali gol.

Pristop in odločnost od začetka sta bila prava. Ne bi bilo pa pošteno reči, da se je to zgodilo zaradi menjav. Zaradi ritma in težav, ki jih imamo oziroma smo jih imeli zaradi bolezni, smo morali nekaj igralcev zarotirati, a Slovenija se mora najprej boriti, biti agresivna in taktično disciplinirana, potem bo tudi ta generacija, ki zna igrati nogomet, gotovo tudi tehnično boljša in bolj všečna.

Tokrat smo bili v določenih trenutkih dovolj mirni pri podajah in všečni, vidi pa se, da nekateri igralci fizično niso pripravljeni dovolj dobro. Vprašanje je bilo, ali opravimo menjave in spremenimo ritem ali pustimo do konca. Pripravljeni smo bili igrati z začetno postavo večino tekme. Mislim, da nam je uspelo. Danska nas je prisilila, da smo v določenih trenutkih res trpeli, imeli pa smo tudi eno priložnost, ki bi nas lahko pripeljala do nekega drugačnega razmišljanja.

O pravi želji

Kar zadeva voljni moment, je bilo res vrhunsko. Znova se je pokazalo, da ne odloča posameznik in da lahko na takšen način kompenziramo tudi odsotnost največjih imen slovenskega nogometa. Pomemben je odnos do reprezentance in soigralcev, spoštovanje tekmeca in občinstva. Zdi se mi, da smo naredili korak naprej tudi pri kakovosti igre. Ima pa ta ekipa še ogromno potenciala. Za evropske razmere imamo zelo mlado ekipo.

O izjemni akciji za vodstvo z 1:0

Po dolgem času so igralci izvedli tisto, kar trenirajo. Ideja je bila fenomenalna in na rit je dobesedno padla tudi tako vrhunska ekipa. To je stvar treninga, dogovora in seveda perfektne izvedbe. Tudi pri prečki Mlakarja smo odigrali uigrano akcijo in bil je zelo blizu. Zdaj bo treba naštudirati nekaj novega, saj so vsi to videli in bodo pozorni.

O igri po vodilnem golu in izenačenju Dancev

Po vodilnem zadetku smo absolutno stopili predaleč nazaj. Bili smo deset metrov pregloboko. Oba vezista sta s Stojanovićem in Mlakarjem stopila preveč nazaj in začeli smo zamujati. Manjkale so nam izkušnje Kurtića, da nekaj sprovocira. Relativno naivno smo prejeli gol, a igrali smo proti izjemno kakovostnim posameznikom. Najmanjša napaka je takoj kaznovana. Bil je to tudi plod neizkušenosti oziroma premalo predrznosti. Če bi igralec padel na tla, je bil sodnik pravi, da bi verjetno "nasedel".

O primerjavi prvega in drugega polčasa

Prvi polčas je bil pravi in tako bi lahko igrali do konca, če bi bili fizično vsi 100-odstotni. Nekajkrat smo sicer zamujali predvsem na desni strani, saj Stojanović in Karničnik nista bila popolnoma pripravljena. Zdi se mi, da v drugi polčas nismo šli več tako kakovostno. Nekaj časa smo potrebovali, da smo prišli v želeni ritem, da smo žogo prestavili na njihovo polovico. Nekaterim igralcem se je poznalo, da so nazadnje igrali pred mesecem dni. Imeli smo tudi srečo v dveh ali treh primerih. Morali bi agresivneje napadati žogo oziroma igralca z žogo in mu zmanjšati prostor. Eriksenu smo dali preveč prostora, čeprav sta Elšnik in Gnezda Čerin po mojem mnenju odigrala vrhunsko tekmo.

O Aljažu Ivačiču in njegovem odhodu iz reprezentance

Ne bi gledal na takšen način, da si je s tem zaprl vrata reprezentance. Imeli smo že primer Kampla in še nekatere druge. Vedno poudarjam, da si moraš najprej zares želeti igrati za reprezentanco. To je svetinja. Ni pomembno, ali igraš minuto, 95 minut ali pa si na klopi oziroma na tribuni. Vsak se odloča po svoji vesti. Spoštujem odločitev Ivačiča, je pa ne odobravam. Ni bil to pravi način in ni bilo pošteno do soigralcev. Selektor nikoli ni nikomur obljubil, da bo igral. Nekatere zgodbe o tem niso korektne do reprezentance in fantov. Da naj bi iz ZDA prišel, ker naj bi mu obljubil, da bo branil? To je malce za lase privlečeno. Mlad je in dejstvo je, da so vsi igralci v klubih pod pritiskom. Zavedam se tega, ker sem bil tudi sam klubski trener. Želim mu, da vrhunsko brani v Portlandu in vse dobro. Zame nikoli nihče ne bo prečrtan. Upam, da me bo z vrhunskimi obrambami prisilil, da ga še kdaj vpokličem.

O težkih dneh po porazu v Helsinkih

Res nam je bilo izjemno težko po porazu, izgubili smo po dolgem času, pa je bilo kar naenkrat vse slabo. Najtežje pa mi je bilo zaradi Vida Belca. Krivci za prejeti zadetek in poraz so bili tudi tisti, ki so izgubili žogo, in tisti, ki niso šli v blok. Pa tudi tisti, ki so zapravili lepe priložnosti. Lahko pribijate na križ mene, saj je bila to moja odločitev, da bo on branil, ne pa igralca. Kriv je samo selektor, ker ga je on postavil v vrata. Mogoče tudi sam nisem dobro komuniciral po Helsinkih glede Vida.

O Matevžu Vidovšku

Vesel sem, da se Vidovšek ni ustrašil izziva, a je imel zelo kratko nogo, kar se je videlo. Ni preprosto kar stopiti v vrata. Včasih je veliko lažje nekaj reči. Nekatere odločitve so težke in ta je bila izredno težka.

O pomembnosti Oblaka in Kurtića

Zelo sem vesel, da je prišel Jan Oblak, našel čas in bil s fanti, bil je v veliko oporo tudi danes v slačilnici. Jasmin Kurtić je tri dni hodil s solznimi očmi. To so stvari, ki morda niti niso za javnost, ampak to dela fante močne. Tokrat so igrali nekateri nogometaši, ki pred dvema mesecema niti sanjali niso, da bodo odigrali tako pomembno tekmo v takšnem vzdušju.

Posnetek novinarske konference Matjaža Keka (od 32:15 dalje)