Foto: Pixabay
Foto: Pixabay

Korona je resna, korona je izmišljena. Maske ja, mask nikakor. Razkuževanje ja, razkuževanja ne. Nič več tolerance, strpnosti, empatije, razumnosti. V povezavi s korono se v namen "ozaveščanja" uporabljajo res težke besede, kot so grozodejstva, kriminal, morilci, genocid ... Citirajo se strokovnjaki, ki so večji in bolj relevantni od nekih drugih strokovnjakov. Vsiljujemo svoje mnenje vsem ostalim, kajti jaz vem, vas je pa treba še ozavestiti. In jaz sem poklicana za to, da vas prepričam o svojem prav. Zlepa ali zgrda. Bijejo se besedne bitke na vseh ravneh, družbena omrežja polni le še neskončno dokazovanje svojega prav. Za vsako ceno. Saj mi sploh ne potrebujemo priporočil o razdalji, virus in maske nas razdvajajo bolj kot vsa priporočila!

Nisem pristaš zaletavanja z glavo v zid. Debata o virusu ali maskah se mi zdi brezplodna, saj se na vsak moj argument za ali proti najde vsaj pet takih proti ali za. Sem resnicoljubna, iskrena, a raje kot besedičenja o virusu se držim tistega, o čemer lahko kompetentno razpravljam – svoje stroke. In virus ni moja stroka.

Med prvimi smo učitelji začeli ogorčeni opozarjati, da se že vsakdo vmešava v naše delo, da nam vsak, ki ima pet minut časa, narekuje, kaj in kako se poučuje. Zdaj pa se tudi mi vmešavamo v vse stroke. Ne, ni mi všeč pouk na daljavo, niso mi všeč maske – celo nasprotno – odvratne so mi. A niti v sanjah si ne bi upala čisto nikomur, še najmanj pa otrokom, svetovati, naj jih ne nosijo, ker jaz "vem" oz. sem prebrala članek o tem, da so maske škodljive. In niti slučajno bi ne zahtevala, da jo šestletnik nosi cel dan oz. sploh.

O dobrih medčloveških odnosih lahko govorimo, kadar vsi vključeni spoštujejo človekove pravice, naše pravice pa se končajo tam, kjer se začenjajo pravice drugih. Tudi pravica do izražanja misli, prepričanj. Jaz si lahko sicer marsikaj mislim, niti slučajno pa nimam pravice vsiljevati svojih misli tebi, sploh pa ne tako, da bi zasmehovala tvoja prepričanja ali te zmerjala s kriminalcem, morilcem ... Kar se mene tiče, me prepričajo le dokazljiva dejstva, ki mi jih razumljivo predstavi strokovnjak področja in ne priložnostni ali priučeni Google strokovnjak.

In ko se mi petelinimo s svojim znanjem guglanja in iskanja "strokovnjakov", ki potrjujejo naša prepričanja, moja stroka stagnira. Stagnacija v šolstvu pa dejansko zelo hitro pomeni celo nazadovanje. Edina novost so digitalizirani učni načrti, a ostajajo takšni, kot so bili tisti na papirju, torej polni balasta, baje. Eden največjih problemov slovenskega šolskega sistema v časih pred korono – težke torbe – je še vedno tukaj. Pravzaprav so zdaj še težje, ko si otroci potrebščin naj ne bi posojali, vprašljivi so tudi učbeniki "za na klop". Predmetnik je še vedno preobsežen in razdrobljen na mikro področja glede na partikularne interese posameznih skupin, sistem še vedno nima omembe vredne vizije (z izjemo digitalizacije celotnega šolstva, ki niti ni vizija, le potreba), celo "zastarela" Bela knjiga je še vedno veljavna. Učitelji še vedno nismo vključeni v soodločanje, še vedno smo le izvajalci pisarniških umotvorov. In še vedno govorimo o inkluziji kot novosti. Še vedno se skoraj nič, vsekakor pa precej premalo, pozornosti posveča nadarjenim. Ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti vzgoje in izobraževanja je nedokončana črka na papirju, odprtje šol je primarno narekovala potreba po varstvu mlajših učencev in ne denimo po kakovostnem izobraževanju. Veliko dela za vsaj naslednjih pet let, mi pa izgubljamo energijo s prepričevanjem drug drugega v svoj prav. Virus je. Virusa ni. Maske ščitijo. Maske škodujejo.

"Le čevlje sodi naj kopitar" smo neštetokrat uporabili, ko smo utemeljevali svoj pedagoški prav. Le kdaj smo vsi postali kopitarji virologije, imunologije in infektologije? No, jaz to nisem. Moje védenje oz. mnenje o teh področjih je nepomembno, irelevantno. Moje bralne sposobnosti in spretnost guglanja še ne prispevajo k poznavanju področja oz. širjenju ene in edine resnice – moje resnice. Najpomembneje se mi zdi, da začnemo spet delati na razvoju, napredku. Ne smemo si privoščiti stagnacije, ne smemo dovoliti, da nam virus popolnoma spremeni življenje, ne smemo svojih strahov, dvomov, sovražnosti, agresije ali apatije prenašati na otroke. Za prihodnost gre. Otroci nas gledajo.

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.