Naj malce osvetlim. Danes rojeni otroci bodo leta 2050 stari trideset let in velika verjetnost je, da bodo aktivni še v 22. stoletju. Nihče si niti približno ne predstavlja, kakšno bo takrat življenje, zato je temeljno vprašanje, česa otroke učiti, katere spretnosti bodo potrebovali, da bodo znali preživeti in dobro živeti, res zahtevno.

Foto: Pixabay
Foto: Pixabay

Če se ozremo nazaj (ja, zgodovina je učiteljica), potem lahko ugotovimo, da je bilo življenje od nekdaj razdeljeno na dva dela: obdobje učenja, ki mu je sledilo obdobje dela. Že danes pa ni več tako enostavno, saj se mora človek nenehno učiti in spreminjati, če želi ostati relevanten. Kako šele bo? Kaj torej poučevati?

Trenutno se preveč šol posveča zgolj podajanju čim več podatkov. V preteklosti je bilo to smiselno, znanega je bilo malo, zapisanega še manj, cenzura pa je požrtvovalno preprečevala odtekanje informacij. Danes je ravno obratno: preplavljeni smo z ogromno količino informacij, katerim se stalno dodajajo še nepomembne in celo napačne. V takšnem svetu učencem res ni treba nuditi še več informacij, ampak jih je treba opremiti s sposobnostjo razumevanja le-teh, razlikovanja med pomembnimi, in ne s spretnostjo povezovanja drobcev v širšo sliko. Dataizem (podatkovna religija) mora postati preteklost.

Če bi vedeli, kaj bi radi (ja, vizija je to), nam bi tehnologija lahko izdatno pomagala. Ker pa – očitno - ne vemo, lahko ugotovimo, da je pravzaprav vedno več ljudi, ki služijo tehnologiji, namesto obratno. Saj opazite vse tiste zombije, ki hipnotizirano tavajo po ulicah zazrti v svoj pametni telefon, kajne? Kdo koga obvladuje? Naravnost osupljivo in hkrati srhljivo je tudi opazovati ljudi, ki nešteto ur porabijo za oblikovanje in olepševanje popolnega jaza na spletu. Svojo stvaritev celo zamešajo z resnico o sebi. Temu bomo prepustili mlade? V odsotnosti vizije, ko se vsega lotevamo stihijsko, naključno, bomo skrb za mlade »nevede in nehote« prepustili kar umetni inteligenci, robotom, čeprav bi o tem ne smeli razmišljati niti v najbolj norih sanjah.

Jožica Frigelj. Foto: MMC RTV SLO
Jožica Frigelj. Foto: MMC RTV SLO

Kaj torej poučevati v šolah? Številni pedagoški strokovnjaki pravijo, da bi se morali posvetiti poučevanju "štirih K-jev": kritičnemu mišljenju, komuniciranju, kooperativnosti in kreativnosti. Seveda pa ne smemo pozabiti potrebnih pogojev za takšno poučevanje: razvijanje sposobnosti za spoprijemanje s stalnimi spremembami in sposobnosti permanentnega učenja novih stvari. Obe sposobnosti morata postati sestavni del običajnega življenja. Nova normalnost.

Seveda to ni edina ideja, a meni se zdi dovolj razumna za temelje vizije. Lahko pa bi, recimo, vprašali tudi otroke. Ah, saj res, oni so že povedali, številne vizije z res očitno skupno rdečo nitjo so zbrane v knjigi Kakšno Slovenijo si želim (zanimivo branje, priporočam). Mladi vedo.

Žal se vse ustavi pri odločevalcih. Ti bi za začetek, seveda, morali zelo dobro poznati področje svojega delovanja. Bistveno lažje bi tudi bilo, če bi sestopili na realna tla in se soočili z resničnim življenjem. Potem bi potrebovali jasen in uresničljiv načrt, ki bi nastal v sodelovanju z izvajalci. Na vrhu se "glave" (pre)pogosto menjajo, veliko papirja je vedno popisanega, veliko besed je izrečenih, izkupiček pa ničen. Tudi zato, ker za svoje delo in rezultate ni treba prevzeti nobene odgovornosti. Posledica pa je stagnacija. Ali še slabše – nazadovanje in škoda, iz dneva v dan večja. Kopja se pa tako in tako lomijo na hrbtih izvajalcev.

V svetu, preplavljenem z nepomembnimi informacijami in ničpovednimi leporečnimi floskulami, se vedno večja moč kaže v jasnosti. Jasna vizija, jasni cilji, jasne strategije. V nasprotnem primeru lahko končne odločitve prepustimo tudi algoritmom. Saj je vendar jasno, da je čisto vsak preprosto zamenljiv, kajne?

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.