Leta 2020 pa opisu svoje kariere pred iztekom dodajam še poučevanje na daljavo. Postala sem učiteljica na daljavo, učiteljica brez učencev. Foto: Shutterstock
Leta 2020 pa opisu svoje kariere pred iztekom dodajam še poučevanje na daljavo. Postala sem učiteljica na daljavo, učiteljica brez učencev. Foto: Shutterstock

Poleg tega sem vodila tabore in šole v naravi, dopolnjevala z dopolnilnim in dodatnim poukom pa individualno učno pomočjo in neobveznimi izbirnimi predmeti. A vedno so bili zraven tudi učenci.

Leta 2020 pa opisu svoje kariere pred iztekom dodajam še poučevanje na daljavo. Postala sem učiteljica na daljavo, učiteljica brez učencev.

Učitelji nismo bili izobraževani za poučevanje na daljavo. O tem nihče ni niti razmišljal, saj je osnovnošolska populacija tako zelo raznolika, da se je to zdelo celo nemogoče. Tako smo bili tokrat pahnjeni v res globoko vodo. Vsi smo že vedeli, da se šole nepreklicno zapirajo, enotnih navodil pa kar ni bilo. Tudi potem jih ni bilo. In smo se znašli po svoje: ene šole so začele izobraževanje na daljavo takoj, druge so si vzele "krizni teden" za razmislek in pripravo. V šolah si velikokrat želimo več avtonomije, a pri takih odločitvah pač ne, saj "neenakost" povečuje nezaupanje v šolski sistem.

A smo – kot vedno – splavali. Nespretni začetek je sicer sproduciral kvantiteto namesto kvalitete, dejstvo je tudi, da brez izdatne pomoči staršev v 1. in deloma tudi v 2. triletju zagotovo ne bi šlo. Pojavili so se tudi prvi pomisleki: koliko smemo obremeniti starše, koliko so starši sploh "usposobljeni" za šolsko delo in koliko se bodo zaradi tega razlike med otroki še povečale. Kot se bodo oz. so se povečale tudi pri tako ali drugače marginaliziranih in pri otrocih s posebnimi potrebami, ki so na daljavo ostali brez prenekaterih potrebnih prilagoditev.

Jožica Frigelj Foto: MMC RTV SLO
Jožica Frigelj Foto: MMC RTV SLO

In ne nazadnje – čisto nihče se ni vprašal in se še vedno ne sprašuje o učiteljevih delovnih razmerah, tehničnih zmožnostih in znanju za vodenje poučevanja od doma. Učitelji smo vedno sami po sebi umevni, obvladamo vse in imamo tudi vsa domača sredstva na razpolago za službene potrebe. V težkih, konfuznih in stresnih časih pa smo pričakovali pomoč. Prve so se odzvale založbe, ki so omogočile brezplačen dostop do vseh digitalnih vsebin, pozneje so se jim pridružile fakultete, posamezniki, RTV, svetovalci Zavoda za šolstvo. Le ministrstvo je kar tri tedne spremljalo proces in objavljalo hvalnice, dejansko pa ni bilo narejenega nič, kar bi bilo v pomoč učiteljem, učencem ali staršem. In še več: nespretno in dvoumno komuniciranje ali celo nekomuniciranje je vnašalo še dodatne dvome in slabo voljo. Da ne omenim, da verjetno sledi birokratska faza preštevanja ur in minut realizacije po merilih, ki zagotovo ne bodo niti realna niti človeška.

Po dveh mesecih je, vsaj upam, vsem tudi jasno, da so se razlike med učenci dodatno poglobile in jih bo nemogoče ali pa vsaj zelo težko uravnovesiti, zahtevnejši učni cilji ne bodo realizirani, vzgojni element je popolnoma prezrt. Socialna komponenta pouka, ki je za otroke celo pomembnejša kot izobraževalna, je negirana z vsakim dodatnim dnem odsotnosti, čeprav je vsem popolnoma jasno, da celostno učenje lahko poteka le ob sozvočju obeh.

Da bo situacija poduk morebitnim prihodnjim, bi bilo treba zdaj opraviti konkretno analizo stanja in posledic, na podlagi tega pa pripraviti ustrezne protokole, akcijski načrt za morebitne prihodnje takšne in podobne situacije. V šolah potrebujemo hitre in natančne usmeritve v nekaj točkah, ne pa elaborate na 20 in več straneh čez 14 dni ali tri tedne. Poleg tega mora država vsem v javni šoli zagotoviti materialne možnosti za izvedljivost. Treba je tudi pripraviti smernice in opredeliti načine ocenjevanja na daljavo, da bodo ocene (če že morajo biti) v skladu z zakonodajo in potrebnimi merskimi karakteristikami, ne pa le dobre, prijazne spodbudne. In še in še. Vse to pa lahko nastane le s sodelovanjem vseh deležnikov v šolskem sistemu, da bi se izognili ponavljanju napak, nepravilnosti in neživljenjskosti sedanje izkušnje.

In da zaključim – učiteljica na daljavo nočem biti. Dovolj imam računalnika, povezav, gradiv, zoomov in drugih meetov, e-sporočil, filmčkov, posnetkov ... Zdaj hočem nazaj svoje učence. In ne mi več govoriti o potrebni socialni distanci. Lahko sicer za omejen čas sprejmem fizično, socialne pa nikoli.


Jožica Frigelj je učiteljica, profesorica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.