Tako Hubblova opazovanja interpretira umetnik pri Nasi. V sredini je zaledeneli, rdečkasti Makemake, tik ob njem temna in mala luna, daleč v ozadju pa Sonce. Makemake namreč okoli Sonca kroži pri povprečni oddaljenosti 45 astronomskih enot. Ena astronomska enota je enako povprečni razdalji med Soncem in Zemljo. Foto: NASA, ESA, A. Parker, M. Buie (SwRI), W. Grundy (Lowell Observatory), K. Noll (NASA GSFC)
Tako Hubblova opazovanja interpretira umetnik pri Nasi. V sredini je zaledeneli, rdečkasti Makemake, tik ob njem temna in mala luna, daleč v ozadju pa Sonce. Makemake namreč okoli Sonca kroži pri povprečni oddaljenosti 45 astronomskih enot. Ena astronomska enota je enako povprečni razdalji med Soncem in Zemljo. Foto: NASA, ESA, A. Parker, M. Buie (SwRI), W. Grundy (Lowell Observatory), K. Noll (NASA GSFC)
Makemake, MK 2
Dejanski Hubblov posnetek. Položaj lune je označen s puščico. Foto: NASA, ESA, A. Parker (Southwest Research Institute)
Makemake
Grafična ponazoritev pritlikavega planeta Makemake, kot so jo pripravili na Evropskem južnem observatoriju. Foto: ESO/L. Calçada/Nick Risinger (skysurvey.org)
Makemake, MK 2
Še Hubblov posnetek z merilom razdalje za lažjo predstavo. Sama fotografija je nastala aprila lani, analiza na njeni podlagi pa je luč dneva ugledala leto dni kasneje. Foto: NASA, ESA, A. Parker (Southwest Research Institute)

Pluton 2.374 km
Erida 2.326 km
Haumea 1.436 km
Makemake 1.420 km
Cerera 950 km
Vir: Nasa
New Horizons
Velikost Kuiperjevega pasu in Plutonovo srečanje z New Horizonsom. Makemake je še za okoli od 15 do 20 astronomskih enot dlje od Plutonove orbite. Foto: NASA/JHUAPL/SwRI/Alex Parker
Pluton
Le za primerjavo: še pred kakšnim letom smo Plutonov sistem videli le takole. Spremembe so prišle s sondo New Horizons in tudi pri Makemake brez dejanske fizične prisotnosti sonde ostajajo le zgoraj vidne, razmazane fotografije. Foto: Nasa

Z lanskim obiskom Plutona se je končalo prvo obdobje raziskovanja Osončja, v katerem je človeštvo svoje robotske odposlance pripeljalo prav do vsega, kar je (in je bilo nekoč) označeno kot planet. Velik podvig, ki je začenši s Sputnikom 1 trajal šest desetletij. To pa še ne pomeni, da bo v prihodnjih desetletjih zmanjkalo tarč za raziskovanje. Sončni sistem je ogromen, temačen in v nedrjih skriva milijone še neodkritih ali neobiskanih planetoidov. Nekateri pravijo tudi milijarde.

Čas je za pritlikave planete
Če gremo po hierarhiji, so takoj za planete razvrščeni pritlikavi planeti. Uradno (od Mednarodne astronomske zveze) potrjenih je pet. Le enega najdemo v notranjem delu Osončja, Cerero, ki je največji objekt v asteroidnem pasu med Marsom in Jupitrom. Preostali štirje so, s Plutonom vred, zelo, zelo daleč, v Kuiperjevem pasu, ki se razteza za orbito Neptuna.
V povprečju so to nekaj več kot tisočak kilometrov debele krogle, polne različnih zaledenelih substanc. Poznamo jih kvečjemu kot razmazane skupke pikslov na nejasnih fotografijah, precej podobnih tistim, ki so še do pred nekaj leti veljale za najboljše posnetke - Plutona. Na listi so še Erida, Haumea in Makemake. Vsi še čakajo na morebitni obisk kakšne sonde in glede na dozdajšnji tempo dejanske izvedbe ne bo še najmanj dve desetletji. Za zdaj vse, kar o njih izvemo, pride skozi teleskope. Ne veliko, a glede na najnovejše posnetke vesoljskega teleskopa Hubble je zdaj zagotovo znano vsaj to, da imajo vsi - razen Cerere - svoje naravne satelite.

200-kilometrski MK 2
Tudi okoli 1.500 kilometrov široki Makemake ima po svoji osamljeni, mrzli in temni poti okoli Sonca, ki traja kar 310 zemeljskih let, družbo v obliki približno 200 kilometrov široke lune, so sporočili iz Hubblove ekipe. Luna nosi začasno oznako S/2015 (136472) 1 in vzdevek MK 2.
Hubble je pri brskanju po Kuiperjevem pasu že stari znanec, navsezadnje je prav ta teleskop pripomogel k odkritju dodatnih Plutonovih lun v letih 2005, 2011 in 2012, pri čemer je uporabil isto tehniko kot tokrat. Po Kuiperjevem pasu, temu "odlagališču" ostankov nastajanja Sončnega sistema, je brskal tudi predlani, ko je našel naslednjo tarčo za dolgoprograško sondo New Horizons.
Skrivala se je v svetlobi
Navsezadnje, tudi Makekame je Hubble že večkrat premotril. Toda v prejšnjih poskusih dodatnih objektov ni našel, zato je tokratno odkritje nekoliko presenetljivo, morda tudi zato, ker je Makemake, poimenovan po božanstvu ljudstva z Velikonočnih otokov, zelo svetloboodbojen objekt, skoraj tako kot Pluton. Pri Nasi ocenjujejo, da je pri prejšnjih opazovanjih odsev svetlobe z Makemakejevega rdečkastega površja enostavno prekril odboj z lune.

"Preliminarna analiza kaže, da je rob orbite lune MK 2 usmerjen proti nam. To pomeni, da se bo velikokrat skrila v močnem blesku Makemakeja," je pojasnil Alex Parker s Southwest Research Instituta (SwRI), ki je vodil raziskavo.

Je nastala tam ali jo je Makemake ujel?
Za zdaj jim je uspelo o luni izvedeti, da je od matičnega planetoida oddaljena okoli 21.000 kilometrov (za primerjavo, med Zemljo in Mesecem je okoli 385.000 kilometrov); in da je od njega precej, precej temnejša - odbija za 1.300-krat manj svetlobe.
Za določitev orbite, ali je okrogla ali eliptična, bo potrebnih več opazovanj. Kaže, da je lepo okrogla in da za popolnitev ene orbite potrebuje 12 dni. Takšna orbita tudi pravi, da je luna verjetno nastala v trku med Makemakejem in nekim drugim objektom Kuiperjevega pasu. Če je v resnici podolgovato eliptična, je luna najbrž prišla od drugod in se ujela v Makemakejevo težnost. Kateri koli scenarij že drži, se je najbrž zgodil pred milijardimi let v "otroških" letih Sončnega sistema.

Najdba lune pove veliko več od golega dejstva obstoja; z njeno pomočjo lahko znanstveniki v modelih popolnijo števila v modelih nastanka in razvoja nebesnih teles. Podpira hipotezo, da imajo skoraj vsi pritlikavi planeti svoje naravne satelite.

Pluton in Makemake precej podobna
Poleg tega se z odkritjem samo povečuje število vzporednic med Makemakejem in Plutonom, ki sta očitno zelo podobni nebesni telesi. Makemake je velik (po premeru) za nekaj več kot dve tretjini Plutona. Oba planeta dajeta rdečkast odsev, kar kaže na vsebnost rdečih mineralov tolinov, nastajajočih v ozračju in snežečih na površje v rednih atmosferskih ciklih. Oba imata na površju (pri Plutonu dokazano, pri Makemakeju še ne) velike količine metanovega ledu. Vprašanje ostaja, ali sta telesi tudi v notranji strukturi, sestavi in gostoti podobni. S tem se bodo znanstveniki ukvarjali v prihodnjih opazovanjih. Je pa res, da tudi za Pluton za zdaj ni z neko višjo stopnjo gotovosti ugotovljeno, kakšna je notranja struktura - ostajajo strokovno utemeljena ugibanja o ciklih zamrzovanja in odmrzovanja različnih plasti in tipov ledu, tudi večjih količin vodnega pod površjem.

Tudi luni MK 2 in (Plutonov) Haron sta si do neke mere podobni; obe sta precej temnejši. Za MK 2 znanstveniki domnevajo, da gravitacijsko pač prešibek, da bi lahko dolgoročno zadržal dušik, metan in druge snovi, ki sestavljajo visokoodsojno ledeno oblogo drugod, in ko je ta enkrat pod sončnimi žarki izhlapela, je to storila nepovratno v vesolje. V tem primeru je MK 2 precej podoben asteroidom, ki so navadno črni kot temni asfalt in odbijajo le malo svetlobe.

Uganka razvozlana
Najdba je razrešila eno uganko, ki je astronome že dalj časa zaposlovala. Poprejšnja opazovanja Makemakeja v infrardeči svetlobi so kazala, da je skoraj celotno njegovo površje zelo svetlo in zelo hladno. Toda določene zaplate so precej, precej temnejše in toplejše. Astronomi so si doslej razlagali, da gre za koščke površja, kjer je led izhlapel in razkril drugačen, kamniti sestav. Ampak ker so stara opazovanja opravljali na opremi s precej manjšo ločljivostjo, zdaj Hubblova ekipa domneva, da so te "tople" zaplate enostavno luna MK 2, ki je vskočila v ospredje.

Še nekaj zanimivosti: Makemake je leta 2005 odkril Michael E. Brown. Isti Brown, ki je odkril tudi Erido in s tem sprožil tok dogodkov, ki so pripeljali do uvedbe kategorije pritlikavih planetov, zaradi česar ga imenujejo tudi "ubijalec Plutona". Isti Brown, ki je našel še kup drugih kandidatov za pritlikave planete, in tisti, ki je sprožil veliko iskanje (hipotetičnega) Planeta devet. Morda se nova doba raziskovanja Osončja ne bo posvečala le pritlikavim in še manjšim planetom. Morda se v črnini skriva še marsikaj zelo velikega.













Pluton 2.374 km
Erida 2.326 km
Haumea 1.436 km
Makemake 1.420 km
Cerera 950 km
Vir: Nasa