Operna novost osvetljuje življenje srednjeveškega francoskega sholastičnega filozofa, učitelja, teologa, skladatelja in pesnika Petra Abelarda (1079–1142) in njegove življenjske sopotnice, sicer nune, filozofinje, pisateljice, učenjakinje in opatinje Héloise d'Argenteuil (ok. 1098—1164).

Operna enodejanka z ducatom prizorov
Opera o srednjeveškem filozofu Abelardu je enodejanka, sestavljena iz 12 samostojnih prizorov. Prvi in zadnji prizor sta okvir osrednji zgodbi ter izstopata iz zgodovinskega konteksta, v katerem se razvije osrednja zgodba naslovnih likov. V osrednji zgodbi nastopijo štirje akterji s štirimi različnimi kombinacijami ženskega in moškega principa.

Njuno zgodbo v komorni operi, naslovljeni Heloiza (in Abelard), oživijo sopranistka Katja Konvalinka (Heloiza), tenorist Edvard Strah (Abelard), baritonist Darko Vidic (Sv. Bernard) in basbaritonist Janko Volčanšek (Peter Častitljivi). Ob njih nastopa še Komorni ansambel Slovenskega komornega glasbenega gledališča. Delo je nastalo v koprodukciji Slovenskega komornega glasbenega gledališča in Cankarjevega doma.

Med čustvi in racionalnim odnosom do sveta
Abelard je v svojih delih zaslovel s konceptualističnim in etičnim pogledom na svet in srednjeveško družbo. V smislu konceptualizma kot poudarjanja misli in idej skozi izkušnje posameznika ter etike kot filozofske discipline, ki se ukvarja s problemom moralnega oziroma nemoralnega, je skladatelj Kopač razumel protagonistovo pojmovanje sveta ter ga zvočno posredoval v sodobni minimalistični operni obliki današnjemu času in družbi, piše v napovedi.

Abelard neomajno verjame v to, da je treba stvari najprej razumeti. Ne glede na njegovo javno prepoznavnost in slavo pa se zdi, da je manj uspešen pri spoznavanju in sprejemanju samega sebe. Ko spozna Heloizo, se zaljubi vanjo, a se je hkrati boji. Tudi v ljubezni do Heloize ostaja razumski in prizemljen, pravzaprav zanika svoja čustva in z njimi ne želi imeti opravka.

Skočiti v temni tolmun resnice ali ne
Filozof se namreč boji, da bi postavil pod vprašaj svoj racionalni odnos do sveta, to pa bi lahko ogrozilo njegov poklicni uspeh. Abelard zato Heloizo rajši zataji in se zapre v samostan. Posveti se pisanju in filozofskemu razglabljanju o človeku, ne da bi spoznal in sprejel vse dele svoje notranjosti.

Z besedami Milana Dekleve: "Abelard klecne: zaradi moške nečimrnosti, želje po uspehu in slavi, pa tudi zaradi strahu. Strahu, ker se pri iskanju Boga zanese na moč razuma in si ne drzne skočiti v temni tolmun resnice. Resnice, ki mu jo Heloiza ponuja s predanostjo telesa in duše, utelešene duše."