Tako lov na prašne delce okoli Saturna v izvedbi sonde Cassini ponazarja umetnik pri Nasi. Foto: NASA/JPL-Caltech
Tako lov na prašne delce okoli Saturna v izvedbi sonde Cassini ponazarja umetnik pri Nasi. Foto: NASA/JPL-Caltech
Krajevni medzvezdni oblak
Ponazoritev okolice Osončja in smeri potovanj. Modra lisa je Krajevni medzvezdni oblak, večja rumena Sonce (z Osončjem). Oblak in Sonce potujeta vsak v svojo smer. Centauri je Alfa Kentavra, Sirius in Procyon, sosednje zvezde. Foto: Esa
Krajevni medzvezdni oblak
Prejšnja slika še v nekoliko širšem sotvarju, kot ga je pripravila Esa. Foto: ESA; NASA/JPL; NASA/JPL/Space Science Institute
Krajevni medzvezdni oblak
Tako pa so situacijo v soseščini ponazorili pri Nasi. Foto: NASA, Goddard, Adler, U. Chicago, Wesleyan
Cassini, Cosmic Dust Analyser (CDA)
Cassinijev instrument Cosmic Dust Analyser, ki je polovil in analiziral sloviti prah. Foto: Nasa
Cassini, Enkelad
Fotografija z zadnjega obleta lune Enkelad. Belina na dnu so Saturnovi prstani. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Stardust
Koščki, ki jih je pred desetletjem ujel Stardust, v posebnem gelu. Foto: Nasa

Svet zunaj meja domačega Osončja je zelo težko dosegljiv. Šele lani smo denimo s sondo New Horizons dosegli Pluton, pa je razmeroma blizu, in veteranski Voyager 1 je le pred prgiščem let prečil mejo heliosfere, območja prevladujočega vpliva Sončevega vetra. Da se prebije skozi zunanjo plast Sončnega sistema, domnevni Oortov oblak, bo potreboval še več kot 10.000 let in za dosego sosednje zvezde še najmanj dodatnih 30.000 let. Kljub sveži pobudi, ki pravi, da bi lahko miniaturne robotke tja poslala v 30 letih, ostaja dejstvo, da je priti ven iz našega sistema in pogledati, kaj tam je, izjemno zahteven in še vedno neizveden podvig.

Kozmični prišleki
Precej lažje je, če te ta zunanji svet obišče doma. Osončje trenutno skozi prostor okoli središča Galaksije drvi s hitrostjo več kot 800 tisoč kilometrov na uro. Pri tem se "prebija" skozi ogromen oblak prahu in plinov, imenovan Krajevni medzvezdni oblak. Pravzaprav naj bi bilo trenutno nekje na njegovem robu, pri čemer oblak prihaja pravokotno glede na naše gibanje in bo Osončje "pogoltnil". To ne pomeni, da se bo zgodilo kaj hudega, saj je oblak sam izjemno redek in na sredini skoraj prazen. Prej je situacija primerljiva z vožnjo avtomobila - če voziš dovolj dolgo, se bo kakšna mušica prilepila na vetrobransko steklo.

To se je zgodilo Cassiniju, ki se zadnjih 12 let podi po Saturnovem sistemu, so sporočili z Evropske vesoljske agencije (Esa), za sondo odgovorne skupaj z Naso. V poseben instrument je sonda ujela točno 36 drobnih delcev, prišlekov iz tujih prostranstev. Raziskava je objavljena v znanstveni publikaciji Science.
"Medzvezdni prah je ena zadnjih utrdb vesolja, kjer se skrivajo velike neznanke. Posamezni drobci so veliki le okoli 200 nanometrov in zelo težko jih je najti," je povedal Mario Trieloff, soavtor.

Cassinijev instrument Cosmic Dust Analyser (CDA) je namenjen analizi mrgolečega prostora okoli Saturna, predvsem prstanov, ki so večinoma sestavljeni iz vodnega ledu, ta pa naj bi nastal iz pare, ki prihaja iz Saturnove šestdeseterice lun. CDA je do zdaj ujel milijone prašnih delcev in pokazal, da velika večina izhaja iz ledene lune Enkelad - tiste, ki bi najverjetneje v Osončju še lahko podpirala razvoj življenja.

Dodatna kemična analiza, ki so jo izvedli v nemški univerzi v Heidelbergu, pa je iz milijonov delcev izločila 36 primerkov, ki so izkazovali čisto posebno kemično sled.
Prva tovrstna analiza
Na Esi nad najdbo niso presenečeni, saj je prvo detekcijo medzvezdnega prahu v vesolju izvedla že stara, zdaj upokojena sonda Ulysses (Odisej), skupno delo Nase in Ese, v 90. letih prejšnjega stoletja. Na nekaj delcev je naletel tudi Galileo. "Od tega odkritja naprej smo vedno upali, da bomo prgišče teh medzvezdnih vsiljivcev ujeli tudi pri Saturnu s Cassinijem. Vedeli smo, da če bomo uperjeni v pravo smer, jih bomo našli," je izjavil Nicolas Altobelli, glavni avtor študije in znanstvenik na misiji. "In res, v povprečju smo jih vsako leto nekaj. Potovali so v specifični smeri pri visoki hitrosti, kar se precej razlikuje od običajnih koščkov ledu, ki jih paberkujemo okoli Saturna," je dodal.

Prašnati delci so se premikali s hitrostjo 72.000 kilometrov na uro, so navedli na Esi. To je dovolj hitro, da jih težnost ne Saturna ne Sonca samega ne bi mogla ujeti. Če se ne bi prilepili na sondo (ali kateri drugi naključni objekt Osončja), bi nemoteno nadaljevali začrtano pot.

Ključna razlika med dosežkom Odiseja, Galileja in Cassinija je v tem, da zadnji omogoča tudi kemično analizo, masno spektrometrijo, saj je pravzaprav vesoljski laboratorij. Tako so znanstveniki prvič v zgodovini in situ, na mestu najdbe, preverili, iz česa je sestavljen veliki oblak, ki obkroža Osončje. Izkazalo je, da so delci zelo specifična mešanica mineralov in elementov, ki lahko tvorijo kamnine: magnezija, silicija, železa in kalcija, in to v razmerjih, ki naj bi bila dokaj običajna za kozmos. Le bolj za kemične reakcije pripravnih elementov, denimo žvepla in ogljika, je bilo manj. V prašnih delcih seveda ni bilo drugih poglavitnih sestavin oblakov, torej plinov vodika in helija.

Kozmična homogenizacija
Za znanstvenike je bilo presenetljivo predvsem to, da je bila 36-terica med seboj izjemno podobna. Pričakovali so več raznolikosti. "Vesoljski prah nastane pri umiranju zvezd. Ker so po vesolju zelo različne, smo seveda pričakovali, da bomo skozi raziskavo naleteli na ogromno različnih tipov prahu," je pojasnil soavtor Frank Postberg z univerze v Heidelbergu.

Kot kaže, je vesoljski "čarobni kotel" poskrbel za homogenizacijo prašnega oblaka, po analogiji podobno, kot mlečna industrija s homogenizacijo poskrbi, da je mleko v tetrapakih enolično. V raziskovalni skupini menijo, da so za to poskrbele supernove, eksplozije zvezd. Te pošljejo val eksplozije in energije v obliki milijonov stopinj Celzija daleč naokoli, in če je tam oblak prahu, energija lahko poskrbi za predrugačenje. Skozi stotine milijonov let, supernovo za supernovo, in nekoč čisti, prastari prah postane tisto, kar je ujel Cassini. "Prah je očitno postal enoličen skozi neki ponavljajoč se proces v medzvezdnem prostoru," je povedal Trieloff. Delce prastarega medzvezdnega prahu so našli tudi na Zemlji, znotraj meteoritov, ki so padli na planet. Ta prah je bil precej starejši in po sestavi raznolik, toda dejanskega stanja "tam zunaj" ne predstavlja več.

Raziskava univerze v Heidelbergu je tako pokazala, da se velika večina prahu v velikih medzvezdnih oblakih - tudi v tem, ki obdaja Osončje - v le nekaj milijonih let predrugači, uniči in se ponovno združi v hladnih molekularnih oblakih. Ti so navadno zelo gosti, mrzli in potencialne porodnišnice novih zvezd, ko se pod vplivom težnosti sesujejo.

Prinesla ga je na Zemljo
En vzorec tega redkega materiala je sicer prav na zemeljska tla prinesla še ena sonda, pomenljivo poimenovana Stardust. V prejšnjem desetletju je lovila komete tako, da je potovala skozi prašnati rep nekaj primerkov, in v posebni aerosolni gel lovila drobir. Leta 2006 je na Zemljo odvrgla nabrano. Kar do leta 2014 so znanstveniki skupaj z amaterskimi pomočniki potrebovali, da so temeljito premerili vse, in ugotovili, da se je na limanice ujelo sedem koščkov medzvezdnega izvora. Toda ti so bili precej bolj raznoliki, veliko večji, potovali pa so precej počasneje - bili so del precej šibkejšega "toka", je najdbo zdaj komentiral Trieloff. "Ti koščki so nenavadno veliki, zato menim, da izidi Stardusta niso nujno reprezentativni."

Pred koncem poti
Cassini se okoli Saturna, njegovih prstanov in lun podi že od leta 2004 in je zdaj pri koncu "življenjske" poti. Izvedel je nekaj zadnjih obletov večjih lun in zdaj svojo orbito spreminja tako, da se pomika stran od ravnine prstanov in naproti polom planeta. Na koncu se bo večkrat zaporedoma potopil globoko v smrtonosno Saturnovo atmosfero in nazaj, vse dokler mu ne bo zmanjkalo potisnih kemikalij. Nasa ga bo pokončala, da bi povsem izničila možnost kontaminacije ledenih lun, kjer bi teoretično lahko obstajala neka oblika življenja.

Prgišče zanimivosti
Mimogrede, v Osončje ne prihaja le tuj prah, temveč je - sodeč po tej raziskavi - pred 70.000 leti v zunanji del našega sistema, natančneje, zunanji del Oortovega oblaka, vdrla binarna zvezda. Zdaj je že precej oddaljena, takrat pa bi ob le malo drugačni poti sprožila zaporedje dogodkov, ki bi najbrž pokončalo življenje na Zemlji.
Zunaj Osončja je nastala tudi večina naše vode.