Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta.
Izredno zanimivi 95-letnik nas v drugem delu popelje v čas udbovskega obračuna v vasici Robidišče, na skrajnem zahodnem robu Slovenije, kamor je prišel tako po drugi svetovni vojni za učitelja. Poleg rednega šolskega dela je kot glasbenik ustanovil pevski zbor, organiziral dramske igre in poskrbel za glasbo na plesih. V tej odmaknjeni vasici od treh strani obkroženi z italijansko mejo so bili ljudje prijazni, a nezaupljivi. Pod pritiski komunistične oblasti so cele družine zbežale v Italijo, preostale pa so zaprli in maltretirali, tudi učitelja Novačana. Udbovca, ki sta od njega zahtevala, da podpiše sodelovanje in ga strpala v samico, sta zakrivila tudi smrt 18-letne lepotice iz Robidišča Irme Cenčič, ki se ni nikoli vrnila domov. Zločin nad njo je še danes zamolčan.
Stane Novačan je je pri svojih 95 letih izreden pripovedovalec. Rojen je bil v Borovnici, oče je bil žandar še prej pa avstrijski vojak, ki se je boril v Galiciji in je otrokom o tem veliko pripovedoval. Kot družina so bili vsi glasbeno nadarjeni in so prepevali v različnih zborih. Stane ima na otroštvo in starše lepe spomine, grenko pa je bilo spoznanje v gimnaziji, ko je ugotovil, da je v razredu eden izmed najbolj revnih, kar ga pa ni odvrnilo, da je zaključil šolanje in odšel na učiteljišče. Tik pred vojno ga je končal in februarja 1941 že dobil prvo službeno mesto v Mirni na Dolenjskem. Tam je kot učitelj doživel začetek vojne, italijansko okupacijo pa tudi prve partizane. Več kot eno leto je bil interniran v Gonarsu, kjer so jih Italijani uničevali z lakoto in brezdeljem. Po kapitulaciji Italije se je vrnil domov in odšel delat na železnico ter se tako izognil mobilizaciji. Spominja se, da je bilo avgusta, ko jim je strojevodja v lager prišel povedat, da so železniški most v Borovnici bombardirali Angloameričani in da so bombe ubile tudi njegovo sestro... Novačanova zanimiva življenjska zgodba se bo nadaljevala še v naslednji oddaji
Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta.
Ana Nared iz Kožljeka na Notranjskem, rojena Turšič 1924 leta, je sestrična Lojzeta Opeke, očeta Petra Opeke. V zelo osebni izpovedi nas popelje v čas največjih preizkušenj leta 1942, ko so bili ljudje izpostavljeni terorju partizanov in Italijanov, kar jih je gnalo v upor. Pred začetkom vojne so bili srečna, kmečka družina. Vsiljivih Italijanov niso marali in so jih gledali z viška, vendar so le-ti zaradi izzivanja partizanov maščevalno požgali vas Kožljek. Vaščani so bili jezni na partizane, a so se jih tudi bali, saj so izvajali umore najbolj uglednih fantov in mož. To je družino, kljub temu, da so jim Italijani požgali dom pognalo v begunstvo pred partizani. Anini bratje so bili domobranci, tudi v Rupnikovem bataljonu. Ana opisuje mučno kalvarijo umika preko Ljubelja v Vetrinje in vrnitev v Teharje, kjer so se, v tem slovenskem taborišču smrti znašli trije bratje in tri sestre iz njihove družine. Žalostno slovo od bratov, ki so bili vsi pobiti je sestre trajno zaznamovalo, po Teharjah so jih še imeli zaprte v Dravljah, potem v Cerknici. Ko jih je domača terenka videla prihajati domov, na pol žive po vseh mučenjih je vpila: »Poglejte, poglejte ljudje iz Amerike gredo!«
1927 leta rojeni Janez Šporar iz Podgorice v Dobrepolju nas v svoji zanimivi pripovedi popelje v čas stare Jugoslavije, ko so živeli skromno vendar v sožitju. Ob spominu na klene besede očeta, ki je bil vojak v najtežjih bitkah na soški fronti v prvi svetovni vojni, se Janezu še danes orosi oko. Oče jih je vzgajal z osebnim zgledom v vrednotah vere, poštenja, dela in resnicoljubnosti. Spomni se materinega blagoslova na hišnem pragu, ko je kot mladenič odhajal v vojno in molitvenika ter rožnega venca, ki mu ga je ob tem potisnila v roko - za srečno vrnitev. Ob italijanski okupaciji so bile sprva razmere mirne, vojaštvo je celo otrokom delilo hrano. Stvari se spremenijo, ko se začnejo pojavljati partizani in izvajati napade na Italijane. V enem takih primerov so okupatorji kot povračilo zajeli 13 mož in fantov, tudi Janezovega očeta, ter jih postavili pred zid za likvidacijo. V zadnjem trenutku jih je rešil karizmatični župnik Mrkun z energičnim posredovanjem pri Italijanih. Zaradi številnih umorov uglednih vaščanov ter štirih mladih fantov, so ljudje v strahu pred partizanskim nasiljem začeli organizirati odpor. Ker niso imeli orožja so zanj prosili Italijane. Mladega Janeza so mobilizirali partizani, a je od njih pobegnil in se pridružil domobrancem. S pesmijo »Delaj dekle pušeljc« se spominja žalostnega umika domobrancev in civilistov iz Ljubljane proti Ljubelju, kjer je bil na avstrijski strani ranjen ter poslan v nemško bolnico. Tam so ga pozneje obiskali partizanski oficirji, med njimi je bil tudi France Bučar in prepričevali, naj gredo v oskrbo njihove bolnice. Janez Šporar jim ni zaupal in ni hotel z njimi. Vsi, ki so v dobri veri odšli so za vedno izgini, pravi Janez.
Franc Ravšelj iz Viševka v Loški dolini, se spominja velike noči leta 1941, ko so Stari trg zasedli Italijani, makaronarji, kot so jim rekli domačini. Ti okupatorjev niso marali kljub temu, da se na začetku niso nasilno vedli. Upornike v gozdovih so domači ljudje sprva podpirali, niti niso vedeli ali gre za četnike ali partizane, to pa se je povsem spremenilo, ko so ubili nekaj uglednih domačinov mož in žena in jim oropali premoženje. Med ubitimi je bil kaplan Kramarič. Odgovor na partizanski teror so bile izredno krute italijanske represalije s streljanjem talcev, internacijo in požiganjem vasi. Pripovedi se pridruži še žena Lojzka, rojena Špahar v bližnjih Danah. Devetletno jo je travmatično zaznamoval nočni prizor partizanskega požiga sosedove hiše in umora sosedove mame, ki je tik pred smrtjo skozi okno klicala na pomoč Lojzkino mamo: "Seveda je bila groza, ostali so 4 otroci, punce dvojčke so bile stare 10 let, najmlajši pa 2 leti". Franc se je pred partizansko mobilizacijo umaknil k domobrancem in bil v minometnem vodu Rupnikovega bataljona in se ob koncu vojne z enoto umaknil v Avstrijo. Pripoveduje o grozi, ko so ga s sestro Marijo iz Vetrinjskega polja pripeljali v Teharja. Tam je doživel tudi skrivno, žalostno slovo od sestre, ki je kruto končala nekje na Brnici pri Hrastniku: "So šle v začetku 6, 7, junija tja gor in so jih tam gori na vrhu ubili, tam kjer je križ." Po izpustu iz Teharij se je Franc zgolj po srečnem naključju izognil smrti na poti domov, kot tudi kasneje v Cerknici, ko je zanj posredoval prijatelj partizan. A kmalu so ga lažnivo obtožili in ponovno zaprli. Vendar pa je sodnica spregledala lažnive priče, saj so bila hiše, ki naj bi jih Franc požgal še nepoškodovane. Tako je bil naposled na svobodi, a nikdar ne povsem svoboden. Tako on kot žena sta bila vedno zaznamovana, a Francelj se ni dal, nikoli ni spremenil svojega prepričanja.
Antonija Marolt, rojena Pršna leta 1926 v Horjulu, je bila peti in najmlajši otrok v kmečki družini, ki zelo zgodaj izgubi očeta, eden od bratov pa je padel pri vaški straži. Ta se je v vasi organizirala leta 1942 kot samoobramba potem, ko so partizani ubili župana Bastiča in več uglednih ljudi. Po koncu vojne so jo med delom na polju aretirali oznovci in jo strpali v zapor za več let. Močna volja do življenja in vera sta ji pomagali, da je preživela vse grozote in trpinčenja v vrhniškem zaporu, Šentvidu, Kočevju, Teharjah in nazadnje v Begunjah. Bila je sprva obsojena na smrt, le zato, ker je bila iz družine, ki partizanom ni bila naklonjena. Zaprta je bila skupaj z Angelo Vode in zlasti sestrama Jelko in Kristo Mrak s katerima se je spletno prijateljstvo za vse življenje. Trpek spomin ima na domačina Končana, ki jo je neusmiljeno pretepel in zbrcal na zaslišanju, a bili so tudi taki, ki so bili človeški in so pomagali. Nepozabno je bilo snidenje z mamo, ko je po več letih zapora prišla domov. A na vasi se tista povezanost, ki so jo poznali pred vojno nikoli več ni obnovila. Globoke rane med sosedi so nastale potem, ko so vaški terenci ovajali zdaj tega zdaj onega in marsikdo je tudi izgubil življenje. Maroltova je v zaporu le še utrdila svoje prepričanje, da je komunizem zlo. Dobila je moža, ki je bil kot ona političen zapornik, oba so obsodili na smrt vendar na koncu preživita ter zaživela skupaj.
Anton je 15-leten vstopil v frančiškanski red in postal pater Polikarp Brolih. Znan je kot potrpežljiv in odličen spovednik z dolgoletnimi izkušnjami. Kot pravi, se je človeku potrebno posvetiti in spovedovanje je dar pa tudi obveznost. Opiše nam zanimivo dogajanje v okupirani Ljubljani in strah pred komunizmom, ki ga je kot mlad frančiškan občutil. Med vojno je bil bolničar pri domobrancih, po koncu vojne pa je doživel taborišče v Slavoniji ter kljub političnim prevzgojam in raznim šikaniranjem ostal zvest frančiškanskemu redu. Razkrije nam tudi zanimiv dogodek v Unionski dvorani, ki pojasni, zakaj so po vojni dovolili frančiškanom ostati v Ljubljani.
Pričevanje 90-letnega Antona Konde iz Avstralija je izredno zanimivo. Bil je partizan, politkomisar, aktivni oficir in naposled obsojenec na Golem otoku. V iskreni pripovedi nam oriše razmere v rodni Beli Krajini pred vojno in med vojno samo, odhod v partizane in težke preizkušnje, ki jih je preživel med vojno, velikokrat na pragu smrti. Bil je v Tomšičevi brigadi, deloval v partizanski bolnici in v XIV. diviziji, ki je med pohodom na Štajersko prek Hrvaške utrpela hude izgube. Bil je tudi zraven, ko je padel pesnik Karel Destovnik, najdemo pa ga še na eni najbolj znanih partizanskih fotografij, ko skopaj z župnikom Lampretom in še dvema nesejo ranjenca. Leta 1948 je kot aktivi oficir jugoslovanske armade padel v kolesje Informbiroja in pristal na Golem otoku. Po prihodu nazaj je pobegnil v Avstralijo in kmalu mu je sledila tudi njegova bodoča žena s katero sta si ustvarila lepo družino. Pretresljiva izpoved o preživetju in močni veri, še vedno ključni v življenju pričevalca, ki se je boril za svobodo, a jo je naposled doživel šele v Avstraliji.
Pretresljiva izpoved sina aleksandrinke Danila Skomine, ne bo pustila ravnodušnega nikogar. Ko je imel štiri leta, je mama odšla Egipt in se v resnici ni nikoli več vrnila, družino pa je namesto blagostanja zadela trajna bolečina. Z očetom in mlajšo sestro so živeli trpko življenje pod fašističnim preganjanjem, ki se ga Danilo živo spominja. Oče je bil med vojno mobiliziran v italijansko vojsko, a je pozneje pristal pri Američanih, kjer so primorski fantje ustanovili odličen pevski zbor, ki je nastopal tudi pred generali. Med zavezniškim bombardiranjem goriškega letališča leta 1944, sta bila pred njegovimi očimi ubita 12-letna prijatelja, poleg 40-ih domačinov, Danilo pa je bil težko ranjen. Ker so partizani izzvali Nemce, se je okupator znesel nad domačini v Mirnu. Požgali so hiše in moške, tudi Danila, postavili pred strelski vod. V zadnjih trenutkih jih je rešil domači župnik, ki je pri Nemcih izprosil za njihova življenja. Konec vojne je Danilo doživel v Gorici; spomni se, da so vanjo prvi vkorakali četniki in za njimi partizani, ki so se jih Goričani zaradi nočnih aretacij in pobojev v fojbah zelo bali. Tudi zaradi tega početja je Gorica ostala v Italiji. Svoboda je nastopila s prihodom Američanov, ki jih ima Danilo v najlepšem spominu, eden od njih je postal celo njegov birmanski boter. Mama, s katero so se med vojno pretrgali vsi stiki, se je pojavila v Gorici leta 1975 in svojega sina poklicala po telefonu. Prvi stik po 40 letih je bil hladen in tako je ostalo tudi pozneje, pravi Danilo. Prizadeto opiše, kako je mamo pogrešal vse svoje življenje, kot tudi oče, ki je do smrti hranil ženina pisma in ji ostal zvest. Mama se je vrnila v Kairo, kjer ima Danilo še vedno polsestro s katero ohranja stike. V pripoved stopi tudi žena Marica, hči Iva Brica, odličnega slovenskega kulturnega delavca iz Dornberka, ki so ga neprestano preganjali fašisti, med vojno, pa so ga, po partijskem povelju, v pričo sinov ubili partizani. Če bi ljudje umor Iva Brica odobravali, je ...
Dragica Podmilščak, rojena kot Gudrun Mertznich, je s svojim bratom Gunterjem izpovedala eno najbolj pretresljivih pričevanj; ob koncu vojne so družino kot begunce prestregli partizani, oče je pobegnil, ostali pa so pristali na Teharjah, kjer so mamo ločili od otrok in jo odpeljali na morišče, domnevno v Hudo jamo. Otroka doživita strahote Petrička in sirotišnic kjer petletni Gunter previja in hrani svojo mlajšo sestrico. Kmalu ju ločijo, Gudrun gre kot Dragica v posvojitev slovenski družini, Gunterja pa po letih komunistične dresure v prevzgojnih domovih, oče vzame v Nemčijo. A zaznamovanost z zmaličenim otroštvom ga pesti vse življenje. Dragica pri 19 letih, v Celju, pri stari prijateljici njunih staršev izve za svoj nemški izvor in usodo matere. Minejo dolga leta, da se brat in sestra znova srečata in prikličeta v spomin zadnji stik z mamo, ki jima je na odhajajočem avtobusu na Teharjah krčevito mahala v pozdrav
Renata Cotič, rojena Pavlič v Železni Kapli v Avstriji leta 1925, prihaja iz premožne družine, ki se je v tridesetih letih preselila v eno od ljubljanskih vil in živela pravo meščansko življenje. Družina je bila usmerjena liberalno, oče je bil dejaven v politiki in Sokolu, kjer je telovadila tudi Renata. Ob izbruhu vojne so bili v njihovi hiši sestanki privržencev četniškega gibanja za odpor proti okupatorju. A komunisti, ki niso trpeli konkurence so na nekatere njihove člane izvedli atentate in jih želeli na vse načine onemogočiti. Tudi sama je delala v propagandnem odseku Jugoslovanske vojske v domovini, maja 1945 pa se v avtomobilu skupaj z Dušanom Lajovcem umaknila na Koroško. Za njo so prišli tudi starši in na koncu so pristali v Argentini. Renata pove zgodbo svojega moža, kraljevega oficirja in četniškega obveščevalca ter opiše težave očeta, zvestega Mihajloviču, ki je med vojno verjel v obnovitev kraljevine Jugoslavije in se Argentine nikakor ni mogel privaditi, kjer je njegova žena postavljala temelje za nov začetek.
Nada Kravos, Skalončna, iz Skrilj na Vipavskem je rojena očetu čevljarju, ki je družino s šestimi otroki stežka preživljal, bil pa je razgledan mož. Nada se spominja trdega dela na kmetiji in krutih dogodkov med vojno, ko je bila družina pregnana v Šmarje, kjer je bila partizanska komanda. Več mesecev je bila z mamo tam zajeta in doživela tudi nemški napad. Komunistični režim je močno prizadel družino, saj je njena sestra, ki je bila šivilja v Gorici, izginila v povojnih pobojih, po nekaterih domnevah naj bi bilo njeno truplo v Lokavcu pri Ajdovščini. Spomini na čas brez topline in ljubezni jo je trajno zaznamoval, a hkrati utrdil vero in voljo za preživetje.
Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta.
Oba nocojšnja pričevalca sta se med vojno pridružila protikomunističnim enotam; Slavko iz Starega trga pri Ložu se je v jeku vojne in revolucije, ki je grozila tudi njihovi družini, že kot 15-leten prijavil v Rupnikov bataljon. Sodeloval je v bojih, po vojni pa je kot ujetnik izkusil izživljanje v koncentracijskem taborišču Teharje. Trajno ga je zaznamovalo videno mučenje zapornikov, med katerimi so bile ženske in otroci. Drugi pričevalec Pavel Malovrh prihaja iz Šentjošta. Pridružil se je tamkajšnji prvi vaški straži, ki je nastala zaradi partizanskih groženj in likvidacij julija 1942. Z enoto se je umaknil na Vetrinjsko polje ter naprej v begunsko taborišče Lienz. Z bratom sta se nato uspešno rešila do Padove in nadaljevala pot v Argentino
Dr. Arnež, znan po arhivski zbirki Studia Slovenica, je več kot pol stoletja zbiral gradivo, ki so ga ustvarili Slovenci izven meja Slovenije. Mlad se je pridružil Tomčevim mladcem, ki so se opredeljevali proti OF in jugoslovanskemu integralizmu. Dobro se spominja VOS-ovskih umorov nasprotnikov komunizma, med drugim prof. Erlicha. Prijateljeval je z Lojzetom Grozdetom, pozneje pa se je pridružil domobrancem v Trstu in v tamkajšnjih arhivih zbiral gradivo v korist slovenske zahodne meje. Leta 1945 se je iz Trsta umaknil v taborišče Riccione in nadaljeval študij. Študiral je na petih mednarodnih univerzah ter doktoriral v ZDA s tezo o jugoslovanski kmetijski politiki. Več desetletij je poučeval ekonomijo v ZDA.
Stane Mustar, doma iz Kompolj Videm Dobrepolje, danes zavedni kulturni buditelj Slovencev v Argentini, nam razkrije svojo pretresljivo življenjsko izkušnjo. Zaradi revolucionarnega terorja je v njihovem kraju nastala vaška straža, ki se ji je kot mladenič pridružil. Vodil jo je njegov starejši brat, ki je pozneje žalostno končal ob zajetju Turjaka. Vodje, med njimi tudi njegovega brata so likvidirali takoj, njega pa kot mladega fanta razporedili v delavni bataljon za Kočevski Rog od koder je pobegnil. Ganljiva pripoved o zadnjem slovesu bratov in Mustarjevem nadaljevanju v domobranskih vrstah.
Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta.
Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta.
Neveljaven email naslov
