Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodba Jožeta Žvanuta iz Podrage na Vipavskem je ena najbolj pretresljivih, saj nam živo pripoveduje o svojem očetu aktivnemu članu primorske narodnoobrambne organizacije TIGR, ki je niso zlomili fašisti, pač pa že med vojno in zlasti po njej komunisti. Oče je tako umrl zagrenjen, v prvih letih po vojni tudi v strahu za življenje, čeprav je svoja najboljša leta posvetil boju za slovenstvo. Jože nam pojasni zanimive detajle ustanovitve TIGR na Nanosu, kjer je bil tudi njegov oče.
87-letna Ivana Bartol se je rodila v veliki kmečki družini v Repnjah. Spomni se razgibanega otroštva, predvsem ljubečih bratov in stroge matere ter očeta, ki je delal v Ameriki in izkusil prvo svetovno vojno na Soški fronti. Bartolova nam predstavi žalostna usodo družine, ki je trpela najprej pod italijansko, nato pa nemško in nazadnje komunistično oblastjo. Spomni se partizanskih umorov na Belih Vodah in v okolici Loškega potoka, kar je spodbudilo nastanek oborožene samoobrambe. Prav kaplan Puhar je sodeloval pri organiziranju fantov na Taboru pri Loškem Potoku, ki so skušali pregneti partizane. Sledimo zgodbi o usodi teh prvih upornikov, ki so jih pozneje partizani mobilizirali, a so jih ob kapitulaciji Italije zapustili in se vključili v protikomunistične enote ter v njihovih vrstah doživeli povojne umore. Ivana sama je v vojni izgubila očeta, brate domobrance in bila priča krivicam in zatiranjem.
Cirila Strojnik se je rodila leta 1925 v Kranju, živela pa je v Ljubljani. Oče je bil kot avstrijski vojak udeležen v prvi svetovni vojni ter je v času ruskega ujetništva poučeval. V času kraljevine je bil finančni inšpektor, njihova družina pa je med drugim pomagala Lojzetu Grozdetu, dijaku, ki se je Cirili posebej vtisnil v spomin. Spomni se ga kot izredno inteligentnega ter za svoja leta zrelega fanta. V pričevanju nam Cirila predstavi vojno psihozo strahu v Ljubljani, ki so jo z likvidacijami povzročali člani VOS OF. Njen mlajši brat je kot domobranec po vojni izginil za vedno, očeta pa so komunisti zaradi lažnih obtožb zaprli in psihično zlomili. Cirila živi danes v kraju Tempe v Arizoni in ima pet otrok. Njen mož je bil kot redni profesor zaposlen na Arizonski univerzi, kjer je razvijal mikroskope ter zgradil visokonapetostni elektronski mikroskop. V njeni družini je izobrazba vedno veliko pomenila, saj je bil že njen pradedek prvi inženir elektrarne v Ljubljani. Cirila pove, da življenje v Ameriki, kjer je tudi doštudirala, ni bilo preprosto, a bila je svoboda.
Pronicljivi 94-letni msgr. Vladimir Pirih iz Lokovca nad Čepovanom nas z orglami uvede v jesenske premiere Pričevalcev. Šolal se je v Gorici in Benetkah ter postal duhovnik. Veder in zanimiv sogovornik nam predstavi svojo bogato življenjsko zgodbo v duhovniški službi od medvojnih revolucionarnih razmer pa do službe podravnatelja v Malem semenišču na Reki, škofijskega tajnika na Reki in tudi do stolnega vikarja v Kopru. Pirih nam spregovori o strahu in pogromih, ki so jih doživljali, ko so partizani zavzeli Gorico in so nekateri ljudje čez noč izginjali, zato se je pred nasiljem za kratek čas zatekel v notranjost Italije. Zanimivo je dejstvo, da je s slovenskimi duhovniki reševal reško župnijo, ko po vojni ni imela dovolj duhovnikov. Danes upokojeni Pirih pove, da je svoje poslanstvo vseskozi uspešno prepletal z glasbo. Kot odličen organist in pevovodja ter avtor okoli 900 skladb živi in ustvarja v Postojni, kjer je bil dolga leta priljubljen župnik in dekan.
Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta.
Oman v nadaljevanju opisuje služenje vojaškega roka v Srbiji in težke razmere po vojni, ko je bila obvezna oddaja hujše breme za kmete kot v času nacistične okupacije. Zatiranje kmeta po vojni je nekoliko popustilo, čeprav je režim na vse načine onemogočal, da bi se kmetje združevali in ščitili svoje interese. Sodeloval je v vseh večjih dogodkih demokratizacije ter osamosvajanja Slovenije. Ob nastanku Združene opozicije Slovenije Demos je postal njen podpredsednik in sodeloval pri ustanavljanju ostalih pomladnih strank. Ko je januarja 1990 v CD predstavljal Demos je izgovoril najbolj znan stavek v svoji karieri »Mi gremo na volitve zato, da zmagamo«.
Izpoved pripadnika Teritorialne obrambe, ki je 27. junija 1991 sestrelil prvi sovražni helikopter v konfliktu na tleh nekdanje Jugoslavije, bo zadovoljila še tako zahtevnega gledalca. Leta 1959 rojeni Dernovšek je bil vzgojen v komunističnem duhu, o čemer odkrito govori, a hkrati se je zlasti od očeta navezal domoljubja. Oče mu je, ob razočaranju nad delovanjem bivšega režima, dal tudi vedeti, da v tem sistemu ni prihodnosti. Dernovšek je bil kot vrhunsko izurjen strelec s protiletalskim raketnim sistemom Strela 2M v TO vpoklican že konec maja 1991. 2. junija 1991 pa je varoval zaprisego prve generacije slovenskih vojakov v učnem centru na Igu. Dernovšek podrobno pojasni dileme in bojazni poznega popoldneva 27. junija 1991, ko je dobil povelje za sestrelitev dveh helikopterjev, ki sta imela nalogo napasti učni center na Igu. Potem, ko je prvi padel, se je drugemu, poškodovanemu, uspelo umakniti. Sestrelitev je imela daljnosežne posledice za uspešno obrambno vojno pravkar razglašene slovenske države, saj je bila jugoslovanska vojska soočena z dejstvom, da se ne more več svobodno gibati po slovenskem nebu, s tem pa so bile omejene njene bojne aktivnosti. Jugoslovanski vrh je spoznal, da se je Slovenija odločila braniti in je drago plačal podcenjevanje slovenske oborožene sile. Dernovšku, ki je bil do novembra 1991 pod orožjem se zdi žaljivo, da se 25 let po osamosvojitvi v Sloveniji promovirajo simboli bivše države in režima proti kateremu se je takrat borila TO in milica. Svojo kariero je nadaljeval v Slovenski vojski, sedaj pa je podjetnik in inovator, ki si je svoj prostor pod soncem našel za mejo v Italiji, saj je v domovini pogosto doživljal šikaniranja s strani tistih, kot pravi, ki so bili leta 1991 na nasprotni strani.
Izredno dragoceno pričevanje polkovnikov Vojka Obrulja in Roberta Puša nas popelje v dramatične razmere ob osamosvojitvi Slovenije junija 1991, ko sta oba, takrat mlada oficirja jugoslovanske armade slišala klic domovine in spektakularno pobegnila iz varaždinske vojašnice ter se pridružila Teritorialni obrambi. Obrulj je imel kot poveljnik vojaške policije nalogo varovati vojašnico, Puš, pa je bil kot tankist poslan v agresijo na Slovenijo, a do tja zaradi pokvarjenega tanka nikoli ni prišel. Skupaj sta sklenila, da v taki »ljudski« armadi, ki deluje proti narodu ne bosta niti dneva več. Oba sta bila potem aktivna v vojni za Slovenijo, Obrulj pa je izredno ponosen na zadnjo akcijo, ko so varovali umik razbite jugoslovanske vojske iz koprskega pristanišča. Ves čas je vedel, da se je odločil prav, a takrat, ko je bila slovenska zemlja po stoletjih prvič brez prisotnosti tujih vojska in ideologij so ga premagala čustva. »Ko smo se borili za samostojno Slovenijo, je bil nekdo, ki je nosil simbol rdeče zvezde tisti, ki je streljal po naših ljudeh. Policaji in teritorialci z oznakami slovenske vojske TO so pod simboliko zvezde izgubili življenje,« razlaga Obrulj in ne razume zanesenjakov zavitih v zastavo z zvezdo, ki se še vedno sprehajajo ob različnih priložnostih. Puš izpostavlja, da smo Slovenci zmagali zato, ker smo imeli srce in pogum, medtem, ko je armada slonela na ideologiji in »bratstvu in jedinstvu«, ki pa je čedalje bolj služilo srbski hegemoniji. Oba pričevalca sta sedaj aktivna častnika slovenskih obrambnih sil. Akcijska pripoved dveh oficirjev, ki sta sredi vojne vihre oborožena v yugu slovenske registracije pobegnila iz jugoslovanske armade v Slovenijo je zgodba o zvestobi rodni zemlji, hkrati pa tudi zgodba o prijateljstvu, ki se je v težkih razmerah prekalilo in še bolj poglobilo.
Polkovnik Srečko Lisjak, največkrat odlikovan vojak v vojni za Slovenijo leta 1990–1991 nas bo uvedel v niz pričevanj, ki se izjemoma dotikajo zgodovinskega obdobja nastajanja in obrambe slovenske države pred 25 leti. V izredno iskrenem in zanimivem pričevanju nam polkovnik Lisjak predstavi svoj družinski izvor in mladost, jedro zgodbe pa je njegova aktivna vloga v zavzetju mejnega prehoda Rožna Dolina 28. junija 1991, ko je z majhno skupino teritorialcev vodil uspešen napad na tankovsko četo jugoslovanske vojske. Uspeh tega boja je imel dolgoročne posledice, saj so enote jugoslovanske armade v okolici začele množično predajati s tem pa je bilo prihranjenih veliko življenj. Srečko je izpostavil sedem posebnosti vojne leta 1991 na katere je ponosen: "Prva, nismo izvajali prisilne mobilizacije. Druga, nismo imeli zaveznikov. Tretja, nismo se borili izven ozemlja republike Slovenije. Četrta, nismo morili, uničevali, ropali, posiljevali. Peta, nismo izgubili nič slovenskega ozemlja. Šesta, poražencem se nismo maščevali. In sedma, nenazadnje, nismo razdelili slovenskega naroda."
Tokratna pričevalca sta zakonca Korošec, Franc s Kožljeka in Bernardka, rojena Debevec, iz Begunj pri Cerknici. Pripovedujeta o začetni okupaciji Italijanov, ki ni prinesla nobenih pretresov, pač pa se vse spremeni – ko partizani napadejo Lož in Bezuljak, kjer je bilo ubitih nekaj starejših italijanskih vojakov. Okupator je takrat začel z nasiljem do domačinov, slednji pa so čedalje pogosteje postajali tudi tarča partizanov. Umor Hitijevih fantov ter žensk, ki so jih partizani ubili v Krimski jami je sprožil odpor in ustanovitev vaške straže, za obrambo pred revolucionarnim terorjem. Ljudje so se bali vseh, ki so imeli orožje. »Nisi vedel, kdo bo ponoči prišel ali Nemec ali Italijan ali partizan«, pripoveduje Franc in pove, da so zaradi partizanskega delovanja Italijani storili marsikateri zločin. Tako so okupatorji spomladi 1942 požgali vas Kožljek, ki je bila znana kot močno krščanska vas, nad katero je imela taborišče ena prvih partizanskih enot v Sloveniji. Franc je bil kasneje mobiliziran v partizansko delovno četo, medtem ko je Bernardka preživela umik z očetom in teto čez Ljubelj in nato trpljenje v koncentracijskem taborišču Teharje. To je bil prostor groze in zadnji kraj, kjer je še videla očeta in brata.
94-letna Karolina Klančar je zelo zanimiva in kljub hudim življenjskim preizkušnjam na trenutke tudi duhovita pričevalka. Izhaja iz vasi Maršiči v župniji Sv. Gregor pri Velikih Laščah. Karolinina je imela predstavo o grozotah vojne že iz pripovedovanja očeta, ki je bil ranjen na bojišču v Galiciji, v prvi svetovni vojni. Kratko, skromno a srečno otroštvo v številčni družini je prekinila vojna z italijansko okupacijo. Karolina pove o krivicah in razlikah, ki jih je videla med partizani, ko je bil pri njih štab Cankarjevega bataljona. Spominja se, da so bili "štabovci" Zrnec, Butara pa Franci nasilni in vzvišeni. Prevladovala je strahovlada tudi do mladih fantov, ki so bili mobilizirani v partizane. Razlika je bila očitna, ko so mobilizirani partizani, ki so se borili v prvih vrstah dobili skromno prehrano, medtem ko štabovcem ni manjkalo ničesar. Karolina se spomni komunističnih umorov uglednih domačinov zgodaj spomladi 1942, kar je do tedaj mirno vas prisililo, da je začela razmišljati o zaščiti, ker je okupator ni zagotavljal, so se z njegovo pomočjo organizirali v vaško stražo.Vojna je vzela dva njena brata, Karolina pa sama pravi, da še vedno živi z občutkom, da smo v starem režimu. Še vedno je prisoten strah, kljub temu, da je od konca vojne minilo že 71 let. Njena pripoved o trpljenju matere, očeta in cele družine, sodi med izredno pomembna pričevanja zarazumevanje razmer na področjih, ki so jih leta 1942 obvladovali partizani
Iskrivi duhovnik Jože Kopajnik je novodobni apostol Slovencev na avstrijskem Koroškem, saj je kot rektor katoliškega doma prosvete Sodalitas v Tinjah močan branik slovenstva, vere in kulture v čedalje bolj ponemčenem okolju. Njegovo izredno zanimivo pričevanje se začne z družinskimi spomini v težkih razmerah po vojni, ko so bivši nacisti kmalu dvignili glave in nadaljevali z zatiranjem Slovencev. Zelo zgodaj se je navdušil za duhovniški poklic in bil tudi kot dušni pastir večkrat grobo napaden s strani avstrijskih skrajnežev. Življenje Slovencev na avstrijskem Koroškem je še dodatno poslabšalo delovanje jugoslovanskega komunističnega sistema, ki je politično delil skupnost ter z organizacijo terorističnih napadov na Koroškem močno škodoval tamkajšnjim Slovencev. Dom prosvete v Tinjah je bil odprt prostor za vse rojake, zato so se pri njem pogosto sestajali politični emigranti in disidenti, prav tako pa je odigral pomembno vlogo v času demokratičnih sprememb in padca komunizma v Sloveniji. Kopajnik doživeto predstavi delovanje in poslanstvo doma ter dela različnih razstavljajočih umetnikov, predvsem pa izpostavi sporočilnost mozaika p. Marka Rupnika, ki je s poslikavo kapele v Tinjah postavil trajen spomenik slovenske vernosti na avstrijskem Koroškem.
Pričevanje dr. Tatjane Rejec, soproge Alberta Rejca, političnega voditelja TIGR-a, in raziskovalka te organizacije, nam odstre čas fašističnega preganjanja primorskih Slovencev na eni strani – in čistega neideološkega narodnega odpora pripadnikov TIGR, ki so se skupaj s primorsko duhovščino vsak na svoj način bojevali za obstanek slovenstva v takratni Italiji. Rejčeva predstavi kako je skupina tigrovcev: Albert Rejec, Zorko Jelinčič, Dorče Sardoč, Jože Dekleva, Andrej Šavli in Jože Vadnjal leta 1927 na Nanosu postavila temelje TIGR-a. Ko so padle žrtve so primorski narodnoobrambni delavci spremenili taktiko, ker je bilo škoda človeških življenj. To je bilo povsem nasprotno komunistični metodi, ki je okupatorja izzivala ne glede na žrtve na strani slovenskih civilistov. Med 2. svetovno vojno so se mnogi tigrovci pridružili partizanom, ne pa tudi Komunistični partiji, ki je bila vedno sumničava do tigrovskih zvez z angleško obveščevalno službo in je zato poskrbela, da so bili vodilni tigrovci že med vojno odstranjeni. Zahrbtna in zakrita smrt njenega svaka Maksa Rejca in udejstvovanje moža, je Rejčevo spodbudilo k raziskovanju smrti vodilnih članov organizacije in delovanju TIGRA na sploh. Prvi antifašisti v Evropi so bili v komunističnem režimu preganjani, zamolčani in če so že ostali živi tudi ponižani. Albert Rejec je, če je hotel ostati živ, mora poročati Udbi, čeprav ji ni povedal o ničemer kar bi komurkoli škodovalo. Izredno ga je potrl komunistični umor primorskega narodnoobrambnega duhovnika Filipa Terčelja in številnih drugih. Pač pa so nekatere tigrovce, na primer Justa Godniča, o katerem Rejčeva tudi pripoveduje, komunisti uporabili za likvidacije. Tako je prišlo tudi do atentata na tigrovca Vladimirja Kavčiča že septembra 1941 le zato, ker je nasprotoval brezglavim napadom na okupatorja, ki bi povzročili nepotrebne žrtve.
Ingo Falk Pasch Wallersberg, ki se ga spomnimo kot ministra za turizem v prvi demosovi vladi, ima izredno zanimivo življenjsko zgodbo, ki ima izvor v starih plemiških družinah. Rojen je leta 1941 v Berlinu materi igralki, hčeri Lili Novy in očetu uspešnemu podjetniku, nemškemu protinacistu. Kot otrok se spomni eksplozij ob zavezniškem bombardiranju Berlina in porušenih stavb. Leta 1944 sta se starša razšla, mama z Ingom in bratom dvojčkom pa se je umaknila k Mayerjevim na Bled. Po koncu vojne so jih kot Nemce prijeli in zaprli v komunistično koncentracijsko taborišče v Radovljici. Pasch se spominja, da je bilo poleti in so ju z bratom odpeljali kar v kopalkah. Strašno pomanjkanje in lakoto jima je v taborišču blažila varuška Agata, ko jim je z bratom skrivaj nosila hrano. Pove, da je nato njegova babica Lili Novy na kolenih pri oblastnikih izprosila, da so njuna vnuka in hčer Nives izpustili. Pasch se spominja, da se mati po taborišču ni nikoli več pobrala in se je do konca življenja zdravila po različnih ustanovah, ko je skrb zanju prevzela babica, Lili Novy. Z njo, ki jima je bila z bratom kot oče, je Ingo kot otrok obiskoval Edvarda Kocbeka, Josipa Vidmarja, Kozakove in še veliko drugih ter si iz njihovih pogovorov marsikaj zapomnil. Pasch je postal odvetnik in kasneje tudi sodeloval pri ustanovitvi zbornice na področju zasebnega varovanja, ki jo je vodil do upokojitve leta 2010. Po desetletjih iskanja je Ingo prav v zadnjem času prišel na sled za očetom, ki je tragično preminil po koncu vojne v Nemčiji.
Pričevalcem, kot je Ana Čerin, poročena Obersnel, je potrebno pozorno prisluhniti. Starša, begunca s Primorske, sta v kraljevini Jugoslaviji ustvarila znano vinogradniško posestvo v imenitnem dvorcu sredi haloških goric, ki so ga med vojno zasedli nacisti. Družina se je umaknila na Dolenjsko, kjer so vsi Anini bratje stopil v partizane, dva sta tudi padla. OF je podpiral tudi oče, a to ni nič pomagalo. Po vojni so ga razlastili in ponižali, njihovi vinogradi, ki jo oče kot vesten gospodar gojil z veliko skrbno, pa so v komunizmu propadli skupaj s Čerinovim dvorcem, ki je sedaj razvalina. Zgodba o tem, kako je povojni režim uničeval podjetniško pobudo in razlaščal tudi tiste, ki so ga podpirali, je žalosten spomin in opomin in dobo socializma.
Janko Maček nas v drugem delu popelje v čas po ustanovitvi vaške straže v Šentjoštu, ko so jim partizani požgali celotno kmetijo, družini pa se je le dan prej posrečilo rešiti v postojanko. Pričevalec se živo spominja tragične smrti bratca, še vedno pa zna povedati slovesni nagovor, s katerim je kot otrok leta 1943 pozdravil škofa Rožmana, ki je prišel na birmo v Šentjošt. Tega leta je začel obiskovati škofijsko klasično gimnazijo, vendar je moral šolanje zaradi vojne in povojnih razmer za več let prekiniti. Po kapitulaciji Italije je večina vaških stražarjev ustanovila postojanko v Šentjoštu, ob koncu vojne pa so se umaknili na Koroško. Tako tudi Jankov oče, medtem ko je družina ostala doma. Medtem, ko so bili vsi mladi fantje in možje povečini pobiti v povojnih pomorih, se jih je nekaj rešilo in ti so se skrivali globoko v gozdu v bližini Žakljeve kmetije. Najdrznejši, med njim Jakob Žakelj in profesor Bitenc, so se prek meje ilegalno vračali v domovino šele leta 1947, dokler jih ni Ozna izsledila. Jankov oče se je umaknil v Argentino in se šele po 18 letih vrnil. Vse to je družino močno zaznamovalo, saj se oče nikoli več ni vživel v domače razmere. Janku je uspelo zaključiti gimnazijo in kasneje, po 18 mesečnem vojaškem roku v Beogradu, je uspešno končal študij nemškega in angleškega jezika na Filozofski fakulteti ter se zaposlil v gospodarstvu. Spomin na tragično obdobje vojne je bil desetletja zamolčan, po osamosvojitvi Slovenije in demokratizaciji pa je Janko Maček začel sistematično raziskovati začetke revolucionarnega nasilja in objavil na desetine člankov v Novi zavezi, izdal pa je tudi nekaj knjig.
Janko Maček je rojen leta 1931 v trdni, kmečki družini župana v Šentjoštu nad Horjulom. V izredno zanimivi pripovedi nas povede v predvojni čas, zlasti pa nam, kot odločen poznavalec in tudi očividec, podrobno predstavi čas partizanskega terorja spomladi 1942, ki je privedel do organizacije prve vaške straže, ki se formira sredi julija 1942. Njegova mati je prišla iz znamenite družine Žakelj, ki je veljala za zelo izobraženo in razgledano. Jakob Žakelj, Jankov stric, je imel tudi ključno vlogo pri organizaciji samoobrambne postojanke, ki so jo partizani že po nekaj dneh silovito napadli, a vaški stražarji so napad odbili. Partizani so se že v naslednjih dneh znesli nad okoličani ter pri Bradeškovih in Jesenovčevih umoril starše in požgali domačije, čeprav niso imeli nikakršne zveze z vaško stražo. V požaru je zgorela tudi dveletna punčka. Še večji masaker je prizadel Šubičeve. Po tem so za zaščito pred partizani zaprosile še okoliške vasi. Tako so iz rok okupatorja sprejeli orožje, da so se lahko branili. Primer Šentjošta je ključen za razumevanje povezav med revolucijo in sodelovanjem z okupatorjem. Jankovo pričevanje se bo nadaljevalo v naslednji oddaji.
Franc Kvaternik, znan arhitekt številnih cerkva, se je rodil leta 1933 v kmečki družini v Šmarati v Loški dolini kot drugi od sedmih otrok. Njegov oče je bil dober gospodar, zelo načitan in vsestransko razgledan. Posebej se je spoznal na živino in že pred vojno uvedel boljše pasme goveda v njihovi dolini. Doma so imeli bogato knjižnico, kar je bila tudi za otroke velik zgled in spodbuda. Med vojno, ko se je začelo partizansko nasilje, je postal poveljnik vaške straže, kar mu po vojni povzročalo velik težave, a je preživel in delal naprej. France se spominja kako so med vojno živino pred partizani skrivali v gradu Snežnik. Po končani gimnaziji se je France odločil za študij arhitekture in kasneje nadaljeval pot arhitekta v projektnem biroju ter se posvečal projektiranju številnih sakralnih objektov po Sloveniji in tudi na Hrvaškem. To je bilo v času, ko so na primer za Cerkev Kristusa Odrešenika v Novi Gorici, komunistične oblasti delale velike težave, a je prodornemu župniku Gašperju Rudolfu vendarle uspelo, da se je gradnja začela in tudi uspešno končala. Arhitekta Plečnika je spoznal kot študent v času, ko ga na arhitekturi niso spoštovali in potiskali na stran kot zastarelega. Kaj je v resnici dobro pa je k sreči pokazal čas. Tudi sam pri snovanju sakralnih objektov ni izhajal le iz arhitekturne stroke kot take, ampak je svetišče videl tudi kot verujoči človek, ki išče presežno. Kvaternik je bil tudi prvi župan občine Vrhnika v času po osamosvojitvi Slovenije, ko je bilo jugoslovanski armadi potrebno pokazati, kdo je gospodar na svoji zemlji in kdo gost.
Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta.
V tokratnem pričevanju prisluhnimo izjemnima 92-letnima zakoncema Miri in Hugu Šekoranja. Mira rojena Ban prihaja iz ugledne trgovske družine v Brežicah. Leta 1941 so v njihovo hišo naselili Kočevarje, njihova družina pa bi morala biti izseljena, a so se uspeli umakniti na Dolenjsko v Šentjernej, kjer so od blizu spremljali prihod slovenskih četnikov in komunistične umore političnih nasprotnikov. Prava tragedija pa je družino zadela s smrtjo očeta in zlasti, ko so Nemci v maščevanju za partizanski napad, kot talca ustrelili Mirinega komaj 16 letnega brata. Tudi Hudo Šekoranja prihaja iz znamenite trgovske in vinarske družine, njegova izjemna življenjska izkušnja se začne takoj ob okupaciji, ko so znajde v generalskem avtomobilu na poti v Gradec. Zaposlen v veliki nemški trgovini med vojno in izredno iznajdljiv deluje v mreži pomoči za partizane, a stvari se zapletejo tako, mu ne zaupajo ne partizani ne Nemci. Umakne se k staršem v Avstrijo, kjer pa se odvije skoraj neverjetna, že prav filmska življenjska zgodba v Rdeči armadi, ki sledi v drugem delu.
Neveljaven email naslov
