Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
16 mesecev mineva od začetka vojne v Ukrajini, ki je spremenila svet. Vojni dopisnik Valentin Areh predstavlja krvave spopade na vzhodni fronti, zlasti za mesto Bahmut. Objavljamo slike iz prve bojne črte in pričevanja vojakov. Vojna jih je zaznamovala za vse življenje. Ruska zimska ofenziva, ki se je začela februarja letos, ni uspela streti ukrajinske obrambe. Ruske sile so izgubile več deset tisoč vojakov. Dokumentarna oddaja Vzhodna fronta: Bitka za Bahmut bo na sporedu v torek ob 20.35.
Podarim dobim, akcija zbiranja pomoči športnikom (1984 - 1997), velja za družbeni, športni in marketinški fenomen novejše slovenske zgodovine. Film govori o nastanku akcije, o ljudeh, ki so si jo izmislili in realizirali, o neverjetnih številkah prodanih darilnih kartic, o socializmu in športnem amaterizmu in dveh različnih generacijah smučarjev, ki so sodelovali v tej kultni akciji. Scenarij in režija: Bojan Krajnc
Kdaj je človek pozabil, da je v povezovanju z drugimi močnejši? Kdaj smo pozabili na prednosti skupnega dela in sodelovanja? V Posočju niso nikoli. Tamkajšnji kmetje so se po osamosvojitveni vojni samoorganizirali in z uspešnim razvojem omogočili preživetje tudi manjšim kmetijam po dolinah in senožetih s pomočjo kmetijske zadruge. V dokumentarni oddaji nastopajo Anka Lipušček Miklavič, Rok Stres, Andrej Grošelj in Franc Žbogar.
Film Otroci s Petrička obravnava usodo otrok, ki so bili skupaj s starši zaprti v taborišču Teharje pri Celju. Junija leta 1945 so jih od staršev ločili in odpeljali v otroško taborišče Petriček, starše pa brez sojenja pobili in pokopali na neznanih krajih. Otrokom so z različnimi prevzgojnimi ukrepi poskušali iztrgati staro identiteto in jim s silo privzgojiti novo. Vzeli so jim starše in otroštvo ter jim zasekali rane, ki se do danes niso zacelile. Dokumentarni film Otroci s Petrička je nastal po scenariju in v režiji Mirana Zupaniča, tenkočutno avtorsko nit je prispeval tudi direktor fotografije Janez Kališnik. Dokumentarec je leta 2007 na 10. Festivalu slovenskega filma prejel nagrado za najboljši film.
Združene države Amerike so odgovorne za največjo količino v ozračje izpuščenih toplogrednih plinov v zgodovini, a pospešujejo načrtovane korake do ogljične nevtralnosti leta 2050. V Washingtonu so pripravili največji sveženj ukrepov za energetsko preobrazbo doslej. Bo zadoščal za izpolnitev podnebnih ciljev? Kako spremembe sprejemajo območja, kjer so fosilna goriva glavni energetski in gospodarski vir? Kako na prihodnost gledajo mladi? Kaj prinaša tehnološki razvoj? Ekipa Televizije Slovenija je v različnih delih ZDA odkrivala ameriške poti do razogljičenja. V dokumentarnem filmu o preobrazbi govorijo številni Američani; od vladnih politikov in podnebnih aktivistov do nekdanjega rudarja ter znanstvenika, ki predstavi nedavni preboj na področju jedrske fuzije. Avtor: Adrijan Bakič Snemalec, montažer in realizator: Gregor Kos
Oče z albanskega višavja, čigar hči je bila ubita v trpkem sporu med dvema družinama, mora prekiniti krog nasilja in odpustiti. V albanskem visokogorju je v trpkem sporu med sorodniki ubito 18-letno dekle. Lokalni škof in vodja nevladne organizacije iz prestolnice pritiskata na njenega očeta, naj morilcu, ki je v zaporu, in tudi njegovi družini ne le odpusti v krščanskem duhu, pač pa naj se z njima spravi – kot je nekoč veleval starodavni albanski zakonik, kanon. Pronicljiv in pretresljiv pogled na patriarhalno družbo, ujeto med napol pozabljeno preteklost in negotovo sedanjost.
Ljudje, ki zbolijo za Parkinsonovo boleznijo, med drugim postopoma izgubijo zmožnost kazanja čustev z izrazi na obrazu. Pravijo, da zamrznejo. Namizni tenis jim pomaga, da se začnejo znova smejati. Dokumentarec govori o pozitivnih učinkih igranja na bolnike. Vrhunec je svetovno prvenstvo v namiznem tenisu, na katerem je Slovenija v dveh kategorijah osvojila naslov svetovnega prvaka. Pri nas je za razvoj tovrstne terapije za bolnike s Parkinsonovo boleznijo zaslužen Vinko Kurent, vodja štajerskega dela društva Trepetlika. Pomembno vlogo v tej uspešni zgodbi pa ima tudi Gregor Komac, vrhunski igralec in trener bolnikov s to boleznijo.
Aleksander Saša Dev – Plečnikov učenec – je bil vodilni arhitekt modernega Maribora. Tako kot je Plečnik gradil klasično Ljubljano, je Saša Dev gradil moderni Maribor. V 30. letih prejšnjega stoletja je kot prvi arhitekt z lastnim birojem v Mariboru opustil klasicistično tradicijo gradnje in v mesto vnesel svetovljanskega duha modernistične arhitekture. Nekdanja banka na Tyrševi ulici, Hutterjev blok in železniška postaja so ikone mesta, ki jih je v soavtorstvu zasnoval Saša Dev. Kvalitete njegovih arhitekturno-urbanističnih zasnov in razloge, zakaj je v širši javnosti ostal prezrt, odkrivamo v dokumentarnem filmu, ki je nastal ob veliki retrospektivni razstavi v Umetnostni galeriji Maribor.
Marica Nadlišek Bartol, tržaška pisateljica, prevajalka, publicistka, urednica prvega ženskega lista Slovenka, je živela in pisala v času velikih zgodovinskih sprememb. Svojo sled ni pustila samo kot avtorica kratkih zgodb in prvega tržaškega romana, ampak tudi kot mentorica številnih publicistk, pesnic in pisateljic.
Dokumentarni film, ki opazuje življenje v neki majhni slovenski vasi, kakor so ga avtorji filma videli sredi poletja 2014. Sprva je bilo zamišljeno, da bo film Hiške pripoved o usodah zapuščenih slovenskih domačij. Da bi prišli na sled izgubljeni usodi nekdanjih prebivalcev, so se avtorji filma med raziskovanjem ene od takih domačij po pomoč obrnili na prebivalce iz sosednjih hiš. Vsakdanje življenjske zgodbe so vpričo iskrenosti vaščanov nenadoma postale bolj zanimive od zgodb zapuščenih hiš. V avtorskem ospredju filma je scenaristično-režiserski dvojec Darko Sinko in Matjaž Ivanišin, ki je opravljal tudi delo direktorja fotografije.
Ali globalizaciji in tehnični razvoj v človekovo življenje prinašata več sreče in človečnosti, ali pa se sreča in človečnost skrivata v načinu življenja? Začetek 21. stoletja zaznamujeta globalizacija ter uniformiranost mnenj, idej, vizij. Prebivalci vasi Juršče pa še vedno ohranjajo spomin na to, kako so živeli njihovi stari: samobitno in solidarno znotraj vaške skupnosti. V »učinkovitem« svetu ni prostora za zasebnost, svobodo, ustvarjalnost, polnokrvnost. Domačini pa temu svetu odgovarjajo s svojo himno Ko psi zalajajo … Smo priča vaški skupnosti na razpotju med tradicijo in sedanjostjo; bodo sence prednikov zadostna spodbuda vaščanom? Vas Juršče leži odmaknjena od zlaganega sveta in ponorelega časa, a vendarle tako blizu … Dokumentarni film Na koncu ceste ne ponuja misli, temveč zastavlja vprašanje: »Kakšni smo ljudje, priče Kristusa, danes?« Odgovor na to vprašanje mnogi iščejo vse življenje in izjemno naporno je to iskanje, v upanju, da bo morda, pa četudi le za trenutek, človek človeku res človek.
The Jewish state, stretched between the Mediterranean, the Dead Sea and the Red Sea, developed into a technological, economic and military power during the last 75 years. How did this Middle Eastern democracy survive in this geopolitically most challenging neighbourhood? Peace without peace? The documentary film Milk, honey and turmoil by the author Nejc Krevs sheds light on important historical, social and political milestones in the development of the modern state of Israel. From Zionist ideas, the Holocaust, the Jewish-Arab wars to the Israeli-Palestinian conflict, peace negotiations and diplomatic relations between Slovenia and Israel. Krevs' documentary debut offers an insight into the phenomenon of Israeli social and cultural contradictions, shaped by newcomers from more than 150 countries. The ethnically concentrated area of Israel, with its nine million inhabitants, fosters the spirit of liberal and secular thought on the one hand, and the outburst of religious fervour and noble conservatism on the other. Israel is a mirror of the world and the story of a dream that never stopped being dreamed.
Judovska država, razpeta med Sredozemskim, Mrtvim in Rdečim morjem, se je v 75 letih razvila v tehnološko, gospodarsko in vojaško silo. Kako je ta bližnjevzhodna demokracija sploh preživela v najzahtevnejši geopolitični soseski na svetu? Mir brez miru? Dokumentarni film Med, mleko in nemir avtorja Nejca Krevsa osvetli pomembne zgodovinske, družbene in politične mejnike v razvoju sodobne izraelske države. Od sionističnih idej, holokavsta, judovsko-arabskih vojn do izraelsko-palestinskega konflikta, mirovnih pogajanj in diplomatskih odnosov med Slovenijo in Izraelom. Krevsov dokumentarni prvenec ponuja uvid v fenomen izraelskega družbenega in kulturnega protislovja, ki ga tvorijo prišleki iz več kot 150 držav. Zgoščen etnični prostor 9-milijonskega Izraela krepi duh liberalne in sekularne misli na eni strani ter preboj verske vneme in žlahtne konservativnosti na drugi. Izrael je zrcalo sveta in zgodba o sanjah, ki se jih nikoli ni nehalo sanjati.
Ob 10. obletnici predstave Razstava src in 40. obletnici delovanja Društva Sonček Maribor je nastal dokumentarni film NIČ KAJ DRUGAČNI OD DRUGIH avtorjev Svetlane Dramlić in Roka Vilčnika, producentke Lidije Šestak Zorič ter v produkciji Društva Sonček Maribor in Rosa production. Razstava src je predstava Roka Vilčnika, ki je nastala kot projekt Evropske prestolnice kulture Maribor 2012. V njej so zaigrali člani in uporabniki Mariborskega društva za cerebralno paralizo Sonček in Zveze Sonček. Doživela je 37 ponovitev in ogledalo si jo je več kot 6000 gledalcev. Prebila se je v finale regionalnega Linhartovega tekmovanja amaterskih gledališč leta 2013, producentka Lidija Šestak Zorič in mentorica gledališke skupine pa sta dobitnici posebnega priznanja selektorice regijskega tekmovanja. Gledališka skupina se je za gostovanja na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter kasneje v Srbiji naučila besedilo tudi v hrvaškem oziroma srbskem jeziku. Radovedna kamera je pospremila člane društva na pot v Beograd, kjer so leta 2017 v gledališču Kulturnega centra Vuk Karadžić še zadnjič odigrali svojo gledališko uspešnico. Ta je nekaj posebnega prav zaradi njih samih, saj so na odrske deske prenesli svoje veselje, nepopustljivo voljo in odločnost ter brezmejno srčno čistost. Njihovo vsakdanje življenje je omejeno z vsemi mogočimi skorajda nepremagljivimi ovirami, ki pa jih s pomočjo svojih skrbnikov pogumno premagujejo. To je zgodba o trudu in požrtvovalnosti njih samih in njihovih spremljevalcev. Nežni road movie o drugačnosti drugačnih, ki v resnici niso nič kaj drugačni. Premiera filma je bila 1. decembra 2022 v mariborskem kinematografskem središču Maribox.
»Pavliho«, satirični list, je ustanovil pisatelj Fran Levstik, daljnega leta 1870 na Dunaju. Po drugi svetovni vojni je bil, kot vrsta satiričnih časopisov v socialističnih državah Vzhodne Evrope, to režimski projekt, ki je bil sprva ustanovljen kot protiutež in ventil ostrim protirežimskim vicem, ki so si jih ljudje pripovedovali na ulicah in v bifejih. To so bili še zlati časi humorja. Časi ene resnice, enega humorja, in ene satire. Vsi so se smejali istim stvarem. Do šestdesetih let je Pavlihov humor postal vrhunsko artikuliran, dosegal je tedensko naklado 63.000 izvodov, kar je bila najvišja naklada kateregakoli tednika v Jugoslaviji. Socialistična oblast je budno spremljala vsebine, ki so nastajale v Pavlihi. Urednike so večkrat odstavljali, oblast pa je v najmanj enem primeru izdala ukaz o zaplembi celotne naklade. Pavliha je bil prva javna opozicija režimu, ki pa ga je oblast nekako tolerirala. Mladina in Nova revija in sta prišli kasneje. V osamosvojitvenem letu 1991 je bila naklada Pavlihe le še žalostnih 2.600 izvodov. Enotne resnice ni bilo več, kar je bilo smešno enim, ni bilo drugim. In obratno. Meja med humorjem in resničnostjo je v demokraciji počasi izginjala, demokracija pa postajala bizarnejša od vsakršnega humorja ali satirikove domišljije. Ljudje so se smejali čedalje manj. Humor se je preselil v druge medije: na televizijo in radio, v gledališče, film in stand-up komedijo.
Leta 2015 sta k lastniku gradu Štatenberg prišla tujca v baročnih oblačilih, ki bi rada postala grof in grofica Štatenberška. Ostaja vsaj delna neznanka, zakaj je gospod privolil, a oktobra 2015 sta se vselila. V enem samem mesec sta zapuščen in ponekod zanemarjen dvorec preuredila v objekt, ki je pričel privabljati ljudi. Celotno krilo sta posvetila različnim tematskim razstavam ter v pičlem mesecu dvorcu vdihnila novo življenje. Dosežek, ki je Makolčane prepričal, da sta prišleka iz Ljubljane resnična garača. Grofica, v civilu ji je ime Tanja, je v mladosti oslepela. Ostal ji je en odstotek vida. Preživela je raka. In od nekdaj je sanjala, da bi bila rada grofica. Zaljubljena je v literarne like in resnične osebnosti šestnajstega in sedemnajstega stoletja, v opero, barok. Nič od tega ji ni bilo dano, dokler ni srečala svojega grofa, ki je preživel kap in bil nekaj tednov v komi. Ko se je srečal z grofico je bil neotesan, a dobro stoječ lastnik prevozniškega podjetja. Preklinjal je in hodil na podeželske veselice. A imel je strast, ki je ni delil skoraj z nikomer. Privlačilo ga je starinsko pohištvo. Brez razloga ga je kupoval, restavriral in zbiral. Skladiščil v nekem predmestnem skladišču. Grofica je Grofa, ko ju je usoda združila, pričela preoblikovati. Grof in Grofica sta imela vse, le dvorca ne. Tu vstopi v zgodbo Štatenberg. Ko sta se grof in grofica naselila na dvorcu, sta odprla bistveno vprašanje, s katerim se ukvarja dokumentarni film: »Ali je bolje, da stavbna/grajska dediščina propade, ali pa je bolje, da jo zasebni kapital, čeprav strokovno nekoliko manj dosledno, spravi v funkcijo?« Danes je Štatenberg turistična točka v velikem vzponu in zbirka grofa ter grofice Štatenberške je pomembna turistična točka v porečju Dravinje.
On the 30th anniversary of the outbreak of the siege of Sarajevo, regarded as the longest besiege of any city in modern history, we have captured the moving testimonies of the people who survived nearly four years of occupation. What was life like without electricity, without water, without food, with the constant threat of death looming over them from the surrounding hills with all manner of weapons? Parents whose children were killed by fragments of grenades and sniper bullets have spoken about their overwhelming pain and loss. Author Jelena Aščić, journalist and programme editor at RTV Slovenija
Ob 30-letnici začetka obleganja Sarajeva, ki velja za najdaljše obleganje kakega mesta v novejši zgodovini, smo posneli pretresljiva pričevanja ljudi, ki so pod okupacijo preživeli skoraj štiri leta. Kakšno je bilo življenje brez elektrike, vode, hrane, ob stalni grožnji smrti, ki je v obliki vsega mogočega orožja prežala z okoliških hribov? O neizmerni bolečini so spregovorili starši, ki so jim drobci granat in ostrostrelski naboji ubili otroke. Avtorica Jelena Aščić, snemalec Gregor Naglav, montažerka Sabina Černe.
Dokumentarni film o prvi plošči znamenite skupine Buldožer. Skupina Buldožer je na svojem prvencu Pljuni istini u oči, ki ga je objavila leta 1975, predstavila edinstveno mešanico številnih glasbenih in kulturnih vplivov, od rocka do alternativnega popa in jazza. Tako z ovitkom kot vsebino je prinesla nekaj povsem drugačnega od prevladujočih trendov na jugoslovanski popularno glasbeni sceni sredi sedemdesetih let. Njeni odrski nastopi so bili manične eksplozije kreativne norosti, ki so publiko bodisi šokirale ali navduševale. Besedila so bila poezija ironije in absurdnosti, ki ji je navidezno manjkalo smisla, a so postala priljubljena in določene fraze so se prikradle v pogovorni jezik. Odnos skupine z mediji je bil že v času socializma, ko za PR še nismo slišali, zastavljen grandiozno in manipulatorsko. Njen prvenec Pljuni istini u oči je povzetek vsega naštetega. Ne le, da je beležil rekordno prodajo (preden je bil umaknjen iz prodaje oziroma prepovedan), album še po štirih desetletjih odmeva in navdušuje nove generacije glasbenikov. V dokumentarcu Varje Močnik člani skupine Buldožer, njihovi prijatelji in oboževalci obujajo spomine. Njihova pričevanja se prepletajo s fiktivnimi prizori, slikovnim materialom s plošče, arhivskim gradivom in animacijami. Vse skupaj ustvarja svež in surrealističen film, ne samo o legendarnem albumu, ampak tudi o aktualni družbi in času. Dokumentarec LP film Buldožer – Pljuni istini u oči je drugi v seriji filmov o ključnih ploščah, ki so pisale slovensko glasbeno zgodovino. Prvi je bil posvečen prvencu Pankrtov, plošči Dolgcajt (Igor Zupe, 2006), tretji pa prvencu skupine Laibach.
Eno leto po začetku vojne v Ukrajini Valentin Areh predstavlja pregled dogodkov in trpljenje ljudi, ki so ga povzročile grozote med rusko invazijo. Rusija je brez vojne napovedi napadla Ukrajino, 16 milijonov ljudi je moralo zapustiti domove, 10 milijonov jih je ostalo brez elektrike. Več kot 140.000 Ukrajincev je bilo ubitih ali ranjenih, bolečina pa se je zarezala v srca posameznikov in jih zaznamovala za vse življenje.
Neveljaven email naslov