Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pretresljiva in poetična zgodba o človeku brez telesa, dr. Jožetu Felcu, psihiatru in nevrologu, in o moči duha nad telesnim hendikepom. Kreativni dokumentarni film o dr. Jožetu Felcu, psihiatru in nevrologu, ki je v času študija medicine zbolel za multiplo sklerozo. Do konca svoje specializacije se je lahko premikal le še s pomočjo invalidskega vozička. Kljub popolnemu telesnemu hendikepu je s svojim izjemnim umom in strokovnimi dosežki kmalu postal primarij Psihiatrične bolnišnice Idrija z 200 zaposlenimi in 1600 pacient. Idrijsko bolnišnico je vodil 32 let in zaradi lažjega dela v njej tudi živel. Narekoval in izdal je 19 strokovnih in leposlovnih knjig. Jože Felc je v začetku 80ih tudi sam zapadel v depresijo in hotel idrijsko psihiatrično bolnico celo zapustiti. Takrat pa se je nepričakovano zaljubil v glas slavistke in radijske napovedovalke Alenke Hofferle. V dveh letih sta si, ne da bi se pri tem spoznala, izmenjala 2400 ljubezenskih pisem in se nato po 13 letih ljubezenskega razmerja tudi poročila. Dr. Jože Felc, ki je umrl leta 2010 star 69 let, je podobno kot vesoljski fizik dr. Steven Hawking dokazal, da lahko človek brez uporabe telesa razvije sposobnosti vrhunskega analitičnega uma.
Februarja je minilo 40 let, odkar je Jure Franko osvojil prvo slovensko in tudi jugoslovansko medaljo na zimskih olimpijskih igrah. Oddaja Srebrno Sarajevo se je sprehodila po razstavi, ki jo je ob tej priložnosti pripravil Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, in obudila delček tistega, kar ste leta 1984 spremljali na naših programih. Pogovarjali smo se z Juretom Frankom, tudi o tem, kako mu gre japonščina in kako smuča danes.
Tržaški zaliv je bil skozi burno zgodovinsko dogajanje od nekdaj prepihu in tako se je oblikovala tudi usoda tam naseljenih Slovencev. Oddaja Za vedno tu, Slovenci med Krasom in morjem predstavlja kraje ob obali Tržaškega zaliva, kjer že od nekdaj sobivajo Slovenci in Italijani. Ob prikazu zgodovine in sedanjosti išče odgovore na vprašanja kako tržaški Slovenci ohranjajo narodno samobitnost, kaj jih zavezuje, da ohranjajo svoje korenine na tem ozemlju in od kod črpajo moč za negovanje slovenske besede in kulture. Tržaški zaliv je bil skozi zgodovino prizorišče burnih dogodkov in ob tem se je oblikovala tudi usoda tržaških Slovencev, ki so se tradicionalno ukvarjali z ribištvom, vinarstvom in oljkarstvom. Poleg ribiškega muzeja v Križu in Kraške hiše v Repnu je v oddaji predstavljen tudi muzej v Škednju, posvečen krušaricam. Na poti ob obali Tržaškega zaliva od Štivana do Škednja spoznamo zadnjega slovenskega ribiča iz Repna Aleša Grilanca. Marko Tavčar izčrpno opiše življenje in položaj Slovencev v Devinu in Štivanu. Več kot tisočletno tradicijo ribištva, ki je značilna samo za Slovence v teh krajih, predstavijo Franco Cossutta, Bruno Volpi Lisjak in Ladi Gruden. Člana društva Prosekar Alessio Štoka in Miloš Škabar sta med vinarji, ki se lotevajo novih izzivov, Boris Pangerc pa razkaže svoj oljčnik, ki ga obdeluje s posebno ljubeznijo. Scenaristka in režiserka Magda Lapajne, avtor glasbe Aldo Kumar, direktor fotografije Artur Rutar, montažerka Sabina Černe, grafični oblikovalec Robert Kenda, kolorist Tomaž Hajdarevič, zvokovna obdelava Robert Sršen.
Porabje je zgornji del Prekmurja na Madžarskem, sredi panonskih rek pa ga označujeta tipična pokrajina in življenje porabskih Slovencev. Prekmurje se začne, ko prečkamo reko Muro, kje pa se konča? Na reki Rabi. To malo znano dejstvo so avtorji dokumentarnega filma predstavili skozi zgodovino, kulturo in prebivalstvo tega večini Slovencev manj znanega področja. Kljub burnim političnim dogodkom v preteklosti je slovenstvo v teh krajih preživelo vse do danes. K temu so veliko prispevali jezik in kultura, pisatelji, glasbeniki, znanstveniki in umetniki, pa tudi preprosti ljudje, ki so ohranjali domačo tradicijo. Eden od njih je samouki kipar Jurak, ki ga navdihuje značilna panonska krajina, da upodablja bitja nekdanjega morja in ribe današnjih porabskih rek. Slovenstvo na Madžarskem živi tudi ob podpori matičnih slovenskih institucij. V Porabju deluje slovenski dvojezični radio in izhaja časopis Porabje. Pomembna je tudi zveza Slovencev v Porabju, dvojezično osnovno in srednje šolstvo in mnoge kulturne in športne dejavnosti tam živečih Slovencev. V Monoštru je tudi slovenski konzulat. Prihodnost slovenstva in Slovencev v Porabju pa je negotova, saj se je mnogo mladih ljudi preselilo v slovensko Prekmurje. Režiser in scenarist je Aleš Nadai, montažerka pa Alba Korošec.
Stoletja se je zasavska dolina razvijala na plečih rudarjev. V srcu rudarskih revirjev ima svoj dom tudi glasbena skupina Orlek. Ime so si nadeli po hribu Orlek na obrobju Zagorja, kjer vadijo že 30 let. Skoraj vseh devet članov skupine je potomcev rudarjev, duša Orlekov – Vlado Poredoš pa je v Zagorje priženjeni Prekmurec. Morda je ravno zato opazil in čutno ubesedil težaški vsakdan zasavskega delavskega razreda. Ena najlepših pesmi vseh časov, posvečena knapom, je njihova Adijo, knapi. Skozi film se z glasbo Orekov prepletajo trpki, a z obešenjaškim humorjem prežeti spomini nekdanjega rudarja Jožeta Potokarja – Cvrča, ki svoje rudarske preteklosti ne bi spremenil za nobeno ceno: »Knapovšna je knapovšna – ni ti dala nč, dala ti je pa vse. Nardila te je človeka.« In res je – solidarnost se je rodila med rudarji. Izrazit občutek za sočloveka in kritičen pogled na družbeno dogajanje veje tudi iz prepoznavnih Zasavcev, katerih skupni imenovalec so rudarske korenine in sodelovanje z Orleki: režiser in animator Dušan Kastelic, plesni koreograf Branko Potočan, zasedba Koala Voice … Socialno občutljiva in angažirana besedila na eni strani ter živahen folk rock, katerega glavni sestavini sta virtuozna harmonika in udarna pihalna sekcija na drugi, zrcalijo vso kompleksnost življenja v Zasavju. Brezkompromisni in neposredni – ljudski Orleki so tragiko in bolečino zasavskih rudarjev prelili v glasbo, ki so jo ponesli v svet; devetčlanska zasedba iz Zagorja se je z instrumenti podala po skoraj vseh celinah sveta. V 30-letni karieri so osvojili srca koncertnih navdušencev od ZDA in Južne Amerike prek Evrope in Rusije do Kitajske ter celo Avstralije in Nove Zelandije, pri tem pa srčni Zasavci ne delajo razlik med koncerti v velikih dvoranah in spontanimi uličnimi nastopi. Gre za pristnost, ki prepriča.
Kulturni in umetniški program Televizije Slovenija bo stoto obletnico rojstva Karla Destovnika Kajuha počastil z igrano-dokumentarnim filmom Samo en cvet avtorja Zvezdana Martića. Trinajstega decembra bo minilo sto let od rojstva Karla Destovnika - Kajuha (1922–1944), pesnika, človekoljuba, partizana in narodnega heroja. Ob tej priložnosti je nastal igrano-dokumentarni film Samo en cvet avtorja Zvezdana Martića, ki v filmu sporoča, da so Kajuhove pesmi ljubezni in upora še vedno žive in pomembne tudi sto let po njegovem rojstvu. Avtor filma Zvezdan Martić je pred premiero filma na TV SLO 1 povedal: »Gre za moj daleč najbolj čustven dokumentarni film. Pa ne samo zaradi Kajuhove tragične življenjske usode. Ob vsaki pesmi in vsakem človeku, ki je govoril o njem ali recitiral njegove pesmi, je imel kdo izmed nas solzo v očesu. Najbolj pa sem zadovoljen, da sem pridobil zaupanje hčerk Brine in Silve. Tako blizu Kajuhu nismo bili še nikoli.« V filmu Samo en cvet je predstavljen nastanek Kajuhove pesniške zbirke Pesmi, edine, ki je izšla za njegovega kratkega življenja. Medtem ko je bil v partizanih vodja kulturniške skupine XIV. divizije, je v nemogočih razmerah sredi notranjskih gozdov nastala zbirka, ki jo je Kajuh narekoval po spominu. V filmu se prepletata dve rdeči niti; Kajuhova partizanska zgodba in zgodba o skupini mladih na pohodu po poteh XIV. divizije. Vizualno gre za menjavo črno-belih fotografij Kajuha in XIV. divizije ter barvnih posnetkov današnje pokrajine ob poti XIV. divizije, po kateri hodi skupina mladih, podobna kulturniški skupini divizije. Podobe znanih krajev se tako prelivajo iz črno-belih v barvne. Kajuhove sanje o lepši prihodnosti, ki vejejo iz številnih njegovih pesmi, se materializirajo ob pomoči mladih na pohodu. Poseben čar dajejo filmu pričevanja zadnjega še živega borca XIV. divizije. Kajuhovo življenje sta zaznamovali dve ženski, velika ljubezen iz obdobja ilegale v Ljubljani Silva in članica kulturniške skupine, soborka Brina. V filmu nastopita hčerki obeh in delita z nami spomine svojih mam na Kajuha. Ker so v njegovem rojstnem kraju Šoštanju leto 2022 posvetili spominu na Kajuha, se v filmu pojavijo številni njegovi sokrajani, ki so vse leto vsako soboto pred Kajuhovim spomenikom recitirali njegove pesmi.
Glasba in zanimivi pričevalci iz naše matične domovine in Beneške Slovenije tkejo zanimivo in pomembno zgodbo o izseljenski pokrajini Beneški Sloveniji po drugi svetovni vojni ter ob tem o prehodu slovenske ljudske glasbe v narodno-zabavno glasbo, o nastanku in razvoju prvega narodno-zabavnega ansambla Beneški fantje in o vlogi radijskega medija pri tem. Beneški fantje so imeli ob svoji izredni popularnosti zelo pomembno vlogo pri ohranjanju beneških ljudskih pesmi, beneškega narečja in knjižne slovenščine pri Beneških Slovencih in pri popularizaciji beneške pesmi v matični domovini. O času velikega izseljevanja iz Beneške Slovenije, o ljudski glasbi in njenem prehodu v narodno-zabavno ter o nastanku ansambla Beneški fantje pripovedujejo: Mojca Ravnik, Jurij Bankič, David Klodič, Urša Šivic, Mojca Kovačič, Ivan Sivec, Danijela Naraločnik, Marjan Roblek, Peter Ajdič in Igor Habbe. Uživali boste lahko v beneških pesmih – tudi v izvedbi Barskega okteta in Nediških puobov – ter v arhivskih posnetkih prvih pevskih in instrumentalnih sestavov, ki so se takrat oglašali v radijskih programih (Fantje na vasi, Vaški kvintet, Rezika Koritnik, Sonja Hočevar in Avgust Stanko, Slovenski oktet, prvi trio Avsenik in Beneški fantje vse do današnjih zasedb). Scenarij Danica Dolinar in Urša Menart, urednica Danica Dolinar, režiserka Urša Menart.
24. februarja 2022 se je z vdorom ruske vojske v Ukrajino začela nova vojna na evropskih tleh. Je bil ruski napad na Ukrajino res presenečenje ali pa se je ta vojna pravzaprav napovedovala že nekaj let, Zahod pa je zaradi energetskih poslov popuščal ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu? Za oddajo Mednarodna obzorja smo se o tem, kaj je pripeljalo do vojne, in o evropskem odzivu nanjo pogovarjali s predstavniki več evropskih držav in ruske opozicije, del oddaje pa je ekipa Mednarodnih obzorij posnela tudi v Ukrajini. Oddaja bo na TVSLO 1 24. 1. ob 21.00. Avtorica Manica J. Ambrožič, snemalec Žiga Trnkoczy, montažer in realizator Bojan Gašperič.
Pretresljiva pričevanja danes odraslih ljudi, ki so bili med II svetovno vojno otroci, najobčutljivejše žrtve vojne. Starši so jih morali zavoljo njihovega preživetja predati v skrb drugih družin (ki so, kot lepo povejo v zgodbi – bili pravi heroji!). Čutno, avtorsko zaznamovano, pospremljeno z bližnjimi kadri potezno pripovednih obrazov in umetniškimi, a skromnimi igranimi sekvencami.
Lepa Vida velja za enega največjih ohranjenih slovenskih folklornih izročil in mitoloških motivov, ki se je ohranil v ljudski baladi. Prav arhetipskost Lepe Vide jo je naredilo nesmrtno, saj gre v njenem primeru za enega najmočnejših simbolnih likov, katerega obravnava se pojavlja skozi vso zgodovino. Njegova vsebinska kontroverznost je tolikšna, da bo še dolgo lahko navdih različnim obravnavam in interpretacijam. Zanimiva in ilustrativna je misel Antona Ocvirka: »Čim bolj daleč je človek od Lepe Vide, tem bližji ji je, čim bližji ji je, tem bolj daleč je od nje. Vsakdo nosi Lepo Vido v sebi, pa vsakdo hrepeni po njej« . Potem, ko je Prešeren objavil leta 1832 v Kranjski čbelici pesem Od Lepe Vide, je ta ljudska balada vstopila v nov svet in Lepo Vido postavila na pot arhetipa hrepenenja. Ivan Cankar jo je ustoličil kot svoje zadnje dramsko delo, Prešernovi žerjavi so se tu dvignili še višje. Hrepenenje je postalo hrepenenje po neskončnem. Lepa Vida je stopala naprej strmo po poti slovenske književnosti, doživela je preko sedemdeset različnih literarnih obdelav. Če je Cankarja navdahnila Prešernova Lepa Vida, pa je Cankar izzval s svojim delom Rudija Šeliga. Njegova Lepa Vida hrepeni po hrepenenju samem. Šele hrepenenje naredi človeka za človeka je resnica, ki jo že stoletja prinaša Lepa Vida in ta resnica ima ne le slovenske pač pa svetovne razsežnosti. Je obče človeška. Pri realizaciji filma, ki je nastal v produkciji Dokumentarnega programa TVS, so sodelovali avtorji: scenaristka Nuša Ekar, režiser Božo Grlj, direktor fotografije Jure Nemec, montažer Martin Kastelic.
Leta 2020 ob 30. obletnici oddaje Radio Ga Ga je nastal dokumentarni film, ki predstavlja vpogled v delovanje oddaje in razumevanje, kako je nastala, se spreminjala in se ustalila v današnji obliki. Uporabljeni so video arhivski posnetki iz prvih let, kjer ob Sašu Hribarju, ki je od vsega začetka duša, energija in motor oddaje, v etru sodeluje tudi Emil Filipčič in ostali začetniki te izjemne radijske oddaje. Poleg posnetkov oddaj iz različnih časovnih obdobij v filmu sodelujejo tudi nekateri ustvarjalci ter liki, ki so jih in jih še vedno imitira ekipa Radia Ga Ga. Scenarist in režiser filma je Dušan Moravec.
Na robu tivolskega parka so leta 1909 odprli Hotel Tivoli. Prijelo se ga je ime gostišča, ki je prej stalo na tem mestu: Švicarija. Umetniki so ga hitro sprejeli za svojega; nekaj mesecev je v njem bival tudi Ivan Cankar in v Kmečki sobi se je srečevala slovenska boema. Četrt stoletja pozneje hotelu ni več šlo dobro in mestna občina je vanj naselila ruske izseljence. Hotelske sobe so spremenili v socialna stanovanja in stavbi so rekli tudi ščurkov grad. Visoki prostori pritličja so bili zanimivi za kiparje in med prvimi si je tu našel prostore Ivan Zajec, za njim Zdenko Kalin in Karel Putrih. Ko so bili prostori še temačni in je bila stavba skrita nekje na koncu Tivolija, so tu ustvarjali Jakov Brdar, Dragica Čadež, Drago in Dušan Tršar, Lujo Vodopivec, Sergej Kapus … Švicarijo upravičeno imenujemo zibelka slovenskega kiparstva. Dobro stoletje po nastanku je stavba po temeljiti in vzorni prenovi spremenjena v Ustvarjalni center Švicarija. Arhitektka Maruša Zorec je želela oživiti patino in dušo stavbe. Restavratorji so poskušali ohraniti in pokazati stropne poslikave, les v kavarniški dvorani je ostal skoraj nedotaknjen. V Švicariji je nekaj časa ustvarjal tudi Stojan Batič, zato so v enega izmed prostorov preselili njegov atelje – z vsemi slikami, knjigami, fotografijami v predalu … in starim radiem, ki še vedno igra. Tu so umetniški ateljeji, vse leto se vrstijo kulturni dogodki, dvorana v pritličju pa je spet namenjena gostinstvu. Po prenovi so v Ustvarjalnem centru Švicarija ateljeje zasedli Silvester Plotajs Sicoe, Zora Stančič, Damijan Kracina, Miha Štrukelj, Silvan Omerzu, Tanja Pak in drugi sodobni umetniki. Tivoli in Švicarija sta navdih za njihova dela. V filmu se dokumentarni posnetki iz minulih desetletij prepletajo s pričevanji nekdanjih stanovalcev, potomcev izseljencev, predvsem pa umetnikov. Vstopamo v ateljeje slikarjev in kiparjev, ki danes gostujejo v Švicariji. Stavba pripoveduje svojo zgodbo. Scenarist in režiser filma je Amir Muratović
V gradu Cmurek ob avstrijski meji domuje v prostorih nekdanje norišnice Muzej norosti. Kraj, ki ga ni, na pol poti med Dunajem in Trstom, je z nenavadnimi zgodbami pritegnil etnologe, literate in glasbene skupine. Pod gradom teče Mura, ki ločuje pokrajini, je obenem meja med narodoma in jezikovna meja. Meje si postavljamo tudi sami: med ’normalnimi’ in drugimi, ki so jim prilepili nalepko ’norosti’, ’motenosti’, ’defektnosti’, ’neprilagojenosti’. Po drugi svetovni vojni je bil v gradu Dom onemoglih, nato Dom za duševno defektne. Ko so enoto Socialno varstvenega zavoda Hrastovec leta 2004 zaprli, oskrbovance pa preselili, je nastala tišina. Sosedje so se začeli zavedati, da so zgodbe gradu, usode varovancev, pripovedi zaposlenih, medicinska oprema ter osebni predmeti, ki so ostali v gradu, pomembna, čeprav težavna dediščina. Posamezniki z obeh strani meje,iz Zavoda Muzej norosti opozarjajo na nedopustnost obstoja totalnih institucij. Naša država je med najbolj institucionaliziranimi državami na svetu, v velikih socialnovarstvenih zavodih prebiva 4000 ljudi. Ti kraji so mitološki kraj slovenske literature. V noveli Smrt pri Mariji Snežni je Drago Jančar osrednji lik povzel po ruskem zdravniku Sergeju Kapralovu, ki se je med obema vojnama naselil v gradu Novi Kinek na Tratah. Tone Partljič v dveh romanih, Grob pri Mariji Snežni in Pri Mariji Snežni zvoni, pronicljivo riše te kraje skozi različne države in režime. Na Tratah je rojen pesnik in igralec Tone Kuntner, tu je odraščal Zlatko Zajc. V študiji Trate vaše in naše mladosti antropologa Rajka Muršiča osrednje mesto zavzema Mladinski klub Trate, Disco Fotogrupe M. Veljal je za najboljši alternativni rock klub v Jugoslaviji. Trate so bile v vseh obdobjih odprte do drugačnih in svobodomiselnih. In to je nit, ki povezuje te le navidezno različne pripovedi. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović direktor fotografije: Bernard Perme avtorja glasbe: Ana Kravanja in Samo Kutin
Dokumentarni film pripoveduje zgodbo o dveh ljudeh, ki sta doživela izkušnjo zanikanja lastne bolezni in invalidnosti. Monika živi običajno družinsko življenje, hodi v službo, se druži s prijateljicami, kolesari, le da je popolnoma gluha. Živi v svetu slišečih in niti ne pomisli, da bi se družila z gluhimi. Damijan pa je doživel infarkt, a je samega sebe prepričeval, da gre zgolj za tesnobo, stres, čeprav je zdravnik. Kako sta Monika in Damjan obračunala s svojimi strahovi? Kako sta se spopadla sama s sabo in si priznala, da pred resnico ne gre bežati? Scenarist in režiser: TADEJ ČATER Snemalec: MATJAŽ HORVAT Mojster montaže: ZLATJAN ČUČKOV
Čeprav od zadnje oddaje iz serije Poglej in zadeni mineva že 25 let, pa je v srcih gledalcev še vedno zapisana kot ena najboljših v zgodovini razvedrilnih oddaj pri nas. Tokratna oddaja prinaša dokumentarni pogled nanjo tako s strani ustvarjalcev, nastopajočih kot tudi gledalcev. V oddaji se bomo spomnili nastopov nekaterih najbolj znanih svetovnih glasbenih imen iz '70, '80 in '90 ih let 20. stoletja. Ne nazadnje pa boste v oddaji videli tudi šopek slovenskih lepotic, ki so v začetku 90. let začele kariero prav v tej oddaji, med njimi tudi Melanija Knavs, danes Trump.
Kaj imajo skupnega najboljši slovenski hokejist Anže Kopitar, klimatologinja in Nobelova nagrajenka Lučka Kajfež Bogataj, pevec in glasbenik Siddharte Tomi Meglič, mladinski pisatelj Primož Suhodolčan in današnji šolarji? Misijo učenje. Vsi so že kdaj v šoli dobili slabo oceno, se česa težko naučili, pa tudi našli svoj recept za lažje učenje in odkrili svoj najljubši predmet. V Misiji učenje nas bodo otroci, pod strokovnim vodstvom pedagoške psihologinje dr. Sonje Pečjak, popeljali na pot od prvega srečanja z učno snovjo in različnih metod učenja do spoznanja, da se je lažje učiti, če vemo, kako. Kako se torej lotiti učenja, če imamo pred sabo veliko učnega gradiva? Kako poiskati bistvo, narediti dobre zapiske? Kako si lažje zapomniti učno snov s pomočjo časovnega traku?
Klasična glasba je bila pop glasba svojega časa, klasični glasbeniki pa pop zvezde. Prva zvezdnika v klasični glasbi sta bila Franz Liszt in Nicolo Paganini, na njunih koncertih je občinstvo padalo v trans. V oddaji z moderatorjem Juretom Godlerjem na zabaven način spoznavamo vlogo klasične glasbe v današnjem času, obenem pa se sprehodimo tudi skozi zgodovino glasbe. O svojih občutkih o klasični glasbi v oddaji sproščeno spregovorijo pop zvezdniki, ki so svojo glasbeno pot začeli prav v klasični glasbi: Jan Plestenjak, Neisha, Omar Naber, Brigita Šuler, Raay, Matjaž Vlašič, Boštjan Gombač in Matjaž Robavs (Eroika). V oddaji nastopa tudi DJ Umek, ki je prav za to oddajo priredil odlomek Vivaldijevih Štirih letnih časov. Oddaja je primerna za vse generacije in postopoma uvaja gledalca v bogat svet klasične glasbe. Urednik oddaje Daniel Celarec, moderator Jure Godler, scenarista Daniel Celarec in Aleš Žemlja, direktor fotografije Pavel Jurca.
Leta 2024 praznujemo 250. obletnico rojstva Valentina Staniča, goriškega duhovnika, ki je živel v burnih časih od Marije Terezije do pomladi narodov. Iz Bodreža pri Kanalu ob Soči je šel za znanjem v Trbiž, Celovec in Salzburg ter se vrnil nazaj med rojake željan prispevati k vsakršnemu napredku. V dokumentarnem portretu bo prikazan skozi številna področja delovanja: kot alpinist, dobrotnik, literat, učitelj, ustanovitelj prve gluhonemnice ter prvega društva proti mučenju živali na naših tleh. Na Bavarskem slovi kot prvopristopnik na goro Watzmann, tudi pri nas je prvi izmeril višino Triglava, prebivalstvo na Kanalskem je pocepil ob epidemiji črnih koz in vernike kar med pridigami izobraževal o novostih v kmetijstvu... O vsem tem bodo spregovorili strokovnjaki, ki poznajo njegovo delo in jih še danes navdihuje s svojim žarom, zagnanostjo in optimizmom. Scenaristka: Tatjana Plahuta Režiser: Dušan Moravec
Dokumentarni film Beograd – vinjete Slovencev predstavlja slovenske spomine v Beogradu. Tam smo Slovenci pustili viden pečat na različnih področjih, zlasti pa v kulturi in umetnosti, s čimer smo se trajno zapisali v zgodovino nekdanje skupne prestolnice. Med izstopajočimi spomeniki so cerkev sv. Antona Padovanskega arhitekta Jožeta Plečnika, kiparski opus Lojzeta Dolinarja, mozaik Sutjeska slikarja Marija Preglja v Palači Srbija in most na Adi arhitekta Petra Gabrijelčiča, režiser Bojan Stupica pa je utemeljil in ključno zaznamoval zgodovino Jugoslovanskega dramskega gledališča. O teh in še drugih zgodovinskih delih so spregovorili srbski strokovnjaki, ki predstavljajo drugačen pogled na delo Slovencev v Beogradu. V filmu so predstavljeni tudi beograjsko Društvo Slovencev Sava in štirje Slovenci, ki v mestu danes živijo in ustvarjajo: nadškof Stanislav Hočevar, profesorica slovenščine Maja Đukanović, fotografinja Irena Herak in filmska maskerka Tina Šubic Dodočić. Scenarist filma je Andrej Doblehar, režiser Boštjan Vrhovec.
Ameriški inženir slovenskega rodu dr. Anton Mavretič se že več kot štirideset let aktivno ukvarja z razvojem vesoljskih tehnologij. Film Voyager 127AU se osredotoča na prepoznavanje dela dr. Mavretiča, ki se že več kot štirideset let aktivno ukvarja z razvojem vesoljskih tehnologij. Med drugim je zasnoval tudi instrument PLS za vesoljski program Voyager. Film je nastal v koprodukciji z RTV Slovenija in v sodelovanju z MIT Kavli Institute for Astrophysics and Space Research, Harvard University, Boston University, Applied Physics Laboratory, Goddard Space Center, Smithsonian National Air and Space Museum in družino Mavretič.
Neveljaven email naslov