Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kako razumeti, da smo zboleli za rakom? In zakaj smo zboleli prav mi? Ali to pomeni smrt? Težko je razumeti, da bolezen izvira iz naših celic oz. da je rakava celica sprevržena različica našega normalnega jaza, kot je pomenljivo zapisal Nobelov nagrajenec Harold E. Varmus leta 1989. Ob diagnozi se prebudijo hude stiske in strah pred smrtjo. Morda tudi želja, da bi poiskali dodatno zdravljenje, dodatne metode. Seveda je vsak posameznik zgodba zase, in v filmu so z nami svoje zgodbe delili Mojca Senčar, ki se ji je bolezen ponovila, Jaka Jakopič, nekdanji poklicni nogometaš, ki je zbolel v mladih letih in odigral novo tekmo v življenju na drugačnem igrišču, ter Jože Stopar, ki bolezen premaguje z novo metodo – elektrokemoterapijo, ki je plod dela slovenskih raziskovalcev. Vsi trije nas v filmu veliko naučijo o ljubezni do življenja, bolezni navkljub. Vzporedno z osebnimi zgodbami v filmu raka predstavijo tudi številni strokovnjaki multidisciplinarnega tima in razložijo pomen kirurškega zdravljenja, radioterapije, sistemskega zdravljenja ter pomen ambulante za onkološko genetsko svetovanje.
Pravijo, da lahko živi 100 let, a je vseeno večno mlada, ponaša pa se tudi z izjemno sposobnostjo regeneracije okončin. Človeška ribica. Za nekatere je predmet raziskovanja, za druge občudovanja, za Slovence eden izmed najprepoznavnejših simbolov naše naravne dediščine, ki ji je nekaj pravljičnega pridiha s poimenovanjem »zmajevi mladiči« dal že Valvasor. Čeprav človeško ribico, poimenovano tudi močeril ali proteus, najpogosteje povezujemo s Postojnsko jamo, jo najdemo tudi drugje v podzemnih vodah Dinarskega krasa in onstran slovenskih meja; le črni močeril živi samo v Beli krajini. Kaj ogroža to največjo jamsko žival na svetu, kaj vse vemo o njej in česa ne? Kakšen navdih je modni oblikovalki in kako jo je v konzervo ujel avtor grafičnih podob? Scenarij: Milica Prešeren Režija: Božo Grlj
Z zakonom predpisana dvojezičnost zahteva dvojezične table, v obeh jezikih morajo biti zapisana in objavljena vsa javna obvestila, dvojezičnost se uporablja v javnih prostorih, kot so upravne enote, banke, pošte itd. Vendar na območju italijanske narodne skupnosti šole niso dvojezične, temveč pouk poteka v slovenščini ali italijanščini. V oddaji se družimo s skupino srednješolskih prijateljev iz Kopra – pol jih prihaja s slovenske, pol pa z italijanske gimnazije, njihovo razumevanje večkulturnosti pa se precej razlikuje od starejših generacij. V dvojezičnem okolju sta rastla in danes ustvarjata tudi primorska raperja Drill in Out-Lot, ki rapa v italijanskem jeziku. Tudi zaradi glasbe je jezikovna odprtost del vsakdana mladih v slovenski Istri. Omogoča jim več možnosti in odpira vrata v prihodnost. Ali kot pravi dr. Vesna Mikolič, jezikoslovka in znanstvena svetnica v ZRS Koper: »To, da slovenščina stopa v stik z različnimi jeziki v naši državi, je izredno dragoceno. Dvojezičnost širi obzorja!«
Režiser in scenarist Valentin Pečenko z vizualizacijo odlomkov iz romana pisatelja Prežihovega Voranca Doberdob (1940) v filmu razkriva neizmerno človeško tragiko Doberdoba ter usode in dileme avstro-ogrskih vojakov, zlasti slovenskih. Pripoved romana in zgodovinsko ozadje 1. svetovne vojne odstira s komentarji Miran Košuta, profesor slovenskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Trstu. Vorančeva proza se v filmu prepleta s pretresljivo poezijo italijanskega pesnika Giuseppeja Ungarettija iz zbirke Porušeni pristan (Il porto sepolto,1916) v interpretaciji zaslužnega profesorja italijanske književnosti Elvia Guagninija. Ungaretti je v svojih pesmih izrazil človeško nemoč, tesnobo in strah pred popolnim uničenjem, razčlovečenjem ter smrtjo na kraški doberdobski planoti smrti. Pri nastanku filma so poleg Furlanske kinoteke (Cineteca del Friuli), Goriškega muzeja, Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Muzeja velike vojne na vrhu sv. Mihaela (Museo della Grande Guerra del Monte San Michele) sodelovale številne slovenske in italijanske institucije, občine in združenja ter društva z eno samo željo, da se golgota Doberdoba ne bi nikoli več ponovila. Film so sooblikovali snemalci Bernard Perme, Artur Rutar in Robert Doplihar, montažerka Snežana Tadić, avtor in izvajalec glasbe Jani Golob, mojster zvokovne obdelave Marjan Drobnič, oblikovalec grafične podobe Matjaž Celič in drugi. Producent in organizator je bil Vojko Fakin.
Ne glede na muhavost letnih časov kurent vsako leto ob istem času odganja zimo in zlo ter kliče pomlad in dobro letino. Kljub temu naš najbolj množičen tradicionalen pustni lik ni več, kar je bil. Če so kurenti včasih hodili le po vaseh in so njihovi obhodi vpisani na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine, jih zdaj pogosto vidimo tudi v mestih in karnevalskih povorkah. Njihov divji ples in ropot zvoncev je v preteklosti podkrepila strah vzbujajoča oprava, danes pa, kot bi tekmovali, čigava je lepša. Pa še nadene si jo lahko vsak, čeprav je to bila nekoč domena le neporočenih moških. Kaj je ostalo in kaj nastalo iz tega simbola slovenske identitete? Kje je domovina pernatih in kje rogatih kurentov? Zgodba o fantu, ki si prvič nadene kurentovo kapo in o kurentovanju nekoč in danes. S strokovno besedo jo pospremita Andrej Brence, etnolog in kustos iz Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož in dr. Aleš Gačnik, etnolog in sociolog kulture. scenarij: Milica Prešeren režija: Primož Meško.
Demenca je med boleznimi sodobnega časa še vedno zelo tabuizirana in tudi stigmatizirana. V velike stiske ne potiska le oseb z demenco, temveč tudi in predvsem njihove svojce. Kako ti sprejemajo dejstvo, da npr. njihovi starši doma potrebujejo čedalje več pomoči pri vsakdanjih opravilih in največkrat tudi nadzor, ob tem da so sami večji del dneva zaposleni? Kdo jim daje potrebne informacije, znanje, kako sprejemati osebo z demenco takšno, kakršna je, komunicirati z njo in jo razumeti? Kako se spopadajo z boleznijo, bodo pripovedovali Tomaž Gržinič, ki je demenco spoznal že v svoji družini, zdaj pa je tudi sam zbolel, zakonca Jamnik, ki vso težo demence čutita zadnja leta, ko so se znaki bolezni pokazali pri možu Tonetu, Štefanija Lukič Zlobec, predsednica Združenja Spominčica, ki je bolezen spoznala, ko je pri 50 letih zbolel njen mož Jaša Zlobec Lukič, in zdaj vso energijo v združenju namenja ozaveščanju o tej bolezni, obolelim in njihovim svojcem pa pomaga z nasveti, delavnicami, posvetovalnicami … Izhodišče, kako ravnati z osebami z demenco, v oddaji postavi mag. Jože Škrlj, ki se ukvarja prav z izobraževanjem svojcev in osebja v domovih za starejše. Nikoli, niti v najtežjih trenutkih svojci ne smejo pozabiti, da se za mnogokrat napornim vedenjem človeka z demenco še vedno skriva ista draga oseba, z vsemi čustvi in občutenji – in ko smo z njo, se ji moramo pridružiti v njenem svetu, ker se nam ona v našem ne zmore več.
Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Bruno Bruno Costa je frizer z Azorskega otočja, ki se kot kraljica preobleke prelevi v komični lik Gertrudes Labaça, ki s svojimi nastopi med pandemijo uspešno zabava domačine. Izmišljeni lik pa vse bolj vpliva na igralca in tudi na njegovo življenje. Pinky Pinki Čiran je staroselka, ki živi v Bangladešu, in tudi glavna pevka v glasbeni skupini F-Minor, ki jo sestavljajo samo ženske. Kot staroselko jo zasmehujejo zaradi njenega jezika in življenjskega sloga. Velja za drugorazredno državljanko, a se je kljub temu odločila, da bo vodila glasbeno skupino in živela svoje življenje tako, kot sama želi. Mišel Reper in socialni delavec Mišel Ristov oziroma Amo Socialec se ob petju in pomoči ljudem z družbenega roba skuša osvoboditi tudi sam ter ob tem ustvariti okolje, ki bi bilo boljše od tistega, v katerem je odraščal sam.
Skozi tretji del serije Geopark Karavanke nas vodijo kolesarji. Območje parka v Sloveniji odlikujejo lepe hribovske kolesarske transverzale, v avstrijskem delu geoparka pa še posebno gosto omrežje urejenih kolesarskih poti z delom mednarodne Dravske kolesarske poti. Legendarna Peca je osrednji gorski vrh geoparka: geološko in botanično nadvse zanimiva in prevrtana z rudniškimi rovi skoraj do samega vrha, kraljuje nad Podjuno in se prek nje spogleduje z visokim Obirjem ali Ojstrcem. Med obema je geološko nadvse zanimivo območje Železne Kaple. Tu je tudi osrednje informativni središče Geoparka Karavanke. V osrčju Obirja pa so rudarji, iščoč svinčeve rudne žile, pred 150 leti naleteli na kraške jame. Šele dobrih sto let zatem so te male, a prelestne dvorane bile odprte obiskovalcem. Izpod gora nas popelje reka Drava in sledeč ji poiščejo kolesarji še en zaklad geoparka – svetovno znani mineral dravit.
Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Ko se je hrvaško ministrstvo za šolstvo odločilo zmanjšati količino obveznega čtiva v šolah, je Lovro Krsnik, pravkar diplomirani gledališki režiser in učitelj na srednji šoli za umetnost, začel projekt #idalječitam (berem še naprej). Odločil se je, da bo sto dni na glas bral knjige, ki so jih črtali s seznama obveznega čtiva. Vsak dan je pred hrvaškim parlamentom eno uro bral Malega princa, Piko Nogavičko, Dnevnik Ane Frank in Varuha v rži. Njegov protest je pritegnil sledilce in nasprotnike na družbenih omrežjih, toda ali mu je uspelo vladi dopovedati bistveno?
Drugi del serije popelje v raznoliko in z rudo in redkimi minerali bogato podzemlje Pece. Mežiški rudnik šteje več kot 330 let rudarjenja svinčevo-cinkovega rudnega bogastva, ki je močno zaznamovalo kraje, ljudi in naravo. Po zaprtju rudnika so deli rudišča postali zanimivi kot geološka in tehnološka in kulturna dediščina. S pestro geološko zgodovino in mineralnim bogastvom privablja obiskovalce, ki so željni doživetij in vedenja o skrivnostih podzemlja, in to jih ne razočara! Presenečenje pa je tudi nekdanji rudnik premoga na Lešah – danes skoraj neznan, v času delovanja pa največji premogovnik v Sloveniji. Nad njim kraljuje Uršlja gora – botanični rezervat.
Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Mohamad Abdul Al Monaem, sirski pesnik in pisatelj, je v Slovenijo pribežal leta 2016. V Alepu je imel knjigarno in založbo. Verjel je, da literatura ne pozna meja, zato je objavljal dela z vsega sveta. Kar nekaj izdaj je tamkajšnji režim prepovedal. Mohamad je bil kratek čas celo zaprt. Med vojno je režim usmrtil veliko njemu podobnih svobodomiselnih ljudi, zato je Mohamad moral na pot. V Ljubljani je našel nov dom. Leta 2018 je izdal trojezično pesniško zbirko Enaindvajset žensk iz Ljubljane. V sicer demokratični Evropi pa je trčil ob novega diktatorja – denar. Ta ima vrhovno oblast nad ljudmi in brez verig omejuje njihovo svobodo. Novinar Andraž Rožman je o Mohamadu napisal roman Trije spomini – med Hajfo, Alepom in Ljubljano.
Prvi del serije začenja raziskovalni potep po Smrekovškem pogorju na južni strani geoparka. Na njem se razkrijejo edinstveni geološki prizori iz kamninske notranjosti smrekovškega vulkana. Nastajala je ob izlivih in eksplozijah magme, plazovih vulkanskega prahu in usedanju le-tega na pobočja podmorskega vulkana. Na severni strani pogorja se znajdemo v območju Periadriatskega preloma – zaznamujejo ga sledovi živahnega tektonskega dogajanja še posebno med bližanjem in trkom afriške in evrazijske celinske plošče. To so pasovi kamnin, ki so ob tem nastajale in jih lahko opazujemo na črti preloma, ki tudi ločuje dve veliki geotektonski celoti – Južne Alpe in Vzhodne Alpe. Kamnine spremljajo tudi zanimive botanične zgodbe na teh odmaknjenih območjih.
Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Nastija se od rojstva bori s spinalno mišično atrofijo, ki jo je priklenila na invalidski voziček. Je zvedava, artikulirana in prodorna mlada fotografinja ter plesalka na invalidskem vozičku, ki ne želi pohlevno čakati na nujne spremembe na nivoju urejanja pogojev za samostojno bivanje in delovanje invalidov v družbi, temveč javnost aktivno in neposredno opozarja na nepravilnosti. Ne prenese jamranja. Svoj handicap sprejema kot izziv. Kadar ne blesti v soju žarometov na plesnih podijih, Nastija snema vloge. Angažirane vloge na temo diskriminacije in neenakosti hendikepiranih v družbi. Spremljamo Nastijo, ki se iz dive mednarodnega plesnega tekmovanja prelevi v urbano aktivistko in se z invalidskim vozičkom podaja na novo angažirano foto-video odpravo.
Dokumentarno izobraževalni film Krajinski park Radensko polje popelje na odkrivanje raznolikih obrazov majhnega in dragocenega pretočnega kraškega polja. Mokrišče še vedno osuplja s svojo botanično pestrostjo, dvoživkami in metulji ter kraško hidrološko podobo. Osem evropsko pomembnih življenjskih okolij je na Radenskem polju, tri pa še posebej varuje omrežje Natura 2000. A močvirske in travniške ptice kljub temu že močno občutijo vplive sodobnega urbanega in kmetijskega utripa. Bo ta izjemno lepi in pomembni mali prostor uspel ohraniti svoje zaklade?
»Jezikoslovci spremljamo življenje prek besed. Zato poznamo smrt besed, njihovo rojevanje in življenje, poznamo njihova čustva.« Na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša slovaropisci zbirajo in izbirajo besede že več kot sedemdeset let. Najprej v tiskanih izdajah Slovarja slovenskega knjižnega jezika, danes pa je v spletnem portalu Fran, ki je dostopen vsem, zbranih kar 40 slovarjev in drugih jezikovnih virov. Lani pa so bili še posebej ponosni na Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, ki je nastajal skoraj 50 let. »Slovarji so ogledalo časa«, pravijo ustvarjalci slovarjev – zbiralci in izbiralci besed. Z njimi smo razmišljali o tem, zakaj imajo besede tako veliko moč, da nas lahko razveselijo in prizadenejo, kaj pomenijo izbrane besede leta, kako nastajajo nove besede, zakaj se besede s časom spreminjajo, katere nove so nastale v času pandemije novega koronavirusa. S Kozmo Ahačičem, predstojnikom Inštituta pa smo se spraševali, kako je slovaropisje povezano z vzgojo psa, ali imajo jezikoslovci najljubše besede, katera beseda se ga je v zadnjem času najbolj dotaknila, kako je glasba povezana z jezikom. Za jezikoslovce je jezik odnos: »Še tako natančni slovarski opisi ne bodo presegali nerazumevanja med nami. Beseda nesporazum ne vsebuje po naključju istega korena kot beseda razumeti. Razumeti jezik pa pomeni razumeti človeka, ki ga govori.»
Dokumentarno izobraževalni film Kočevski pragozd nam od blizu odkriva utrip pragozdnega ekosistema v bukovo - jelovih pragozdnih rezervatih na Kočevskem. Vitalna drevesa, pragozdni orjaki, nežne mladice in trohneča debla na globokih pragozdnih tleh, glive, voda in svetloba ustvarjajo življenjski prostor za številne žuželke, ptice, divjad, medveda. Rodovitnost pragozda je osupljiv preplet številnih procesov, v katerih sodelujejo vsa njegova bitja. Gozd, še posebej pragozd, pa najboljše odevalo planeta.
Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Rafsan Iftekhar je vloger, ki izpostavlja restavracije, ki prodajajo predrago in ne dovolj kakovostno hrano. Zaradi tega se srečuje z grožnjami in diskriminacijo lastnikov lokalov. Že v zgodnji mladosti so ga zaradi čezmerne telesne teže mnogi maltretirali. Samozavest je pridobil z uveljavitvijo na spletu in odločil se je za izboljšanje telesne kondicije. Preobrazba njegovega življenja je bila ves čas težavna. Zdaj pa se zavzema za pravice ljubiteljev hrane.
S svojo osrednjo veduto, markantno goro Boč nad dolino Dravinje pri Poljčanah, vabi Krajinski park Boč že od daleč. Na potepih in sprehodih po njegovih gozdnih prostranstvih spoznavamo številne raznolike gozdne združbe, ki so njegova velika posebnost. Pestrost gozdne flore se preliva v pestrost suhih gorskih travišč in mokrišč ob vijugavi, še vedno naravni strugi Dravinje. Obiskovalca pa presenetita tudi podzemni svet in ostaline srednjeveške zgodovine. Štajerski razglednik s svojim pogorjem in razgibanim haloškim obrobjem je pravo doživetje!
Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Mokul Mošarof je tekstopisec, ki je svoje življenje posvetil pisanju pesmi. Ima zbirko dnevnikov, v katere zapisuje pesmi, in teh je zdaj že več kot tri tisoč. Njegova versko konzervativna skupnost ga slabo sprejema in večkrat graja. Tudi njegova družina ne podpira njegove strasti. Ker čuti bližino smrti, se mu zdi, da bo vse njegovo delo izgubljeno. Zato veliko časa porabi za arhiviranje svojih pesmi na družbenih omrežjih.
Neveljaven email naslov