Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
177 epizod
177 epizod
Informativni prispevki iz področja kulture
V Cankarjevem domu se danes začenja 27. Pripovedovalski festival, ki ga letos zaznamuje voda, krovna tema se namreč glasi Morje v meni. Program je zasnovala nova programska vodja Tjaša Koprivec Vuga, ki na tokratnem festivalu zavestno, namerno in z veliko navdušenja daje glas ženskam.
V nekdanji tržaški ribarnici je na ogled razstava Amazônia priznanega brazilskega fotografa Sebastiãa Salgada. Več kot 200 črno-belih fotografij obiskovalca popelje skozi divjo lepoto narave in življenja v amazonskem pragozdu. Gre za poziv k ohranitvi zaklada pomembnega za celotno človeštvo pravi 80 letni fotograf, ki upa, da njegove fotografije ne bodo postale podobe izgubljenega sveta. S skupnimi močmi se moramo zavzeti za ohranitev tega raja na Zemlji, najobsežnejšega vira sladke vode na našem planetu z izjemno biotsko raznovrstnostjo, pravi brazilski fotograf, ki se je dokumentiranju amazonskega pragozda posvečal več kot sedem let. Razstava nas v oddaljeno deželo najprej zapelje s fotografijami posnetimi iz zraka: na velikih formatih občutimo veličino pragozda, meglice in oblaki ob skalnatih vrhovih nam približajo vlažno subtropsko podnebje, vijugaste struge pa nas spomnijo na spreminjajočo se rečno gladino. Ko se ustalimo, nas fotograf povabi, da spoznamo prebivalce, vztrajne branitelje neokrnjene narave. V objektiv je ujel vsakodnevni utrip življenja dvanajstih plemen. Od lova, ribolova in ognjišča, do tradicionalnih obredov, običajev, plesa in družinskih portretov. Črno belim podobam utrip na razstavi vlivajo zvoki narave: šumenje dreves, žvrgolenje ptic, oglašanje opic ter človeški dih – posebno skladbo je za razstavo ustvaril francoski glasbenik Jean – Michel Jarre. Razstava, ki je gostovala v Rimu in Milanu, ter drugih evropskih prestolnicah, bo v Trstu na ogled do 13. oktobra. Foto: "Contrasto", Sebastião Salgado, vir: https://salgadoamazonia.it/en/, izrez fotografije
Z nekaj zamude zaradi propalestinskih protestov so pred nekaj urami v gledališču Dolby v Hollywoodu podelili 96. filmske nagrade oskar. Zlati kipec za najboljši film, ki ga je podelil Al Pacino, je pričakovano prejel Oppenheimer, ki jih je vsega skupaj odnesel sedem, kar nekaj favoritov pa je ostalo praznih rok, na primer Morilci cvetne lune. Najboljša igralec in igralka sta postala Cillian Murphy in Emma Stone. Prireditev je že četrtič vodil komik Jimmy Kimmel, ki je poudaril, da je za nami leto odličnih filmov a tudi ene najdaljših stavk v zgodovini filmske industrije.
Razstava prinaša izbor slovenski likovnih del – z izjemo najstarejši slike, ki jo je ustvarila avstrijska slikarka Berta Zois Moro – iz zasebne zbirke Kroples. Nekaj umetnin iz zbirke je sicer že bilo razstavljenih, a velika večina je javno predstavljena prvič. Na razstavi je skupaj 66 del, ob omenjeni slikarki pa je na razstavo vključenih še 30 slovenskih umetnikov in umetnic. Razstava, ki je na ogled do 14. julija, ni osnovana samo na kronološkem zaporedju, temveč so dela razporejena v več vsebinskih skupin, ki ustvarjajo sklenjeno pripoved in določajo njen tok. Foto: Narodna galerija
V noči z nedelje na ponedeljek bodo v gledališču Dolby v Hollywoodu kot vsako leto podelili nagrade ameriške Akademije filmskih umetnosti in znanosti – oskarje. Tokrat že šestindevetdesetič – prvič so jih podelili leta 1929, kar pomeni, da gre tudi za najstarejšo podelitev nagrad v okviru zabavne industrije na svetu. V nekaj kategorijah so favoriti bolj ali manj jasni – na primer, oskarja za stransko igralko bi lahko dobila Da’Vine Joy Randolph za svojo vlogo v Bartonovi akademiji, kjer upodablja mamo, ki žaluje za sinom, padlim v Vietnamu. Oskarja za glavno igralko večinoma napovedujejo Lily Gladstone za nastop v filmu Morilci cvetne lune, tako bi postala tudi prva ameriška staroselka s to nagrado. Oskar za najboljši tujejezični film, bi denimo lahko pristal v rokah ustvarjalcev filma Interesno območje. Na splošno pa se kot veliki zmagovalec noči izrisuje Oppenheimer. Spomnimo: Minulo leto je zaznamoval fenomen, ki so ga na družbenih omrežjih in nato še v medijih poimenovali kar »Barbenheimer«; dva mega-uspešna filma, Barbika in Oppenheimer, sta lansko poletje občinstvo po pandemiji spet množično pritegnila v kino in pri prodaji vstopnic podrla vse rekorde. Skupaj sta dobila 21 nominacij za oskarje – Barbie oz Barbika osem, Oppenheimer pa trinajst. Več Tina Poglajen.
9. 3. se začenja že 42. izdaja Bergamskega filmskega festivala oz. srečanja, ki bo trajalo do prihodnje nedelje. V okviru devet dnevnega programa obsega 2 tekmovalni sekciji za celovečerne igrane filme, sekcijo Close-up, posvečeno dokumentarcem, retrospektivni del, ki je tokrat namenjen francoskima ustvarjalcema Éricu Rohmerju in Sachi Guitryju in še sekcijo Evropa, zdaj – Europe, now, v kateri se osredotočajo na reprezentativni del opusov treh ustvarjalcev: danke Frederikke Aspöck, šveda Lukasa Moodyssona in Metoda Pevca, s katerim se je o njegovem bergamskem nastopu in tudi novem filmskem projektu pogovarjal Matej Juh.
Mesec marec je v prestolnici tradicionalno namenjen dokumentarnemu filmu in tako bo tudi letos. V Cankarjevem domu, Kinodvoru in Slovenski kinoteki bodo med 13. in 20. marcem predvajali 29 celovečernih in krakih dokumentarnih filmov. V tekmovalni program je programski direktor Simon Popek uvrstil pet celovečercev, ki se posredno ali neposredno dotikajo teme človekovih pravic. Med njimi je otvoritveni film Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna režiserke Maje Weiss, s katerim se bo festival v sredo tudi odprl. Prispevek je pripravil Urban Tarman.
Na delih Zmaga Jeraja je vedno navzoč človek – tudi ko ni upodobljen, pravi Gregor Dražil, kustos razstave Jerajevih del v Mednarodnem grafičnem likovnem centru z literarno obarvanim naslovom – Z visokim korakom prestopim okensko polico. Ta morda nakazuje občutek ob ogledu – nelagodje, pričakovanje, neznano in skrivnostno se prepletajo v izbranih slikah, fotografijah in grafikah iz konca šestdesetih in sedemdesetih let, ko se je Jeraj ukvarjal z odnosom med notranjim in zunanjim prostorom. Ob vstopu v razstavne prostore MGLC-ja se na videz znajdemo v zatemnjenem stanovanju iz približno šestdesetih ali sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Jerajeva dela v poltemi skoraj težko razločimo, počakati moramo, da jih oplazi snop premikajoče se svetlobe. Dramatično in gledališko postavitev podpisuje Toni Soprano Meneglejte, kustos razstave Gregor Dražil pa poudarja, da so želeli vzpostaviti novo dojemanje Jerajevih del in se hkrati približati njegovemu razumevanju lastne umetnosti. Čepav je leta 1937 rojeni Jeraj znan kot ekspresivni figuralik, pozneje pa se ga povezuje tudi z novo podobo, ob sprehodu skozi razstavo opazimo bolj malo figuralike – in še tedaj, ko se človek pojavi, je prej izginjujoča silhueta kot polnokrvna oseba. A tudi kadar človek na njegovih delih ni navzoč, ga je mogoče čutiti, je prepričan Dražil. Ob slikah in grafikah so na ogled tudi Jerajeve črno-bele fotografije, v katerih so ga prav tako zanimali odtujeni, zapuščeni svetov, okna in prehodi. Deloval je v okviru Mariborskega fotokluba in velja za enega od predstavnikov avtorske, neoavantgardne fotografije pri nas. Bil pa je tudi oblikovalec, scenograf, pisal je o umetnosti in se zanimal za literaturo. Navdušen je bil nad poljskim pisateljem Brunom Schulzem – njegovo pisanje se mi je zdelo slikovito, Schulz pa je bil tudi likovnik in je kdaj ilustriral svoje knjige. Citat iz ene od njegovih zgodb je tako postal naslov razstave – Z visokim korakom prestopim okensko polico. Prehajanje med prostori lahko pri Jeraju razumemo metaforično. Morda pa v Jerajevih delih pri tem ne gre le za prostor, temveč to velja tudi za življenje, v katero stopimo, in naj bi se počutili domače, ampak se morda ne. V prostore Zmaga Jeraja pa lahko v MGLC-ju z visokim korakom čez okensko polico stopite še do 16. junija. Foto: Jaka Babnik, arhiv MGLC, izrez fotografije
Po tem ko je jeseni leta 2022 Vlada Republike Slovenije projekt prenove ljubljanske Drame uvrstila v okvir rebalansa proračuna za leto 2023, so v Drami pričeli iskati nadomestne prostore, ki bi gledališču tudi med obnovo omogočili neprekinjeno izvajanje programov. Kot so sporočili iz Drame, so kot najustreznejšo izbrali Družbo Alterna Intertade, lastnico prostorov in podjetja L56, na Litostrojski cesti 56. Sklenilo so triletno najemno pogodbo z možnostjo podaljšanja, mesečna najemnina pa bo znašala 71.000 evrov bruto. Lastnik prostorov bo opravil tudi izvedbo obsežnih prilagoditvenih del, ocenjenih na 1,4 milijona evrov. Kljub temu da ministrstvo še ni pridobilo gradbenega dovoljenja, podlage za objavo javnega razpisa za izvedbo del, in torej še ni jasno, kdaj se bodo gradbena dela na Erjavčevi cesti 1 sploh pričela, ministrica zagotavlja, da vsi postopki potekajo v skladu s predvideno časovnico in bo prenova končana konec leta 2026.
Pol Guasch, rojen leta 1997, je katalonski pesnik in pisatelj. Na King’s Collegeu v Londonu je zaključil magisterij iz sodobne književnosti, kulture in teorije, trenutno pa se ukvarja s svojo doktorsko disertacijo o ljubezni in poetiki na Univerzi v Barceloni. Je avtor pesniških zbirk Tanta grana in La part del foc, s svojo poezijo je sodeloval na mednarodnih pesniških branjih od Južne Afrike do Švice in Nemčije, so zapisali v besedilu ob njegovem gostovanju na Fabuli. Njegov roman Napalm v srcu je izšel v prevodu Veronike Rot. O knjigi se je z avtorjem pogovarjala Petra Meterc.
Izrazitost nastopa gledališke in filmske igralke Jožice Avbelj je med drugim v njenem prepoznavnem glasu, načinu govora, poigravanju z jezikom. Njeno življenje je v biografskem romanu, ki je izšel pred dvema letoma, opisala dramaturginja, publicistka in urednica Petra Pogorevc. Joži je zdaj izšla še v obliki zvočne knjige kot plod sodelovanja ZKP RTV Slovenija, Arsovega igranega programa in založbe Beletrina. Režirala jo je Špela Kravogel, bere jo kar igralka sama, poslušamo pa jo lahko tudi v oddaji Odprta knjiga na Arsu vsak delovnik ob 19-ih.
V Slovenski kinoteki podelili že deseto nagrado Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije. Poklonili so se Antonu Tomašiču, filmskemu ustvarjalcu, ki bo aprila dopolnil 87 let. Med njegovimi številnimi režijskimi projekti je na primer legendarna mladinska klasika, film Čisto pravi gusar.
Tesa Drev Juh je v oddaji Gremo v kino pred mikrofon povabila Ingrid Kovač Brus, ki je spremljala letošnjo izdajo festivala Berlinale.
V Galeriji Cankarjevega doma so odprli razstavo Marie Lassnig, leta 1919 rojene mednarodno priznane avstrijske umetnice, ki je med drugim za svoje življenjsko delo v Benetkah prejela zlatega leva, njena dela pa hranijo tudi v newyorški MoMi. Znana je predvsem po psihološko ekspresivnih avtoportretih, za svoje delo pa je uporabljala izraz slikarstvo zavedanja telesa. Avtoportret z možgani, ki lezejo iz lobanje ali pa telo, ki mu manjka kakšen del – Maria Lassnig je s svojimi popačenimi, včasih fantastičnimi podobami telesa danes, v času idealizacije na družbenih medijih, morda še bolj aktualna. V ospredju ni realen izgled, temveč občutje telesa, prek tega pa psiha, čustva, lastno doživljanje in ranljivost. Katarina Hergouth, vodja razstavnega programa Cankarjevega doma, je kot sokustosinja razstavo pripravila s Petrom Pakeschom, direktorjem fundacije Marie Lassnig. Na prvi samostojni razstavi umetnice v Sloveniji, ki zaznamuje deseto obletnico njene smrti, so na ogled predvsem risbe, nekaj oljnih slik in dva krajša animirana filma. Čeprav je znana predvsem po slikah s pogosto živahno pastelnim koloritom, so risbe številčen in pomemben del njenega opusa. Moje risbe so zanimivejše kot slike, je dejala Maria Lassnig, ki je svinčnik označila za most proti domu, ena od risb na razstavi pa ima naslov – Rišem, torej mislim. Foto: Maria Lassnig, Simultano slikanje / Slikanje z dvema rokama, 1991. Foto: Maria Lassnig Foundation / Bildrecht, Dunaj 2024, izrez fotografije
V svojem 77. letu je umrl Andraž Šalamun, slikar in filozof, nekoč član napredne konceptualna umetniške skupine OHO in potem eden osrednjih predstavnikov abstrakcije na slovenskem, ki ga zaznamuje pet desetletij neprekinjenega umetniškega delovanja. Na velikih slikarskih formatih, ki objamejo gledalca, se razteza barvna meglica na primer temno modre ali rdeče, ki kot oblaki tu in tam propušča črno. A Andraž Šalamun, rojen leta 1947 v Ljubljani, se je še pred tem ukvarjal s precej avantgardnimi pristopi, kot sta tako imenovana revna umetnost in body art – bil je del konceptualnega gibanja OHO. A diplomiral je na primerjalni književnosti. Po študiju se je kot samouk povsem posvetil jeziku likovne govorice. Po številnih priznanjih in tem, da so bila njegova dela vključena v jugoslovanske selekcije velikih svetovnih razstav, na primer na bienala v Sao Paulu in Benetkah, je leta 1993 prejel še nagrado Prešernovega sklada. Andraž Šalamun je raziskoval materialnost slike, a hkrati je vnašal poetičnost. In bil je samosvoj, težko uvrstljiv v tokove svojih sodobnikov. Kot eden osrednjih slovenskih slikarjev nove podobe se je izkazal v osemdesetih, ko je, kot je ob njegovi pregledni razstavi leta 2017 v Moderni galeriji zapisala kustosinja Martina Vovk, ''Šalamunovo slikarstvo tako rekoč eksplodiralo v podobi in koloritu.'' S serijo bizonov, ki je ob soncih zanj prelomna, je prav tam tudi zastopan na stalni razstavi slovenske moderne umetnosti 20. stoletje. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
V berlinski filmski palači bo v soboto eden izmed 20 filmov iz glavnega tekmovalnega programa prejel zlatega medveda. Žiriji, ki je zelo raznolika, predseduje igralka Lupita Nyong'o, in ker izrazitega favorita ni, pravi poročevalka iz Belina Ingrid Kovač Brus, bo sobotni večer še bolj zanimiv. Foto: Ingrid Kovač Brus
“Pregovorna modrost, da muze med vojno molčijo, se je v primeru cerkve sv. Jožefa v Soči izkazala za neveljavno, saj so v vojnih razmerah nastala umetniška dela za cerkev, kar je nekaj izjemnega ne le v slovenskem prostoru, temveč tudi širše.” S tem besedami se začne knjiga Cerkev svetega Jožefa v Soči, ki je izšla v zbirki Umetnine v žepu pri ZRC SAZU in predstavlja cerkev s prav posebno zgodovino. Obe svetovni vojni sta namreč v vas Soča privedli umetnika, ki sta zaznamovala cerkev – Josefa Vachala v času prve in Toneta Kralja pred, med in po drugi svetovni vojni, pove avtorica Andreja Rakovec. Od dela češkega slikarja Josefa Vachala se je ohranilo zelo malo, poslikavo Toneta Kralja, ki velja za enega od utemeljiteljev ekspresionizma in nove stvarnosti pri nas, pa si lahko ogledamo še danes in je del njegovega primorskega opusa, v katerem je sakralno motiviko povezal z narodnostnimi vidiki in obsodbo nacizma ter fašizma – v negativcih tako pogosto uzremo prikrit portret denimo Mussolinija, svetnike ali Marijo, pa je rad odel v barve slovenske trobojnice. Posebnost soške cerkve pa je nabor slovanskih svetnikov. V času od dvajsetih do sedemdesetih let 20. stoletja je sicer Tone Kralj ustvaril dela kar za več kot štiridesetih primorskih cerkva. Foto: Andrej Furlan, ZRC SAZU, izrez fotografije
V Trstu bo do 30. junija na ogled razstava slovitega nizozemskega slikarja Vincenta van Gogha. V muzeju Revoltella so na ogled postavili več kot 50 del, ki v kronološki postavitvi ponujajo vpogled v razvoj umetnikovega izražanja: od črno belih risb ljudi iz socialnega roba, do prepoznavnih barvitih pokrajin in portretov. Razstava je v Rimu požela izreden uspeh, ogledalo si jo je 600 tisoč ljudi. Tržaška različica pa ponuja tudi zanimive novosti.
Bili smo na premieri nove slovenske milo rečeno provokativne črne komedije Jama, prepletene s kriminalko, slasherjem in špageti vesternom. Težko vas bo pustila ravnodušne, v katerikoli smeri že. Meja med duhovitim in banalnim pa je pri takih filmih precej tanka. Na katero stran se nagiba novi film režiserja Dejana Baboska, bodo na koncu presodili gledalke in gledalci. Lahko pa povemo, da je marsikdo vsaj tu in tam gledal v tla. Čeprav je skoraj nenehno tako ali drugače prisotna humorna nota, in kdor bo film vzel preveč zares, se z njim ne bo dobro razumel, pa so številni eksplicitni prizori, kjer kri teče v potokih, kar precej prepričljivi. A velja vedeti, da je film nastajal v gverilskih pogojih, posneli so ga v desetih dneh, po prvem koronskem valu.
Iz Berlina s 74. mednarodnega filmskega festivala se s priporočili oglaša Ingrid Kovač Brus: med njimi sta iranski film Moja najljubša torta in mehiški Kuhinja.
Neveljaven email naslov