Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
177 epizod
177 epizod
Informativni prispevki iz področja kulture
Štiriindvajsetega decembra, na božični večer, bo minilo petindevetdeset let od prvega oddajanja slovenske radijske igre. Na takratnem Radiu Ljubljana so igralci Slovenskega narodnega gledališča živo interpretirali dramsko besedilo, božično igro Pavla Golie v štirih slikah z naslovom Peterčkove poslednje sanje. V soboto, 23. decembra, ob 22.40 bomo na Prvem predvajali njen remake, ki je pred desetimi leti nastal v režiji Jožeta Valentiča. V začetku so celoten radijski program predvajali živo. Najpogosteje so igralci iz gledališča prišli še v radijski studio in dramska besedila ali odlomke z odra zaigrali še pred enim samim mikrofonom. Od tedaj se je radio z veliko entuziazma posameznikov in njihovih inovacij v tehničnem smislu razvijal, na tej osnovi pa so se širile tudi izrazne možnosti ustvarjanja v neskončnem prostoru zvoka. Radio je postal zanimiv za režiserje, igralce, pisce in sprva še okorni, kratki, priložnostno napisani in posebej za radio zaigrani skeči so postajali večji izziv. Sprva prevodom tuje dramske literature so se sčasoma pridružila tudi besedila uveljavljenih slovenskih avtorjev. Radijska igra je živela tudi med drugo svetovno vojno, saj so program oddajali z osvobojenega ozemlja; to je bil v okupirani Evropi svojevrsten fenomen. Pomembna prelomnica je prišla po vojni: prva igra, ki je postala antologijska in sinonim za slovensko radijsko igro za otroke, je Zvezdica Zaspanka. Najstarejša verzija je bila živo predvajana leta 1949, leta 1951 pa posneta in prvič predvajana na novoletni dan leta 1952. Frane Milčinski - Ježek je bil njen avtor in režiser. Je tudi avtor prve izvirne slovenske posnete radijske igre Strme stopnice iz leta 1949 v režiji Mirča Kraglja, za takratne razmere mojstrsko producirane na več zvočnih ravneh. Od takrat je prišlo še veliko pomembnih mejnikov v zgodovini slovenske radijske igre: ob bliskovitem tehničnem razvoju še močno zanimanje slovenskih piscev za izvirna radijska dela, mednarodna uveljavitev slovenske radijske igre, sprva v jugoslovanskem medijskem prostoru, pozneje pa je sledilo veliko vrhunskih uvrstitev, priznanj in nagrad v mednarodnem, visoko konkurenčnem prostoru; v sedemdesetih letih je bil ustanovljen zvočni eksperimentalni studio, še prej pa oblikovano samostojno uredništvo na Radiu Slovenija. Vmes je pojav in razmah televizije dodobra razburkal in spremenil medijsko krajino ter odvzel del poslušalstva radijski igri, druga grožnja radijski igri, pojav spleta, pa se je izkazala za neutemeljeno, kajti poslušalci imajo možnost poslušati igre, ko si zanjo izberejo čas, kar je povečalo zanimanje zanjo. Hkrati s temi procesi pa so se profesionalizirali poklici, potrebni za nastajanje radijskih del ‒ k temu sta pripomogla študij na akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, povezan s studii na radiu, in vse zahtevnejše, kompleksnejše ustvarjanje avtorskih poetik in raznovrstnih žanrov, ki jim je radio ostal zavezan vse do danes. Dramaturginja v Uredništvu igranega programa Vilma Štritof je popisala vse doslej zaposlene ustvarjalce in urednike, povezane z radijsko igro. Vendar so ji prav začetki te zvrsti oteževali način izbora, kje in s kom zares začeti. Starejše podatke je zajemala iz različnih virov, ob tem se je oprla tudi na knjigo Aleša Jana o zgodovini radijske igre na Slovenskem Slišati sliko, videti zvok. Odločila se je, da v seznam vključi »posameznike, ki so v zgodovini radijske igre v Sloveniji opravili pionirsko delo, in tiste, ki smo ga potem nadaljevali kot zaposleni profesionalci na Radiu Slovenija. Začetki radia, njegovo rojevanje in prvo otroško obdobje radijske igre seveda še niso bili povezani z rednimi zaposlitvami. Afirmacija in profesionalizacija različnih poklicnih profilov sta bili dolgotrajnejši proces. V njem je vsakdo posebej prispeval svoj delež v skladu s svojimi prizadevanji, potencialom, preferencami in zmožnostmi, saj mozaik kratkih življenjepisov kaže na raznovrstne osebnosti, zaradi katerih je slovenska radijska igra dobila identiteto in prepoznavnost doma in v mednarodnem prostoru. Seznam pa ne vključuje še drugih sodelavcev, brez katerih našega dela ne bi bilo (piscev, prevajalcev, prirejevalcev, igralcev, skladateljev, glasbenikov idr.), vendar bi tako postal skoraj nepregleden, kajti težko bi našli ustvarjalca na uprizoritvenem in najbrž tudi na glasbenem področju, ki ni sodeloval pri ustvarjanju radijskih iger. Vsem pa velja zahvala za dolga, ustvarjalno plodna desetletja.« Povezava do besedila, seznama s štiriinpetdesetimi krajšimi biografijami, je bila objavljena v obliki QR-kode na zadnjih straneh zbornika ob 60-letnici programa Ars, dostopno pa je tudi na povezavi: https://img.rtvslo.si/_files/2023/07/10/12_468864974253457428_od-pionirjev-slovenske-radijske-igre-do-njenih-sedanjih-ustvarjalcev.pdf Vabljeni k branju!
Zakaj še ena razstavo o naravi, o vplivu človeka na okolje? Ker je nujna, pravi kuratorka Barbara Sterle Vurnik. V dialog je povezala dva umetnika in dve umetnici, ki delujejo na stičišču umetnosti, znanosti in novih tehnologij, to so Boris Beja, Maja Smrekar, Urša Vidic in Miha Godec. SO_OBSTOJ v Mestni galeriji Ljubljana je tako prostor za razmislek, pa tudi neke vrste meditacijo.
Tekstilna industrija je povezana s težkimi zgodbami, pravi fotografinja Meta Krese, ki se s to temo ukvarja že dolgo. Od pridelave bombaža, povezane z izkoriščanjem in slabimi pogoji, do razpada domače industrije – vse to se znajde na njenih fotografijah, ki so na razstavi Nismo stroji na ogled v Jakčevem domu Dolenjskega muzeja v Novem mestu. Priznana slovenska fotografinja predstavlja različne vidike tekstilne industrije, od pridobivanja surovine do proizvodnje oblačil in posledicami v sodobni družbi. Foto: Meta Krese, vir: spletna stran Dolenjskega muzeja, izrez fotografije
Na Loškem odru v Škofji Loki so podelili nagrade sklada Staneta Severja za najboljše igralske stvaritve na slovenskih poklicnih in ljubiteljskih odrih. Nagrajencev je pet, zbrane je nagovorila dramska igralka Nataša Matjašec, dobitnica Borštnikovega prstana. Nagrado sklada Staneta Severja za igralske stvaritve v slovenskih poklicnih gledališčih je dobila dramska igralka Mateja Pucko, članica igralskega Drame Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru. "Njeno igro vedno zaznamuje kompleksen preplet raznolikih vnosov osebnega odnosa in delovnega materiala, ki ustvari markantno odrsko držo," je zapisano v obrazložitvi nagrade. Nagrado Staneta Severja za igralske stvaritve v štirih uprizoritvah zadnjih dveh let je dobil dramski igralec Matija Rupel iz novogoriškega gledališča. V svoji desetletni karieri je pokazal izrazit igralski razvoj, širino in zrelost pri oblikovanju vlog,« je zapisala strokovna žirija, sam Matija Rupel pa občuti veliko odgovornost do svojega dela. Severjevo nagrado študentov dramske igre prejmeta Staša Popović in Jakob Šfiligoj, nagrado Staneta Severja za življenjsko delo v ljubiteljskem gledališču pa prejme Matjaž Eržen, član ansambla Kulturnega društva Loški oder v Škofji Loki.
Letošnji Evroradijski božični dan na Arsu prinaša 9 različnih tematskih koncertov, ki jih na skupni imenovalec postavlja glasba za adventni in božični čas, pa najsi gre za glasbena dela starejših obdobij, sodobnejše skladbe ali pa žanrsko raznolike koncertne koncepte. Evroradio posebni glasbeni dan neprekinjeno prireja že vse od leta 1995, že vrsto let pa je del te nadvse priljubljene evroradijske zgodbe tudi Radio Slovenija s programom Ars, ki tokrat ponuja v poslušanje koncerte iz Pariza, Stockholma, Helsinkov, Londona, Münchna, Hannovra, Brna, Stuttgarta in Vilne. Ob 11.15 bo zvenela celotna glasba iz baleta Hrestač Petra Iljiča Čajkovskega, sledili bodo Topli božični zvoki prek Atlantika v izvedbi ansambla Musica Temprana (13.05), Božična večerja pri Brodskem z ansamblom Kuhmo (14.05), 1. del Händlovega oratorija Mesija v Mozartovi orkestraciji (16.00), Božične filmske klasike (17.00), glasba Bacha in njegovih sodobnikov (18.00), Glasbena meditacija z ansamblom Frizzante v Brnu (20.00), koncert Vokalnega ansambla Jugozahodnega nemškega radia iz Stuttgarta (21.00) in pa A Gospel Christmas - Joy to the World! z gospel zborom Vilnius Voices ob 22.30.
V Berlinu so minuli konec tedna že 36. podelili evropske filmske nagrade. Po vzoru ameriških oskarjev zanje glasujejo člani in članice Evropske filmske akademije v klasičnih kategorijah »najboljšega« - tukaj evropskega - scenarija, režije, igralca in igralke, kratkega, dokumentarnega, animiranega filma, in seveda glavne nagrade, najboljšega evropskega filma. Poslanstvo evropske filmske akademije je seveda promocija in opolnomočenje evropskega filma nasproti prevladi Holivuda – koliko pa ji to uspeva zaradi evropskih filmskih nagrad, je drugo vprašanje. Najpogostejši pomislek ob spremljanju prireditve je, da v primerjavi z ameriškimi oskarji, po katerih naj bi se zgledovala, deluje okorno, brez prestiža in »poceni«. Pri euronews so tako zapisali, da oder berlinske arene ni dovolj veličasten za takšno prireditev, da bi močnejše sporočilo poslalo denimo prizorišče Berlinala, Berlinale Palast, ki nima tako »nizkih stropov in poceni stolov«. Pa vendar so evropski avtorski filmi pogosto nekaj povsem drugega od holivudskih uspešnic; tako v smislu proračunov in zaslužkov kot same vsebine – poudarek naj ne bi bil na glamurju in vizualnem spektaklu, temveč na vsebini, na avtorski estetiki in umetniški vrednosti, pogosto tudi na politični angažiranosti filma. Tu smo pri drugi veliki težavi evropskih filmskih nagrad – sploh v letošnjem letu. Kot piše Hollywood Reporter v pogovoru z dolgoletno predsednico evropske filmske akademije, Agnieszko Holland, je bilo leta 2016, kmalu po izvolitvi Donalda Trumpa, članice lahko zediniti pri političnih izjavah, kot je bil poziv k vrnitvi demokracije in strpnosti v ZDA. Še leta 2019 se je bilo veliko bolj preprosto veseliti, da so iz ruskega zapora izpustili ukrajinskega režiserja Olega Sencova. Lani in letos, ko vojna divja tudi v Evropi in razširjenem članstvu akademije, je situacija veliko bolj zapletena. Med člani akademije so tako Rusi kot Ukrajinci, tako Palestinci kot Izraelci; opozarjanje na zatirane skupnosti in podpora svobodi govora, ki so bili prej stalnica prireditve, so naenkrat postali veliko bolj tvegani. Letošnja prireditev se je tako pričela z opozorilom voditeljice, naj prejemniki nagrad »previdno ravnajo s svojo svobodo govora na odru«, in res, zmagovalci in zmagovalke so se ustavili pri nedoločnih pozivih »k miru«. Evropska igralka, Sandra Hüller: "Rada bi, da si skupaj za nekaj trenutkov – ker to vse preredko počnemo – v tišini močno in živo predstavljamo mir." Kot je povedala Agnieszka Holland, poznana po svojih družbeno in politično angažiranih filmih, je protislovno, da so Evropske filmske nagrade v svetu, ki gori, prisiljene biti vse manj politične. Uspehi filmov, kot so njena Zelena meja, italijanski film, ki prav tako pripoveduje o stiskah beguncev, Jaz, kapitan Mattea Garronea, in drama, postavljena v čas holokavsta, Interesno območje Jonathana Glazerja, pa po njenem dokazujejo, da si evropska občinstva v filmih želijo več politike, ne manj. »Filmi s težo, filmi, ki neposredno naslovijo politična vprašanja, so tisti, zaradi katerih gledalci in gledalke zapuščajo udobja svojih domov in se odpravijo v kino.« In ko smo že pri teh filmih – na podelitvi evropskih filmskih nagrad so ostali bolj ali manj spregledani. Velika zmagovalka letošnjega leta je bila Anatomija padca režiserke Justine Triet, ki je postala evropska režiserka leta, njen film, ki je maja v Cannesu prejel zlato palmo, pa je na evropskih filmskih nagradah dobil nagrado za najboljši evropski film, scenarij, nastopajoča Sandra Hüller, pa je postala evropska igralka leta. Da na evropskih filmskih nagradah en sam film pobere večino nagrad, ni nič novega: leta 2019 je osem nagrad dobila Najljubša Jorgosa Lantimosa, leta 2017 in 2018 prav tako šest Kvadrat Rubna Östlunda in Hladna vojna Pawla Pawlikowskega, podobno je bilo s Trikotnikom žalosti, Nažganimi … in tako naprej. Ali to pomeni, da so Zelena meja, Jaz, kapitan, Interesno območje, Jesensko listje, Varen kraj kaj slabši filmi od Anatomije padca? Daleč od tega. Pomeni pa, da ima podelitev evropskih filmskih nagrad zato toliko manjšo težo – na škodo, seveda, evropskega filma.
"Strah pred prihodnostjo oblikuje sedanjost. Sam slikam kako človek doživlja ta strah, zanima me naša psihološka realnost." Tako razmišlja slikar Uroš Weinberger, čigar dela pogosto zaznamujejo neprijetno ozračje in žareče barve. V zadnjih dveh letih pa njegove prizore pogosto naseljujejo astronavti – tako je tudi na razstavi Neoantromi, ki je na ogled v ljubljanski Galeriji Equrna. Astronavti, rastlinjaki, tropski paradiž, lunapark, leteči krožnik in kupole – vse to se znajde na slikah Uroša Weinbergerja iz zadnjih dveh let. Podobe migotajo in se skorajda razkrajajo v rdečih, modrih, vijoličnih in oranžnih žarečih tonih in kot je za umetnika značilno, namigujejo na svoje digitalno poreklo. Njegove barve žarijo kot ekran. Ljudje se na njegovih prizorih včasih znajdejo v navidezno vsakdanjih situacijah, ki pa so vendar nelagodne, spet drugič kot da gre za bizarne obrede ali izredne situacije. Tokrat gledamo astronavte in pa osebe pod velikimi kupolami: Če se bomo kdaj preselili na druge planete, je struktura take kupole najprimernejša notranjost za preživetvene tehnologije v krutih pogojih vesoljskega domovanja, pa preberemo v besedilu razstave. Gre torej za nova okolja, ki jih oblikuje človek, na kar se veže tudi naslov razstave neoantromi – antromi so namreč naravna okolja, ki jih človek preoblikuje po svoji potrebi. Pogosto preberemo, da Weinberger v svojih monumentalnih slikah ustvarja svetove distopične prihodnosti ali da njegova dela učinkujejo kot futuristični znanstvenofantastični scenariji. Sam poudarja, da ga bolj zanimajo naši sedanji strahovi glede prihodnosti kot pa prihodnost sama. Foto: Uroš Weinberger, Cluster Dome, 2023; vir: Galerija Equrna, izrez fotografije
Janez Potočnik, slikar, ki ga vidimo predvsem v nasledstvu ljubljanske baročne šole, je živel med letoma 1749 in 1834. Bil je risar in slikar nihajoče kakovosti, bi lahko rekli. Kadar je imel na razpolago kakšno dvodimenzionalno predlogo, na primer sliko ali grafiko, ki jo je vsaj delno kopiral ali se nanjo uprl vsaj kompozicijsko, se je dobro odrezal, okornejša pa so njegova dela, nastala po živem modelu. Zato je bil precej odvisen od svojih slikarskih predhodnikov. Kakorkoli, vemo, da se je nekje na kranjskem usposabljal za slikarja, nato pa kratek čas, dva semestra, študiral na Akademiji upodabljajočih umetnosti na Dunaju. V Narodni galeriji si tako lahko med drugim ogledamo 58 risb iz javnih zbirk, pojasni kustos Andrej Smrekar.
Na rednem volilnem občnem zboru Društva slovenskih pisateljev so njegovi člani in članice za predsednika ponovno izvolili pisatelja Dušana Merca, ki je tokrat tretjič kandidiral za ta položaj. Merc je bil edini kandidat, vodenje Društva pa je prvič prevzel maja leta 2019. Njegov novi mandat bo trajal do decembra 2026. Z Mercem se je po izvolitvi pogovarjal Gregor Podlogar.
V četrtek je Andrej Ilc, urednik zbirke Kondor pri Mladinski knjigi, skupaj z avtorjem Janijem Virkom in prevajalkami Suzano Koncut, Anito Jadrič in Nado Grošelj predstavil sveženj štirih novih knjig legendarne zbirke, ki izhaja že od leta 1956 naprej; urednica Darja Marinšek in prevajalka Mojca Kranjc pa sta govorili o zajetnem romanu na več kot tisoč straneh. Avtorica: Nino Haratišvili, naslov: Osmo življenje.
Nekoč Festival gejevskega in lezbičnega filma so ob 30-letnici preimenovali v Festival LGBT filma, velja pa za najstarejši tovrstni evropski festival. Naslednje leto bodo praznovali že 40 let. A še prej nas čaka 39. izdaja. Ta med 9. in 17. decembrom prinaša dogodke in projekcije v Ljubljani, pa tudi po drugih slovenskih krajih in na spletu. Nekaj programskih poudarkov v prispevku.
V torek, 12. decembra, bo ob 20.35 na 1. programu Televizije Slovenija premiera filma Ars - filma, ki je nastal ob 60. obletnici programa Ars in ponuja vpogled v priprave programa, oddaj, radijskih iger, koncertov in mednarodnih projektov. Tesa Drev Juh se ob tej priložnosti pogovarja z režiserjem filma Amirjem Muratovićem.
V Narodni galeriji v Ljubljani so predstavili bibliofilsko monografijo z naslovom Mojstri slovenskega impresionizma. Cankarjeva založba s tem nadaljuje izdajanje prestižnih, na roko vezanih knjig v omejeni nakladi 300 izvodov in z visoko kakovostnimi reprodukcijami slik. Avtor besedila v knjigi, ki skupaj s slikami obsega okoli 360 strani, je dr. Milček Komelj. Gre za izjemen vpogled v življenje in ustvarjanje štirih predstavnikov slovenskega impresionizma. Ivan Grohar, Rihard Jakopič, Matija Jama, Matej Sternen so prikazani celovito, od opisa njihove ustvarjalne poti in dosežkov do umestitve v čas ter umetnostnozgodovinske analize njihovih del. Dr. Komelj jih sopostavlja ob Cankarja, Zupančiča, Ketteja in Murna, in sicer tudi z literarnimi odlomki teh predstavnikov slovenske moderne. Čeprav so našteti slikarji predstavljeni posamično, pa monografija prikaže, kako pomembno vlogo ima specifičnost slovenske krajine znotraj njihovega ustvarjanja in kako so slikarji do nje pristopali z izrazito osebnim odnosom. Ob tem so, je zapisal dr. Komelj, »postopoma vsak zase razkrili svoj raznolik ustvarjalni značaj in temperament ter izpričali razpon od bolj stvarnega, a vendar poetičnega dojemanja, do bolj mitičnega doživljanja sveta«. In k temu dodal, da impresionisti veljajo za najbolj slovenske umetnike, ampak to ne pomeni, da so domačijski. Monografija, ki vsebuje 240 fotografij umetnin in za katero boste odšteli 2.490 evrov, je nastala na podlagi avtorjeve ljubezni do tega pomembnega slovenskega umetniškega obdobja. In tudi zato to obdobje in njegovi predstavniki skupaj z reprodukcijami slik zaživijo na oseben in hkrati poetičen način. Foto: Mladinska knjiga
Društvo likovnih umetnikov Ljubljana je podelilo nagrade Ivane Kobilca. Za življenjsko delo so odlikovali Zoro Stančič, ki ustvarja predvsem v grafiki, a se hkrati z njo nenehno poigrava, eksperimentira in jo spaja z drugimi mediji. Grafika mi omogoča raziskovanje, pravi umetnica, ki ta medij tudi poučuje na ALUO. In res k njej vedno znova pristopi sveže – jo ustvari na podlagi fotografije, računalniško obdeluje, natisne na ruto. Prepoznavna je tudi po odločni, impulzivni ter duhoviti risbi, figuraliki, ter pogostemu naslonu na vsakdan. Razmišlja o življenju v njegovih omejitvah in krhkosti ter vtise iz življenja zgosti v vizualni izkušnji. Razstavljala je tako doma kot v mednarodnem prostoru in prejela več nagrad, to nagrado pa razume kot priznanje ne le za njeno umetniško prakso, temveč tudi za pedagoško dejavnost in delovanje v Društvu Likovnih umetnikov Ljubljana. Ustvarja pa tudi na področjih scenografije in kostumografije ter ilustracije. Nagrado za aktualno produkcijo je prejel Arjan Pregl, priznanje za sopotnike in podpornike vizualne umetnosti pa dr. Nadja Zgonik. Foto: Zora Stančič, osebni arhiv
V nizu celostnega branja slovenskih klasičnih in sodobnih literarnih del v oddaji Odprta knjiga na Arsu prihaja na vrsto povest Ivana Tavčarja Cvetje v jeseni, ob tem pa je izšla tudi zvočnica založbe ZKP RTV Slovenija. Povest bo v desetih nadaljevanjih na sporedu do 15. decembra, bral bo igralec Željko Hrs, več o tem pa pove režiser Klemen Markovčič.
Upravni odbor Prešernovega sklada je razglasil prejemnike najpomembnejših državnih nagrad na področju kulture za leto 2024. Prešernovo nagrado za življenjsko delo bosta na predvečer kulturnega praznika prihodnje leto prejela pesnica in prevajalka Erika Vouk in baletni plesalec, koreograf, režiser, publicist ter pedagog dr. Henrik Neubauer. Pisava Erike Vouk nagovarja zadržano, vendar estetsko dovršeno, vrednost njene poezije pa izkazuje 11 pesniških zbirk, ki so izhajale med letoma 1984 in 2018. Njeno pisanje pa, še beremo v utemeljitvi, označujeta težnja h kultiviranju jezika in želja po osmišljanju sveta. Prejela je več prestižnih pesniških priznanj, med drugim leta 2015 Glazerjevo nagrado za življenjsko delo. Henrik Neubauer je kot baletni solist odplesal skoraj vse pomembnejše vloge, nato je deloval še kot koreograf in operni režiser, bil umetniški vodja ljubljanskega in mariborskega baleta, pedagog in publicist. In še bi lahko naštevali. Razglasili so tudi nagrajence Prešernovega sklada - to so pesnica Milljana Cunta, igralka Jana Zupančič, mezzosopranistka Nuška Drašček, stripar Ciril Horjak, scenaristka in režiserka Sara Kern in grafični oblikovalec Tomato Košir.
Festival animiranega filma, ki v prestolnici prikaže aktualno svetovno produkcijo in še posebej Srednje in Vzhodne Evrope, je ponudil filme, ki so bili na primer posneti v računalniški igri, pa družbeno angažirane na temo vojne, družinskih stisk in pravic živali. V retrospektivi so se ozrli v zgodovino kolaža, podelili pa so tudi nagrade. Največjo, mednarodne žirije, je prejel Neporavnani – film Poljakinje Marte Magnuske, ki "z domiselno metaforiko prikaže rutinske premike v stanovanju, dokler ti ne postanejo mučni".
Decembrski čas je za obdarovanje in ilustracije so eno lepših daril. Deveti sejem ilustracije se bo odvijal na Stritarjevi 7 v centru Ljubljane. Tam namreč gostuje Vodnikova domačija, ki se na svoji lokaciji v Šiški prenavlja. Kot je v navadi, si lahko ogledate in kupite originalna dela, podpisane printe omejenih in neomejenih serij, razstavljene so tudi ilustrirane knjige sodelujočih – teh je letos 32.
Animirani filmi so pogosto vizualni eksperimenti, dinamične vsaj polabstrakcije, zasanjane, spominjajo na glasbene spote in še kaj, a to ne sme zamegliti njihove pronicljive družbeno kritične vloge. Pogosto so polnokrvni vizualni komentarji, a s primesjo ekspresije in umetniške svobode. Prav to se letos dobro vidi v glavnem tekmovalnem programu Animateke. V njem so dela priznanih pa tudi manj uveljavljenih ustvarjalcev, filmi, ki svojo pot šele dobro začenjajo, in taki, ki smo jih lahko videli že v izbranih selekcijah v Cannesu, Benetkah, Locarnu.
Med filmskimi festivali, ki sodijo med najbizarnejše, je Mednarodni filmski festival v Pjongjangu v Severni Koreji. Leta 2018 ga je obiskal nemški režiser Martin Hans Schmitt in ustvaril animirani dokumentarni film z naslovom Kako sem preživel filmski festival v Pjongjangu. Z režiserjem smo se pogovarjali ob njegovem obisku festivala Animateka.
Neveljaven email naslov