Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Galeriji Cankarjevega doma so odprli razstavo Marie Lassnig, leta 1919 rojene mednarodno priznane avstrijske umetnice, ki je med drugim za svoje življenjsko delo v Benetkah prejela zlatega leva, njena dela pa hranijo tudi v newyorški MoMi. Znana je predvsem po psihološko ekspresivnih avtoportretih, za svoje delo pa je uporabljala izraz slikarstvo zavedanja telesa.
Avtoportret z možgani, ki lezejo iz lobanje ali pa telo, ki mu manjka kakšen del – Maria Lassnig je s svojimi popačenimi, včasih fantastičnimi podobami telesa danes, v času idealizacije na družbenih medijih, morda še bolj aktualna. V ospredju ni realen izgled, temveč občutje telesa, prek tega pa psiha, čustva, lastno doživljanje in ranljivost. Katarina Hergouth, vodja razstavnega programa Cankarjevega doma, je kot sokustosinja razstavo pripravila s Petrom Pakeschom, direktorjem fundacije Marie Lassnig. Na prvi samostojni razstavi umetnice v Sloveniji, ki zaznamuje deseto obletnico njene smrti, so na ogled predvsem risbe, nekaj oljnih slik in dva krajša animirana filma. Čeprav je znana predvsem po slikah s pogosto živahno pastelnim koloritom, so risbe številčen in pomemben del njenega opusa.
Moje risbe so zanimivejše kot slike, je dejala Maria Lassnig, ki je svinčnik označila za most proti domu, ena od risb na razstavi pa ima naslov – Rišem, torej mislim.
Foto: Maria Lassnig, Simultano slikanje / Slikanje z dvema rokama, 1991. Foto: Maria Lassnig Foundation / Bildrecht, Dunaj 2024, izrez fotografije
V Galeriji Cankarjevega doma so odprli razstavo Marie Lassnig, leta 1919 rojene mednarodno priznane avstrijske umetnice, ki je med drugim za svoje življenjsko delo v Benetkah prejela zlatega leva, njena dela pa hranijo tudi v newyorški MoMi. Znana je predvsem po psihološko ekspresivnih avtoportretih, za svoje delo pa je uporabljala izraz slikarstvo zavedanja telesa.
Avtoportret z možgani, ki lezejo iz lobanje ali pa telo, ki mu manjka kakšen del – Maria Lassnig je s svojimi popačenimi, včasih fantastičnimi podobami telesa danes, v času idealizacije na družbenih medijih, morda še bolj aktualna. V ospredju ni realen izgled, temveč občutje telesa, prek tega pa psiha, čustva, lastno doživljanje in ranljivost. Katarina Hergouth, vodja razstavnega programa Cankarjevega doma, je kot sokustosinja razstavo pripravila s Petrom Pakeschom, direktorjem fundacije Marie Lassnig. Na prvi samostojni razstavi umetnice v Sloveniji, ki zaznamuje deseto obletnico njene smrti, so na ogled predvsem risbe, nekaj oljnih slik in dva krajša animirana filma. Čeprav je znana predvsem po slikah s pogosto živahno pastelnim koloritom, so risbe številčen in pomemben del njenega opusa.
Moje risbe so zanimivejše kot slike, je dejala Maria Lassnig, ki je svinčnik označila za most proti domu, ena od risb na razstavi pa ima naslov – Rišem, torej mislim.
Foto: Maria Lassnig, Simultano slikanje / Slikanje z dvema rokama, 1991. Foto: Maria Lassnig Foundation / Bildrecht, Dunaj 2024, izrez fotografije
V Centru in galeriji P74 v Ljubljani so razglasili letošnjega prejemnika nagrade skupine OHO, naše osrednje nagrade za mlade vizualne umetnike. Žirijo je tokrat prepričal Dominik Štibernik, ki razmišlja predvsem predvsem o tem, kaj sploh je umetniško delo in kako ga gledamo. Dela Dominika Štibernika ob vstopu v galerijski prostor ne opazimo takoj, vidimo le galerijsko klop. A ta klop je pravzaprav prevrženi podstavek, na kakršnih si ogledujemo umetnine. Tako je Štibernik podstavek z minimalno gesto spremenil v samo umetniško delo. Skoraj neopazen pa je drugi element postavitve, umetno ustvarjene sledi obrabe okoli stikala luči. Kot je zapisala žirija se z njegovo gesto, ki izpostavlja odsotnost, umetniško delo ne ukinja, temveč se vzpostavi na nov način – z dvoumnim, kontradiktornim umikom umetniškega dela iz horizonta pričakovanja gledalca. Hkrati z razglasitvijo zmagovalca se je v Centru in galeriji P74 zaprla razstava, na kateri so se ob Štiberniku predstavljale še ostale letošnje nominiranke – to so Maja Bojanić, Lucija Rosc in Nežka Zamar. Foto: Dominik Štibernik, Delo je treba poiskati, vir: FB stran Centra in galerije P74
Na slavnostni akademiji ob 250-letnici Narodne in univerzitetne knjižnice bo v Veliki čitalnici predsednica Republike Slovenije dr. Nataša Pirc Musar NUK-u podelila odlikovanje red za izredne zasluge. Odpirajo pa bodo tudi obsežno razstavo, s katero želijo predstaviti našo osrednjo knjižnično ustanovo in se pokloniti dogodkom in knjižničarjem, ki so jo v četrt tisočletja dolgi zgodovini zaznamovali. Foto: Žiga Bratoš
V Muzeju sodobne umetnosti Metelkova se že dlje ukvarjajo s temami, povezanimi z gibanjem neuvrščenih. Čeprav tega nadnacionalnega projekta, katerega del so bila predvsem nekdanje kolonizirane države, ne želijo romantizirati, je lahko razmislek o tedanjih idejah relevanten še danes. Tako tudi mednarodna razstava Ozvezdja mnogoterih želja v razmislek podaja pretekla pretekla in sedanja mesta bojev v prepletenih nedavnih zgodovinah, izhajajoč iz temeljev gibanja neuvrščenih, kot preberemo v besedilu.
Leta 2006 preminuli umetnostni zgodovinar in konservator Nace Šumi, profesor z ljubljanske Filozofske fakultete je na njej nasledil akademika Franceta Steleta, prvega deželnega konservatorja Kranjske še pred prvo vojno, po drugi pa sta bila vodilna tukajšna tukajšna konservatorja kulturne dediščine. Ob 100. obletnici Šumijevega rojstva je Slovenska matica priredila simpozij "Šumi – živa iskra slovenske umetnostne zgodovine". Sodelovalo je dvajset njegovih bivših študentov, kolegov in prijateljev, ki so skozi bolj ali manj osebne spomine s profesionalnimi izkušnjami razlagali njegovo intelektualno zapuščino v slovenskih umetnostnozgodovinskih, predvsem pa seveda v dediščinskih krogih.
Kateri domači filmi, serije in oddaje so bili v lanskem letu najbolj gledani na televiziji? Ta statistika je med drugim izhodišče za nagrade, ki jih je zavod AIPA četrto leto zapored podelil za presežke na slovenskem avdiovizualnem področju. Prvo zvezdo oriona je prejela televizijska serija Primeri inšpektorja Vrenka v produkciji RTV Slovenija – najbolj gledana epizoda 2. sezone je dosegla skoraj kot 274 tisoč gledalcev. Tudi drugo in tretjo zvezdo oriona sta prejela izdelka naše hiše, dokumentarec Podarim dobim – igra, ki je prebudila tigra, si je ogledalo dobrih 209 tisoč, serijo V Imenu ljudstva 3 pa dobrih 200 tisoč ljudi. Sledijo božični film Kapa Senca Studia, 3. sezona Pro Plusove humoristične serije Ja, Chef!, dokumentarec Divja Slovenija v produkciji Fotokome, ki je nagrado prejel že drugič, in komedija Pr' Hostar. Strokovna žirija pod predsedstvom Miše Molk je med temi izbrala še najsvetlejše zvezde oriona za igralske presežke in pa butnskale, kjer ni kriterij gledanost, temveč sta izvirnost in drznost. Posebna žirija je podelila študentsko nagrado Žarka Lužnika.
V Slovenski kinoteki so odprli razstavo, posvečeno filmskemu opusu in prepoznavnemu avtorskemu slogu Karpa Godine z naslovom Karpo Godina: Filmski imaginarij. Oblikovala sta jo kustosa Matevž Jerman in Kristina Ravnikar. Ob tem sta zapisala, da je Karpo Godina pomembno zaznamoval zgodovino slovenskega, jugoslovanskega in svetovnega filma, njegova filmska estetika pa je estetika živih slik v prepletu z redko sposobnostjo ugledati presežno v banalnosti vsakdana. Razstava se tako med drugim posveča ključnim filmom Karpa Godine, kot so Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk, Zdravi ljudje za razvedrilo in O ljubezenskih veščinah ali film s 14.441 sličicami. Gre za prvo slovensko obsežnejšo razstavo filmskega opusa avtorja, ki s svojim delom navdihuje tudi današnje generacije. Tina Poglajen je pred mikrofon povabila kustosa Matevža Jermana in Kristino Ravnikar.
Kaj pomembnega je prinesel letošnji festival v Cannesu? Ingrid Kovač Brus iz prestolnice evropskih filmskih festivalov.
V Mestni galeriji Ljubljana odpirajo razstavo Mladena Stropnika, ki se v svojih vizualno preprostih delih dotika predvsem tem spolnosti, tranzicije, smrti, sprostitve in (ne)dela. Uveljavljeni umetnik srednje generacije deluje v različnih medijih, zanj pa so značilni humor, vizualna napetost del ter skoraj otroško čudenje in doživljanje sveta. Ob projektih Mladena Stropnika odpovejo ustaljeni mehanizmi razumevanja umetniškega dela, je v katalogu zapisala kustosinja razstave Barbara Sterle Vurnik. In res je njihovo privlačnost težko zagrabiti. Čeprav vizualno izčiščena dela morda delujejo abstraktno, je za njimi pogosto konkretna življenjska izkušnja ali spomin, na katero kdaj napeljuje tudi naslov. Posnetek lista papirja, ki plapola na zobotrebcu, zapičenem v modro kroglico, z naslovom ko spim, na primer namigne na dihanje. Delo a boš šot pa sestavlja ogledalo z luknjo, v kateri je cigareta, ki ga spominja na prijatelja: Številni objekti na razstavi so namenjeni gledalčevi interakciji z njimi, k raziskovanju pa spodbuja tudi sama postavitev, saj se umetniška dela širijo onkraj razstavnih prostorov. Kot je za Stropnika značilno, je k sodelovanju povabil nekaj umetnic in umetnikov, razstavo pa spremljajo tudi performansi.
Leta 1774 se je začel proces uvajanja splošne šolske obveznosti v srednji Evropi, in tako tudi pri nas. V prostorih Slovenske matice v Ljubljani so pripravili enodnevni znanstveni simpozij ob letošnji 250-letnici ''Splošnega šolskega reda Marije Terezije''.
Forum Tomizza se s simpozijem na temo "Slovnica pozabe" začenja v Trstu. Mednarodni kulturni projekt, ki je nastal v spomin na pisatelja Fulvia Tomizzo, povezuje Slovenijo, Italijo in Hrvaško. Ob forumu poteka tudi mednarodni literarni natečaj za kratko zgodbo Lapis histriae, na katerega je letos prispelo več kot 200 del. Ob jubileju bo hkrati pester spremljevalni program, ki bo združil domače in tuje avtorje, humaniste in glasbene umetnike.
V knjižnici frančiškanskega samostana v Ljubljani so prvič na ogled javnosti novo odkriti rokopisi očeta slovenske fonetike in pravorečja, prvega slovenista Stanislava Škrabca. Delo patra Stanislava Škrabca je bilo pred njegovim časom. Leta 1870 je na zavidljivi znanstveni ravni napisal razpravo o slovenski fonetiki. Bil pa je tudi velik nasprotnik panslavizma, ozirom tega, da bi slovenščina poniknila v drugih večjih slovanskih jezikih. Škrabčevo delo v zadnjem, ljubljanskem obdobju življenja je manj znano. In ravno to je zdaj prvič na ogled na razstavi, ki je posvečena spominu na 180-letnico Škrabčevega rojstva.
Z odprtjem na gradu Brežice so se pričeli letošnji Tedni ljubiteljske kulture Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti. Do 16. junija se bo po Sloveniji zvrstilo več sto dogodkov, od preprostih vaj do vrhunskih izvedb, osredotočali pa se bodo na pomen medgeneracijskega sodelovanja pod sloganom Medgeneracijsko ustvarjalni, kar so izvrstno prikazali že na odprtju s prepletom kar osmih različnih dejavnosti bogate brežiške ljubiteljske kulture.
V Slovenskem narodnem gledališču Maribor se v Puccinijevem letu, ko operni svet zaznamuje 100. obletnico smrti enega največjih italijanskih skladateljev 19. stoletja Giacoma Puccinija, poklanjajo temu genialnemu umetniku z več uprizoritvami njegovih mojstrovin, tudi s premiero njegove opere Tosca.
Slovensko narodno gledališče v Novi Gorici bo z nedeljskim koncertom na svojem velikem odru zaznamovalo 30. obletnico od prve premiere v novi gledališki stavbi in 20-letnico statusa narodnega gledališča. Ob tej priložnosti so pripravili izbor pesmi oziroma songov iz njihovih gledaliških predstav. Tako bodo člani gledališkega ansambla ob živi glasbi na odru prepevali pesmi iz Čarovnika iz Oza, Beraške opere, Pašjona, Realistov in ostalih predstav. Koncert za rojstni dan pomeni praznovanje obstoja njihovega gledališča ter izraz ljubezni, ustvarjanja in hvaležnosti, poudarjajo še novogoriški gledališčniki.
V Litvi se je ta teden odvijala 70. mednarodna skladateljska tribuna Rostrum, tradicionalni forum in hkrati tekmovanje del sodobnih skladateljev, ki ga ob podpori sodelujočih javnih radiev prireja Mednarodni glasbeni svet. Delegati so po poslušanju 39 del 21ih radijskih hiš izbrali dve zmagovalni deli in več priporočenih. Skoraj pričakovano je veliki zmagovalec generalne kategorije Rostruma postal poljski skladatelj Rafał Ryterski. Poljska delegatka je želela njegov Totentanz – Mrtvaški ples za kontratenor, orkester in elektroniko predstaviti že lani, a je vmes posegla cenzura. Ni šlo toliko za glasbo, kot za Ryterskega samega kot aktivista za pravice skupnosti LGBTQ+. Te ob klimatski krizi in vojni v Ukrajini tudi tematizira v sami skladbi s pomočjo citatov in odrskih elementov. Povsem drugačno, zvočno razkošno delo je Rocailles de l'après-vie… ali Skalni vrtovi posmrtnega življenja… nizozemskega skladatelja Thomasa van Duna, zmagovalca v mladi kategoriji. Predloga Radia Slovenija, deli mladega skaldatelja Luke Rovisa ter Tomaža Groma v splošni kategoriji sta glede na pogovore z delegati zbudila veliko pozornosti, ki pa se na koncu ni prevedla tudi v glasove in uvrstitev med priporočena dela tribune.
V Slovenski kinoteki in na drugih prizoriščih še do sobote poteka 4. izdaja mednarodnega festivala eksperimentalnih avdiovizualnih praks V-F-X Ljubljana, ki predstavlja raznolike avtorske poetike na področju umetniškega videa in filma. Letos je festival odprl z vesno za najboljši celovečerni film nagrajeni Ne misli, da bo kdaj mimo: 25. 4.–26. 1. Tomaža Groma, eksperimentalni film, katerega zmago na Festivalu slovenskega filma v Portorožu lani oktobra so nekateri mediji označili za »radikalno«. Projekcijo v Slovenski kinoteki je, kot že enkrat prej, Grom pospremil z glasbeno spremljavo v živo. O dogajanju na festivalu poroča Tina Poglajen.
V Cankarjevem domu v Ljubljani so premierno prikazali film Spati s tigrom, biografsko zgodbo o avstrijski slikarki Marii Lassnig. Ob tem dogodku smo se pogovarjali z režiserko Anjo Salomonowitz.
V pogovoru z Ingrid Kovač Brus, ki spremlja letošnjo izdajo filmskega festivala v Cannesu, o enem najbolj pričakovanih filmov letošnje izdaje festivala, namreč o filmu Megalopolis Francisa Forda Coppole, ki je nastajal kar 4 desetletja, pa o drugih vrhuncih prvih dni festivala, o demonstracijah, ki so deloma zasenčile filmsko dogajanje in o najbolj pričakovanih filmih naslednjih festivalskih dni.
13. maja je umrla Nobelova nagrajenka za književnost in dobitnica številnih drugih uglednih nagrad, kanadska pisateljica Alice Munro. Prvo zgodbo je objavila pri devetnajstih letih in vse življenje vztrajala pri tej zahtevni literarni zvrsti. Uredniki so Alice Munro zelo cenili, hkrati pa je bila trd oreh zanje. Pri izpopolnjevanju in popravkih svojih besedil namreč ni odnehala in je napisala po dve ali več različic. Menda je odklonila branje korektur za ponatis svoje zbirke Ubežnica z besedami: "Ne, kajti zgodbe bi v tem primeru napisala na novo." Regionalno žarišče večjega števila njenih pripovedi je Huron County v jugozahodnem Ontariu, blatno ruralno okolje ali zakotna mesteca, posejana ob jezeru Huron. Na tem ozadju njeni liki, večinoma protagonistke, iščejo svojo pristno identiteto, saj jim šele ta omogoči, da se deloma samouresničijo. Številni teksti Alice Munro imajo avtobiografsko osnovo, saj tudi sama prihaja iz podeželskega Winghama v Ontariu. Kot Alice Ann Laidlaw se je rodila leta 1931 očetu kmetovalcu in materi učiteljici. Odraščala je v skromnih razmerah, vendar obdana s knjigami. Dobila je dveletno štipendijo za študij angleškega jezika na Univerzi zahodni Ontario, se pri dvajsetih poročila z Jamesom Munrojem, nato pa sta se zakonca preselila v zahodni Vancouver, kjer sta odprla knjigarno. Iz njenega življenjepisa izvemo še, da je bila poročena dvakrat in je v prvem zakonu rodila tri hčerke. Najprej se je preživljala s priložnostnimi deli kot natakarica, obiralka tobaka in knjižničarka. Po več selitvah se je z družino ustalila v Clintonu, v bližini svojega rojstnega kraja. Prvo zgodbo je objavila pri devetnajstih letih in potem svoj avtorski ugled več desetletij gradila izključno na tem zahtevnem, a pogosto podcenjenem žanru kratke proze. Ob prejemu Nobelove nagrade je tako izjavila, da jo še posebej veseli, ker bo to vrhunsko priznanje morda pomagalo premostiti omalovažujoče mnenje, da je zgodbarstvo predvsem nekakšno igračkanje, vmesna stopnja do pisateljeve izpolnitve v romaneskni formi. Zaradi subtilnosti njenih pripovedi so jo večkrat primerjali s Čehovom, z vidika razpoloženja v njenih zgodbah pa tudi z Williamom Faulknerjem.
V dežju se je sinoči začel 77. filmski festival, ki slavi sedmo umetnost, a letos je bil uvod napet in tak bo zagotovo celoten festival. Častno zlato palmo je na odprtju prejela ameriška igralka Meryl Streep.
Neveljaven email naslov