Režiser Boris Liješević je odraščal v Budvi, v Novem Sadu predava na Akademiji umetnosti, režira v pa v Novem Sadu in Beogradu, Sarajevu in Zagrebu. Foto: BoBo
Režiser Boris Liješević je odraščal v Budvi, v Novem Sadu predava na Akademiji umetnosti, režira v pa v Novem Sadu in Beogradu, Sarajevu in Zagrebu. Foto: BoBo

Kultura kiča, ki je podlaga za fašizem. Privablja množice. Množica privablja populizem, populizem kliče po nacionalizmu, ta pa je z roko v roki s sovraštvom, napadalnostjo in fašizmom – to je kratek odgovor na vprašanje, kako se 'zgodi' fašizem. Je samo eden izmed številnih dialogov med pisatelji in intelektualci, ki v besedilu Igorja Štiksa in Vladimirja Arsenijevića z naslovom Zarotniki iščejo odgovor na vprašanja, ali sta bila vzpon nacionalizmov in krvav razpad Jugoslavije neizogibna.

Pogovor sicer poteka med pisatelji, ki so živeli v različnih zgodovinskih obdobjih skupne države. "Gre za zaroto piscev, ki se trudijo za boljšo prihodnost", pravi prodorni režiser Boris Liješević, ki je režiral posebno bralno uprizoritev z naslovom Zarotniki. Nastala je na podlagi širšega nabora besedil, objavljenih v programu Skupna čitalnica (Zajednička čitaonica) v okviru društva Krokodil v Beogradu. Gre za besedila intelektualcev z območja nekdanje Jugoslavije, ki so nekoč vsi pisali v enem jeziku, ki pa ima danes štiri različice, razlagajo ustvarjalci. "Vezi, ki nas družijo in ki izhajajo ne le iz skupne 'družbene lastnine' jezika, temveč tudi iz veličastne književne zapuščine, so veliko močnejše kot destruktivne sile, ki so v preteklih desetletjih prizadejale več gorja, kot si je sploh mogoče predstavljati. Poleg konspiracije za drugačno, boljšo prihodnost je prav to zlo osrednja tema 'Zarotnikov'. Nismo tujci, četudi danes živimo razdeljeni na več različnih držav, mnogi izmed nas pa tudi v izseljenstvu po svetu," pravijo ustvarjalci, ki so Zarotnike uprizorili tudi na Festivalu Indigo. Tako je tudi ljubljansko občinstvo prisluhnilo Zarotnikom, ki so gostovali v Zagrebu, Sarajevu in Beogradu.

Pogovorom lahko sledite v oddaji NaGlas! ob 12.30 na TVS1, vabljeni tudi k branju intervjujev z režiserjem Borisom Liješevićem in igralcem in nekdanjim direktorjem slovitega Ateljeja 212 Svetozarjem Cvetkovićem, ki v Zarotnikih igra eno izmed vlog.

Gospod Liješević, zakaj in kako so se zgodili Zarotniki? Zakaj ste izbrali to temo?
To besedilo je zelo posebno že zaradi junakov, ki nastopajo v njem. In sicer Bogdan Bogdanović, Miroslav Krleža, Daša Drndić, Svetlana Slapšak, Borka Pavićević, Mirko Kovač, Semezdin Mehmedinović, Danilo Kiš, Aleksandar Hemon. Besedilo po razpadu države sporoča, da vendarle nismo tujci. Imamo skupno kulturno dediščino in skupne pisce, pisci pa predstavljajo našo domovino. Književnost ne potrebuje potnih listov. Književnost nima meja. Je nekaj, kar ne priznava delitev in na silo določenih meja. Gre za zaroto piscev, ki se trudijo za boljšo prihodnost.

V gledališču se ukvarjam s svojim življenjem. Moje življenje je del skupnega spomina, podob, ki jih vsi ohranjamo v spominu, razpada države, različnih prehodov, ki jih doživljamo že leta. To se mi ne zdi nekaj ... Ne gre za družbeno angažirano besedilo. Ukvarjamo se s časom in prostorom, v katerem živimo.

Boris Liješević

So Zarotniki paradigma odgovornosti intelektualcev za tisto, česar niso naredili, da bi preprečili vojne v nekdanji Jugoslaviji? Ker niso bili glasni ali pa jih je utišal nacionalizem, ki je v tistem obdobju postal prevladujoč?
Verjetno je. Verjetno je to res paradigma piscev pred na vojno, vendar ni samo to. Verjetno se nanaša tudi na položaj sodobnih piscev, nas. Še vedno imamo skupen jezik, kulturno dediščino, književno dediščino.
Imamo tudi skupne pisatelje, ki so predniki vseh, ki se kakor koli ukvarjamo s književnostjo. Na ozemlju nekdanje države imamo skupne prednike. Režirali ste številne družbeno angažirane predstave.

Zakaj vas take teme privlačijo?
V gledališču se ukvarjam s svojim življenjem. Moje življenje je del skupnega spomina, podob, ki jih vsi ohranjamo v spominu, razpada države, različnih prehodov, ki jih doživljamo že leta. To se mi ne zdi nekaj ... Ne gre za družbeno angažirano besedilo. Ukvarjamo se s časom in prostorom, v katerem živimo.

Režirali ste predstavo Bralec po znamenitem romanu Bernarda Schlinka. Zakaj je tema 2. svetovne vojne še danes zanimiva?
Kaj je krivica? Obstaja kolektivna odgovornost? Ali družbena odgovornost oziroma krivda sploh obstaja? To je osrednje vprašanje romana. Generacija, ki je sodelovala v vojni, je morala preživeti in se sprijazniti s tem. Naslednja generacija, sinovi, pa so imeli skominaste zobe. Po Svetem pismu: "Očetje so jedli kislo grozdje, zobje otrok pa so skominasti."

Režirali ste predstavo Eliahov stol, ki govori o obleganju Sarajeva. Kako režiser, ki prihaja iz Črne gore in dela v Srbiji, v Sarajevu, režira tako predstavo?
To je bilo pred 13 leti. Ko sem bil star 16 let, sva se s prijateljem iz Budve odpravila na koncert skupine U2 v Budimpešto. To je bilo leta 1992, ko so bili na turneji Zoo TV. V Sarajevu se je razplamtela vojna. Ko sva prišla na koncert, o tem nisva nič vedela. Sredi koncerta je Bono Vox, to je bil najbrž del nastopa, po telefonu poklical nekoga v Sarajevu in se z njim pogovarjal. Takrat sem morda prvič slišal za vojno. Zdelo se mi je čudno. Vedel sem, da se nekaj dogaja. Vendar nismo dobivali pravih informacij in obvestil. Pri tisti starosti na take stvari nisem bil posebej pozoren. To so bila čudna pota. Kako, da se ukvarjam s tem? To je prav tako nenavadno kot to, kako sem izvedel za vojno.

So teme spoprijemanja z vojno preteklostjo in nacionalizmi nevarne? Ali pa postajamo bolj demokratični in zreli? Ali zaradi časovne oddaljenosti po 30 letih postajamo zreli za tako spoprijemanje?
Mislim, da ... Te teme niso nevarne in mi še vedno nismo zrelejši. Mislim, da se medtem ni nič spremenilo. Po mojem mnenju danes ni več nevarnih tem. Zapadli smo v nekakšen konformizem, ravnodušnost. Ljudi težko kaj razburi in jih spodbudi. Težko jih razgreje. Ne vem, ali so ljudje dozoreli. Prej bi rekel, da je prišlo do omrtvičenja.

Prihajate iz Budve, delate v Novem Sadu in Beogradu. Kako se selite iz okolja v okolje in kako se jim prilagajate?
Delam povsod, kamor me povabijo, tako kot vsak režiser. Delam v Beogradu, Novem Sadu, Somborju, Črni gori, Sarajevu in Severni Makedoniji. Delal sem tudi na Hrvaškem. Kako se prilagajam? Včeraj sem se vprašal, koliko časa bom lahko še tako potoval, zapuščal družino, se vračal in vozil. Verjetno bom moral počasi začeti delati predvsem v mestih, ki so mi blizu.

Pred desetletjem ste v ljubljanski Drami režirali Evripidovo Alkestido, ki govori o smrti. To je še ena težka tema. Imate radi težke teme ali vas te teme najdejo? Je pri nas sploh kaj prostora za optimizem?
Evripidova posebnost so bile tragedije s srečnim koncem. Seveda je dovolj prostora za optimizem. Kako bi pojasnil? Ne glede na temo je optimizem že to, da ljudje pridejo v gledališče, ne glede na temo. Že to, da se ljudje udeležijo javnega, gledališkega dogodka, že prihod v gledališče je zame optimizem.

Plakat predstave Zarotniki. Foto: Milan Adnađ, Krokodil, Beograd
Plakat predstave Zarotniki. Foto: Milan Adnađ, Krokodil, Beograd

Znani filmski in gledališki igralec Svetozar Cvetković v Zarotnikih igra vlogo Bogdana Bogdanovića, nekdanjega župana Beograda in umetnika, ki si je po genocidu v Srebrenici javno zavzel za bombardiranje Begrada. Foto: BoBo
Znani filmski in gledališki igralec Svetozar Cvetković v Zarotnikih igra vlogo Bogdana Bogdanovića, nekdanjega župana Beograda in umetnika, ki si je po genocidu v Srebrenici javno zavzel za bombardiranje Begrada. Foto: BoBo

Gospod Cvetković, o čem se pogovarjajo Danilo Kiš, Mirko Kovač, Svetlana Slapšak in drugi intelektualci, ki jih v uprizoritvi citirate?
Dajejo nam vse odgovore, ki niso padli na plodna tla v svetu, v katerem živimo, v svetu, ki ga imenujemo Balkan ali del srednje Evrope. Odgovore, ki bi se lahko prijeli. Tako kot oni se počutim v manjšini. Demokracija pa ni sistem, v katerem bi vladala manjšina, v demokraciji vlada večina. Prepričan sem, da je pri nas narobe razumljena. Prav zato je naše narode pripeljala do tragičnega spora in vojne, zato je država razpadla. Morda smo v Jugoslaviji živeli v mehurčku. V nasprotju z novimi rodovi sem srečen, da sem živel v državi z rdečim potnim listom, ki je bil sprejet po vsem svetu. Povsod smo bili cenjeni. Drugače je bilo za tiste, ki so bili na drugi strani železne zavese. Mi smo bili privilegirani.

V beograjskem okolju sem igral Slovenca po imenu Boštjan Zupančič. Ves čas je govoril slovensko in preklinjal po srbsko. Predstava je bila izjemno duhovita. Govoril sem samo slovensko. Teh besed ne bom nikoli pozabil. Ne bom pozabil niti, da so mi po vsaki repliki ploskali, saj so bili ljudje navdušeni nad tem, da sem tako govoril. Za vse to pa se moram zahvaliti Racu.

Svetozar Cvetković

So Zarotniki paradigma intelektualcev iz nekdanje Jugoslavije, ki jim ni uspelo preprečiti vojne na ozemlju nekdanje države? Bi bili lahko glasnejši ali so jih utišali nacionalisti, ki so bili del struje, ki jo je podpirala politika?
Odgovor je dvojen. Če govorimo o intelektualcih, ki jih avtorja opisujeta in jim v *Zarotnikih* v usta polagata besede, moram reči, da so naredili vse, da bi pritegnili pozornost k temu, kaj se bo zgodilo. V besedilu ne piše, kaj so ti ljudje v resnici govorili. Na YouTubu je znameniti posnetek, ko so prekinili predstavo gledališča iz Tuzle, ki je v Jugoslovanskem dramskem gledališču gostovalo s predstavo Sveti Sava. Skupina, zbrana okoli srbskih radikalcev in Šešlja, je prekinila predstavo, ker naj bi žalila lik svetega Save. In to v gledališki predstavi! Borka Pavićević vstane in reče: "Vi boste odgovorni za koncentracijska taborišča." Da to ugotoviš in imaš tako slutnjo ... Ko sem to slišal, sploh nisem bil pozoren. Ko se je pozneje to res zgodilo ... To je bila grozljiva napoved.

V Sloveniji ste imeli dobrega prijatelja, pokojnega Radka Poliča. Kako se ga spominjate? Hvaležen sem mu, da mi je tlakoval pot v skrivnosti slovenščine. Prijazno me je učil jezika za predstavo Kosančićev venac 7 Slobodana Selenića. V beograjskem okolju sem igral Slovenca po imenu Boštjan Zupančič. Ves čas je govoril slovensko in preklinjal po srbsko. Predstava je bila izjemno duhovita. Govoril sem samo slovensko. Teh besed ne bom nikoli pozabil. Ne bom pozabil niti, da so mi po vsaki repliki ploskali, saj so bili ljudje navdušeni nad tem, da sem tako govoril. Za vse to pa se moram zahvaliti Racu.

Slovenščina vam je pomagala tudi nekaj let pozneje v Mariboru, kjer ste sodelovali s Tomažem Pandurjem?
Pretežni del vojnega obdobja, obdobja vojne na Hrvaškem in v Bosni, od začetka do sredine 90. let 20. stoletja, sem živel med Beogradom, Székesfehérvárom, Gradcem in Mariborom. Nekaj predstav sem imel tudi s Tomažem Pandurjem v SNG-ju Maribor, kjer je bil Pandur takrat umetniški direktor Drame. Ustvarili smo Rusko misijo in Babilon. Potem sva v Beogradu sodelovala pri predstavi Hazarski besednjak po romanu Milorada Pavića. Zgradba predstav je bila zares osupljiva. Njegov izraz je bil nekaj posebnega, ne le v tistem času. Tak izraz še danes redko vidimo v naših gledališčih.

Prvi ste po vojni oživili sodelovanje gledališč na območju nekdanje Jugoslavije. Kako vam je to uspelo? S kakšnimi težavami ste se srečevali?
Pri tem moram omeniti tudi Branka Cvejića, ki je bil takrat direktor Jugoslovanskega dramskega gledališča. To je bila najina skupna odločitev. Oba sva bila jugoslovanska igralca. Čutila sva pripadnost skupnemu prostoru, ne glede na kulturne razlike. Razlike nas bogatijo in ne otežujejo naših odnosov. Nisva skušala povezati narodov, temveč gledališča. Izraz iz beograjskega gledališča sva hotela povezati z izrazom ljubljanskega, mariborskega, zagrebškega, sarajevskega in skopskega gledališča. Z današnjega zornega kota moram reči, da sva bila pri tem kar uspešna. Najin občutek, da pripadava vsem tem krajem, narodom in razumevanju precej različnih jezikov ... Na našem trgu je bilo namreč 20 milijonov prebivalcev. Ljudje so vas razumeli ne glede na to, v katerem jeziku ste govorili. To sva hotela obuditi.

Boris Liješević in Svetozar Cvetković