Farahnaz Šarifi je iranska pisateljica, režiserka in urednica, ki danes živi v Nemčiji. Študirala je film na univerzi Soore v Teheranu in začela kariero kot režiserka številnih mednarodno priznanih kratkih dokumentarnih filmov. Za svoj drugi film, Radiografija družine, je leta 2020 na mednarodnem festivalu dokumentarnega filma v Amsterdamu prejela nagrado za najboljšo montažo. Za celovečerec Moj ukradeni planet, ki je bil premierno prikazan na letošnjem Berlinalu, je na festivalu dokumentarnega filma v Solunu prejela glavno nagrado festivala, zlatega aleksandra.

Iranska pisateljica, režiserka in urednica Farahnaz Šarifi. Foto: Berlinale
Iranska pisateljica, režiserka in urednica Farahnaz Šarifi. Foto: Berlinale

Film Moj ukradeni planet je režiserkina prvoosebna pripoved v obliki dnevnika. V svojem vsakdanjem življenju zaznamuje trenutke veselja in upora, pri tem pa je v ospredju kontrast med domačo svobodo in zunanjo represijo, ki jo doživljajo iranske ženske.

Farahnaz Šarifi se je rodila 8. marca, na dan, ki je danes posvečen feminističnemu boju. V njenem primeru, v Iranu leta 1979, je bilo to le tri tedne po islamski revoluciji, ki je med drugim uvedla obvezno pokrivanje za ženske. 8. marca 1979 so bili v Teheranu množični protesti žensk proti uvedenemu zakonu. Farahnaz Šarifi film o uporu iranskih žensk pripoveduje z lastno zgodbo o življenju v Iranu. Z arhivskim gradivom, fotografijami in posnetki nam predstavlja svoj planet – svoje domače okolje, zasebno območje, v katerem se je počutila varno in svobodno, ter njihov planet, v katerem ne more biti taka, kot je. Podobe z njenih mobilnih telefonov, s katerimi je ves čas dokumentirala raznovrstne sledi svobode, od domačih praznovanj in zabav, plesa, veselja in smeha do edine nogometne tekme, ki jo je lahko obiskala v Iranu skupaj s prijateljicami, ter najdene arhivske posnetke je uporabila kot sredstvo proti kolektivnemu pozabljanju zgodovine – osebne zgodovine in zgodovine vseh tistih, ki so po letu 1978 iskali svobodo v prostorih, skritih pred očmi javnosti. V filmu podobe postanejo sledovi nevidne zgodovine, snemanje vsakdanjega življenja pa dejanje upora. Režiserka se je v filmu poklonila tudi borkam za pravice žensk in njihove zgodbe zapisala ob zgodbo leta 2022 ubite Mahse Amini.


Z režiserko smo se pogovarjali na festivalu dokumentarnega filma v Solunu.

Nagrajena iranska režiserka Farahnaz Sharifi: “Ženske, življenje, svoboda je gibanje, ki je rezultat dolgoletnih bojev in upora.”

Kaj vas je spodbudilo k ustvarjanju filma Moj ukradeni planet?
To zamisel sem dobila pred kakšnimi petimi ali šestimi leti. Ko sem začela razmišljati o filmu, sem razmišljala o našem notranjem svetu in dvojnem življenju, ki ga živimo v Iranu – o življenju v zasebnosti doma in o tistem zunaj, v javnosti. V resnici sem to zamisel razvijala že veliko let, vendar sem se šele pred petimi leti zares začela ukvarjati z njo.

Po kakšnih dveh letih dela sem imela prvo grobo montažo, toda zaradi položaja v Iranu in vsega, kar se je zgodilo po smrti Mahse Amini, sem menila, da moramo film posodobiti. Tako sem začela od začetka in zasnovala novo verzijo. Večina gradiva je iz mojega življenja, posnetke na 8-milimetrskem filmskem traku pa sem začela zbirati pred kakšnimi desetimi leti. Hodila sem v različne prodajalne in iskala stare filmske trakove ter jih kupovala. Zdi se, kot da sem se na neki način vse življenje pripravljala na ta film. Ko je prišel pravi trenutek, sem se odločila, da je čas, da vse to gradivo združim in delim svojo zgodbo.

Že vrsto let (sem se) poigravala z mislijo o razliki med notranjim in zunanjim svetom, med našim in njihovim planetom. Moja osebna izkušnja je, da sem se v Iranu vedno, ko sem bila na ulici, na kateri so bili slovesnosti, uradna praznovanja in podobno, počutila, kot da sem na drugem planetu. Vse, kar sem si želela, je bilo, da bi zbežala nazaj na svojega, v svoj dom, svoje stanovanje.

Farahnaz Šarifi

V filmu so poleg posnetkov, ki ste jih snemali sami, bodisi z mobilnim telefonom ali pozneje s kamero, arhivski posnetki, ki ste jih našli na različne načine. Tudi vaši prejšnji filmi se pogosto opirajo na arhive. Kaj je tisto, kar vas priteguje k arhivskim posnetkom? V filmu ste to opredelili kot odvisnost od zbiranja spominov.
Že pri svojem prvem filmu sem po večini delala z arhivskim gradivom. Ustvarjala sem film o sloviti iranski pevki, ki je umrla že pred približno devetdesetimi leti. Takrat sem se prvič morala soočiti z vprašanjem arhivov in vsega, kar sodi zraven, saj nisem imela na voljo veliko fotografij ali posnetkov pevke. Tako sem se odločila, da bom pobrskala po arhivih iz njenega obdobja in iz okolja, v katerem je živela. Posnela sem tudi dva ali tri filme brez arhivskega gradiva, moj peti film, Revolucionarni spomini Batmana, ki je ljubil Nader, pa je v celoti zgrajen iz arhivskega gradiva, predvsem iz fotografij. Sprva starih filmskih trakov, ki jih vidite v filmu Moj ukradeni planet, nisem zbirala namenoma. Toda v nekem trenutku sem se začela zavedati, kako pomembno je obvarovati zgodovino pred pozabo. Nato sem našla trgovino z rabljenimi stvarmi, v kateri so prodajali tudi stare filmske trakove in videoposnetke. Prosila sem jih, da me vsakič, ko bodo imeli kaj novega, pokličejo. Takrat sem začela resno zbirati. To je bilo pred kakšnimi sedmimi, osmimi leti. Zbiranje arhivskega gradiva je postalo moja strast, moja ljubezenska zgodba.

Kaj za vas pomeni razdelitev sveta na vaš in njihov planet, kot ga vidimo v filmu?
Kot sem omenila, sem se že vrsto let poigravala z mislijo o razliki med notranjim in zunanjim svetom, med našim in njihovim planetom. Moja osebna izkušnja je, da sem se v Iranu vedno, ko sem bila na ulici, na kateri so bili slovesnosti, uradna praznovanja in podobno, počutila, kot da sem na drugem planetu. Vse, kar sem si želela, je bilo, da bi zbežala nazaj na svojega, v svoj dom, svoje stanovanje. Ta občutek sem doživela velikokrat. Pozneje sem ugotovila, da je podobno z mojimi prijateljicami in drugimi v moji bližini, da imajo tudi one enake izkušnje. Zato sem se odločila, da delim te občutke in to zgodbo, da se jim s filmom podrobneje posvetim. Zanimalo me je, zakaj se tako počutimo. Kakšen je njihov planet? Kakšen je naš planet? Kaj vse se dogaja v prostoru vmes? Zanimalo me je, kje smo svobodni, kje nismo. Na površje je priplavalo veliko stvari, veliko tem, veliko zgodb. Ugotovila pa sem tudi, da moram zgodbo povedati tako, da sem sama v ospredju, da postanem pripovedovalka. S svojim pogledom, čeprav sem samo ena izmed več milijonov iranskih žensk. Morda lahko v filmu najdejo sebe.

V filmu se ozirate v preteklost – tudi pred leto 1978, ko so bili prizori plesa in petja v javnosti nekaj vsakdanjega. Ali je težko najti take posnetke iz obdobja pred islamsko revolucijo?
Obstaja arhivsko gradivo iz obdobja pred revolucijo, vendar ga v Iranu težko najdete v ustanovah, kot so televizije ali vladni uradi. Vlada nerada vidi tovrstne posnetke, ki spadajo v preteklo obdobje in na katerih se ljudje zdijo tako zelo srečni. To je nekaj, kar lahko najdete samo pri ljudeh doma, v osebnih arhivih. Na njih so zabeleženi trenutki, polni veselja, plesa … Posnetki iz tistega časa so podobni današnjim, le da se je takrat vse to lahko dogajalo zunaj, v javnem prostoru, zdaj pa samo v prostorih, skritih pred očmi javnosti; to se lahko dogaja samo v zasebnosti domov. V Iranu ni organizacije ali ustanove, ki bi hranila arhivske posnetke, tako da bi lahko prišla in rekla: Potrebujem to in to. Če potrebuješ kakršno koli arhivsko gradivo, vprašaš ljudi, ali imajo kaj takega, bodisi posnetke ali fotografije, in ali so ti to pripravljeni prepustiti. Seveda lahko vprašate kakšno vladno institucijo, vendar bo to, kar vam bodo ponudili, brez dvoma omejeno; to bo gradivo, ki ustreza njihovemu pogledu na preteklost. Gradivo, ki mi ga je uspelo najti, je zato po večini osebno in pogosto tudi eksperimentalno.

V filmu gledalce opomnite, da se upor žensk proti obveznemu pokrivanju, pa tudi proti drugim represivnim zakonom, ni začel pred dvema letoma, temveč so že leta 1978 protestirale proti odvzemu svobode. Omenjate Homo Darabi, ki se je leta 1994 protestno zažgala, pa Nedo Agha-Soltan, ki je bila ubita med protesti leta 2008, in Vido Movahed, ki si je leta 2017 sredi ulice v Teheranu snela ruto, stopila na kamen ob cesti in jo protestno vihtela. Kako pomembno je bilo za vas, da v filmu poudarite kontinuiteto ženskega boja v Iranu?
Hvala, da ste to omenili. Zame je bilo zelo pomembno, da z Neiranci delim védenje, da ima revolucija, ki jo danes poznamo z geslom ženske, življenje, svoboda, korenine v preteklosti, da se je začela že pred 45 leti, ne šele pred dvema. V vseh teh letih se je zgodilo veliko stvari. Ženske, življenje, svoboda je namreč gibanje, ki je rezultat dolgoletnih bojev in upora.

Za ljudi v državi, kot je Iran, v katerem ste ves čas pod nadzorom in so razmere diktatorske, je majhna kamera izjemna priložnost, ki lahko pomeni revolucijo pri dokumentiranju zgodovine z gledišča ljudi, ne oblasti.

Farahnaz Šarifi

Zadnji veliki protesti v Iranu po smrti Mahse Amini so zaradi skoraj vsem dostopnih kamer na mobilnih telefonih lahko hitro dosegli ves svet. Kot vidimo v filmu, ste sami že dolgo prej, prav tako s telefonom, ves čas snemali svet okoli sebe.
Mislim, da to, da imamo zdaj na voljo telefone z majhnimi kamerami, brez dvoma pomeni revolucijo na področju filmskega in dokumentarnega ustvarjanja, vsaj z gledišča dokumentiranja. Vsak človek lahko posname, kar se dogaja okoli njega. Pri tem ne razmišlja o tem, kakšne so barve, kakšna je svetloba ali kakšen kader bo ujel, samo dokumentira. Za ljudi v državi, kot je Iran, v katerem ste ves čas pod nadzorom in so razmere diktatorske, je majhna kamera izjemna priložnost, ki lahko pomeni revolucijo pri dokumentiranju zgodovine z gledišča ljudi, ne oblasti.

Leta 2022 so v Iranu aretirali nekatere filmske ustvarjalce, med drugim Mohammada Rasoulofa in Jafarja Panahija. V tem času ste bili sami po naključju v tujini, vendar ste morali tam ostati, saj so tudi vam preiskali stanovanje.
Takrat me ni bilo zraven. Potem pa sem od prijateljev izvedela, kaj točno se je dogajalo. Povedali so mi, da so bili to zelo zelo težki dnevi. Ko te ni tam in te ljudje samo kličejo in ti sporočajo novice o vsem tem, je zelo težko. Mislim, da je včasih, ko si na kraju samem, laže, kot takrat, ko si daleč in se ne moreš vrniti. To so bili zelo težki dnevi, toda treba je vedeti, da se to filmskim ustvarjalcem, zlasti dokumentaristom, dogaja že vrsto let. Ni bilo prvič, vendar se je tokrat to zgodilo približno desetim filmskim ustvarjalcem hkrati. Dva so aretirali, osmim drugim pa so zasegli trde diske in opremo. O tem mi še vedno ni lahko govoriti, vse do danes.

Kako se soočate s tem, da ste bili pravzaprav prisiljeni v izgnanstvo?
S tem se še vedno ukvarjam. Veste, zelo težko je, če to, da si končal v tujini, ni bilo v tvojem načrtu. Ko se nenadoma, kot ste zelo lepo povedali, toliko stvari zgodi na silo. Še vedno se poskušam znajti v tej novi situaciji in novem življenju. Zdaj se počutim malce bolje, toda za menoj sta dve izjemno naporni leti, polni težav in zapletov. Veliko stvari se je zgodilo in veliko sem jih morala predelati, se ukvarjati z njimi. To počnem še danes. Nisem še končala.

Ker se niste mogli vrniti v Iran, ste film dokončali v Nemčiji. Hkrati pa ste se morali soočiti z izgubo domačega okolja. Kaj je bilo za vas pri snemanju tega filma najtežje?
Najtežje od vsega je bilo montirati ta film. To je bil, iz več razlogov, najtežji film, kar sem jih kdaj posnela. Zelo težko mi je bilo pregledovati posnetke mame, ki je umrla, ko me ni bilo več v Iranu. Tako zelo težko mi je bilo gledati njene posnetke, ko fizično nisem mogla biti ob njej. Gre za zelo zapletene občutke in morda bi morala o tem govoriti pozneje, saj mi je ta hip zelo težko. Vem, da bom nekoč morala govoriti o vsem tem. Toda gre za podoben proces kot pri montiranju filma. Gradivo, ki sem ga želela uporabiti, mi je bilo zelo blizu, zato sem potrebovala razdaljo in čas, da sem lahko nanj pogledala z očmi druge osebe. Mislim, da je tako tudi z mojimi občutki – težko je in potreben je čas, da osvojim potrebno distanco do vsega, kar se mi je v tem času zgodilo.