Pravi, da si želi znova prisvojiti arabsko glasbo. V domači Tuniziji namreč opaža, da se ljudje na ulicah drug od drugega oddaljujejo, kar je povezano tudi z glasbo, ki jo poslušajo v svojem uporu. Danes ji lahko prisluhnete na otvoritvenem večeru festivala Sonica.

Deena Abdelwahed, rojena v Kuvajtu, se vrača v Ljubljano s svojim albumom Jbal Rrsas. Kot predstavnica sodobne elektronske glasbe združuje arabske ritme z elektroniko, presegajoč zahodnjaške trende. Njen nastop bo potekal v okviru 16. festivala Sonica. Foto: Festival SONICA
Deena Abdelwahed, rojena v Kuvajtu, se vrača v Ljubljano s svojim albumom Jbal Rrsas. Kot predstavnica sodobne elektronske glasbe združuje arabske ritme z elektroniko, presegajoč zahodnjaške trende. Njen nastop bo potekal v okviru 16. festivala Sonica. Foto: Festival SONICA

V Ljubljano se po dobrih petih letih vrača eno izmed najprepoznavnejših imen sodobne elektronske glasbe, katere oboževalci že dolgo ne raziskujejo le sodobnih zahodnjaških trendov, temveč vedno bolj radovedno prisluhnejo inovatorjem z vsega sveta, ki združujejo neobičajne žanre in stare tradicije.

Deena Abdelwahed, rojena v Kuvajtu, ki trenutno živi in ustvarja v Parizu, je svojevrstna predstavnica tovrstne glasbe, saj jo odlikuje njen težje določljiv položaj znotraj te ustvarjalne sfere: pogosto se izmika oznaki t. i. world music, ki je na svoj način že preživeta, in pogosto je ne uvrščajo med elektronske glasbenike zaradi njenega rodu in ker svojo glasbo snuje na osnovi arabskih ritmik in melodij v nasprotju z mnogimi zahodnjaškimi ustvarjalci, katerih prvine so vse bolj zabavniške narave. Deena Abdelwahed se v tem oziru zavzema, da elektronsko glasbo predstavlja kot umetniško zvrst, zmožno preobražanja in posodabljanja tradicionalne (in arabske) glasbe na način, ki je bližji današnjim mladim odraslim in tistim radovednim ušesom, ki spoštujejo avtorski pristop in umetniško avtonomijo.

Včasih se počutim, da ljudje pridejo na moj koncert samo zaradi mojih arabskih korenin. To sicer cenim, ni mi pa ravno všeč

Deena Abdelwahed

Nazadnje je bila v Ljubljani decembra leta 2018, ko je v klubu Monokel gostovala kot didžejka na dogodku kolektiva Ustanova. Njeno takratno gostovanje je potekalo v okviru obsežne turneje za promocijo njenega debitantskega albuma Khonnar, ki je izšel pri francoski založbi Infiné, ki bedi nad njo še danes. Že takrat je njeno ime in njeno poslanstvo – kot svojo misijo navede prisvajanje in preobrazbo arabske glasbe (reclaiming arab music) – odmevalo med navdušenci elektronske glasbe. V dobrih petih letih se je Abdelwahed spremenila – postala je samozavestnejša umetnica, ki nadzira več aspektov svojega ustvarjanja, z njenim zadnjim albumom z naslovom Jbal Rrsas, izdanim septembra lani, pa je svojo prepoznavnost le okrepila. Radio Študent jo je v lanskem pregledu izstopajočih albumov leta 2023 uvrstil kar na drugo mesto.

Abdelwahed ob drugem obisku pripada otvoritveno mesto 16. festivala sodobne elektronske glasbe in tranzitornih umetnosti SONICA, na katerem bo predstavila svoj najnovejši album Jbal Rrsas ali "svinčena gora" po slovensko. Na koncertu bo tokrat prvič kompozicije predstavila sama (na koncertih jo sicer spremlja tunizijski glasbenik Khalil Hentati, ki je sodeloval tudi pri nastajanju albuma), zato je pred nastopom izrazila nekoliko treme, a da se vseeno veseli ponovno oglasiti v svojem priljubljenem mestu. Telefonski pogovor nama je uspelo stisniti v njen natrpani aprilski urnik le med prestopanjem vlakov, saj je naslednji dan nastopala v klubu v Lyonu v Franciji. Kljub tranzitnemu vzdušju je sogovornica delovala zbrano, občasno lucidno in iskrivo.

Slovenska premiera avdiovizualnega projekta Jbal Rrsas tunizijske glasbenice Deene Abdelwahed bo v četrtek, 18. aprila, na otvoritvenem večeru 16. festivala SONICA v Cukrarni.


Tunizijska producentka in didžejka se je po začetkih v džezovski skupini in delovanju na elektronski sceni v domačem Tunisu leta 2016 preselila v Francijo. Tam je podpisala pogodbo s pariško založbo InFiné in izdala dva EP-ja, Klabb (2017) in Dhakar (2020), vmes pa se je proslavila z albumom Khonnar (2018), ki je požel odlične recenzije v medijih, kot so Pitchfork, Resident Advisor in The Guardian. Foto: Festival SONICA
Tunizijska producentka in didžejka se je po začetkih v džezovski skupini in delovanju na elektronski sceni v domačem Tunisu leta 2016 preselila v Francijo. Tam je podpisala pogodbo s pariško založbo InFiné in izdala dva EP-ja, Klabb (2017) in Dhakar (2020), vmes pa se je proslavila z albumom Khonnar (2018), ki je požel odlične recenzije v medijih, kot so Pitchfork, Resident Advisor in The Guardian. Foto: Festival SONICA

"Zajela je val, ki spodbuja in gradi alternativo zahodnjaški klubski sceni"
Ena glavnih odlik Abdelwahed je njena osebna bitka za neodvisnost in avtorski izraz, ki je vsaj v sferi elektronske glasbe nujen za prepoznavnost v masi ustvarjalcev. A Abdelwahed se je vzpostavila kot svetel primer ne le glasbenikom in glasbenicam v deželah urbaniziranega Magreba in Egipta, temveč tudi mnogim izvajalcem v Evropi. Za nastopanje uporablja svoje ime, stremi k umetniškemu pristopu v žanru, ki mnogim predstavlja razvedrilo, in si ne prizadeva slediti trendom, temveč jih ustvarjati in širiti poslušalčeva obzorja. Ker izhaja iz izrazito konservativnega okolja, sploh za sodobne glasbene zvrsti in še toliko bolj za ženske ustvarjalke, sva se zato najprej dotaknila ovir, s katerimi se je bila primorana spopasti na svoji poti. Pravi preprosto, da se ji je izšlo. "Ko sem se pred sedmimi leti preselila iz Tunisa v Pariz, sem mislila , da bo veliko slabše. Imela sem srečo, ker sem po eni strani premislila svoj nastop, svoje sporočilo, ob tem pa sem spoznala prave ljudi, somišljenike, ki so bili lahko iz iste ali celo iz drugih držav, z Balkana, iz Latinske Amerike." Zajela je val, ki spodbuja in gradi alternativo zahodnjaški klubski sceni. Največje ovire, s katerimi se je morala spopasti, so bile osebne narave, pravi. Še dobro, da je glasba tako univerzalni medij, se pošali.

Oddaljenost od arabskih dežel ji vliva motivacijo za refleksijo
Njena glasba odraža spremembe in tendence v sodobni arabski glasbi. Dejstvo, da živi in ustvarja v Parizu in tako "na daljavo" razmišlja o sodobni arabski glasbi, ji zelo ustreza, pravi. Oddaljenost ji pomaga razmišljati bolj zbrano in bolj je navdihnjena, če je oddaljena od tunizijske glasbe, kulture in umetnosti. "Zato se jo še toliko bolj trudim razumeti," pojasni Abdelwahed. A to jo pogosto postavlja v drugačno, bolj eksotično vlogo, s katero pa se težje spoprijema. Sama zase pravi, da noče biti ambasadorka, ampak nekdo, ki zna ovrednotiti in oplemenititi kulturno sceno arabskih dežel. V Ljubljani na primer opaža, da jo ljudje bolj razumejo kot ponekod, da uživajo tako v njeni glasbi kot v njeni družbi, jo sprejemajo kot ustvarjalko in to, kar predstavlja. "Včasih se počutim, da ljudje pridejo na moj koncert samo zaradi mojih arabskih korenin. To sicer cenim, ni mi pa ravno všeč," potarna in doda, da to ni njen namen. "Želim, da me poslušalci razumejo kot umetnico, ki izhaja iz arabske kulture, vendar iz nje ustvarja sodobnejši umetniški izraz. To je to, kar me zanima."

Nočem vzpostavljati novih alternativ, ampak hočem ustvarjati svojo vrsto sodobne arabske glasbe za ljudi, ki jih dolgočasi glasba, ki jih spremlja na vsakem koraku.

Deena Abdelwahed

Na najnovejšem albumu Jbal Rrsas je vzela stvari v svoje roke
V zadnjih letih se počuti precej bolj dozorela ustvarjalka, o sebi pravi Abdelhawed, kar je v elektronski glasbi izrazitega pomena. Zvrst zaradi digitalne obdelave zvoka nudi tisočere možnosti, kar marsikaterim ustvarjalcem povzroča sive lase in jih dela negotove pri svojem ustvarjanju. Izobrazba je pri tem izrazito zasebne narave, saj javne šole, ki bi učile glasbeno produkcijo, niso uveljavljene in zaradi šolnin ne nudijo širše izobrazbe. Pot do samostojnosti je zato trnova in tako je bilo tudi pri Abdelwahed. Ob ustvarjanju svojega debitantskega albuma Khonnar leta 2018 je bila neprestano v dvomih, pravi, in je za njegovo končno obliko potrebovala veliko tehnične pomoči. H katalonskemu producentu Eduardu Tarradasu, ki ji ga je predlagala založba, je vsak dan prihajala v studio, dopolnjevala skladbe in izpopolnjevala zvočno podobo. Khonnarju se pozna, da je nastajal pod pritiskom, pravi Abdelwahed, medtem ko bo imela novi projekt v lepih spominih. "Trajal je dolgo, a sem na koncu z rezultatom zelo zadovoljna." Na najnovejšem albumu, Jbal Rrsas, je vzela stvari v svoje roke. Pri aranžiranju skladb je sodelovala s prijateljem Kalilom Hentatijem, predanim glasbenikom in raziskovalcem stare tunizijske glasbe, katerega oče je arhivar v državnem arhivu. Obenem pa sta s priznanim muzikologom Khyamom Allamijem opravila obsežno raziskavo arabskih glasbenih zvrsti, ki so večini Evropejcev malo znane. Tako je naredila še korak naprej k razumevanju zgodovine glasbe, iz katere črpa navdih.

"Hočem ustvarjati svojo vrsto sodobne arabske glasbe"
Ko sva se pogovarjala, je Abdelwahed večkrat uporabila izraz ponovnega prisvajanja arabske glasbe (reclaiming arab music). Pojasnila je, da seveda obstaja sodobna arabska glasba, ampak gre predvsem za različne komercialne glasbene zvrsti ustvarjalcev, ki jih "ne zanima kulturno plemenitenje in zadovoljitev radovednih poslušalcev". Ob poudarku, da gre za zelo privilegirano izjavo, doda, da je vse manj arabskih poslušalcev, ki iščejo takšno glasbo, saj si želijo slišati nekaj domačega, nekaj prijetnega. Zaradi spleta se je njihovo število povečalo, opaža. "Želim si, da bi današnja mladina, ki se upira vladajoči kulturi, spoznala, da obstaja v njihovem domačem okolju alternativa, ki se ji lahko v svojem uporu pridružijo."

Ob tem poda primer svoje žene, Srbkinje, ki je v času najstniškega uporništva poslušala acid džez zgolj zaradi imena in ne zaradi kulturnega naboja samega žanra. "V Tuniziji iz podobnega razloga poslušajo rap, rock, psihedelični rock, kar koli, kar je čim bolj oddaljeno od njihove popularne kulture. Med tema skrajnostma pa je ogromna praznina," poudari Abdelwahed. Včasih niti ne razumejo besedila, pravi. "Občutek imam, da to ljudi oddaljuje drug od drugega. Ne podpirajo se med seboj, tudi kadar izhajajo iz istega okolja. Našo kolektivno zavest je zamenjala razdeljena zavest, in to ne na spletu, ampak na ulicah. Temu pojavu smo priča v državah v težavnih političnih razmerah in z malo političnimi alternativami. Zato pravim, da si želim ponovno prisvojiti arabsko glasbo. Nočem vzpostavljati novih alternativ, ampak hočem ustvarjati svojo vrsto sodobne arabske glasbe za ljudi, ki jih dolgočasi glasba, kakršno najdejo na vsakem koraku."

Mladi [Tunizijci] ne smejo početi, česar se od njih ne pričakuje. Če bi želeli kaj spremeniti, bi morali iti v Italijo.

Deena Abdelwahed

Jbal Rrsas kot referenčna točka prizadevanja arabskih izseljenih umetnikov
Prevlado zahodnjaške glasbe v Tuniziji in drugih državah severne Afrike je najlažje pripisati kolonizaciji in razmerjem moči, "a to ni dovolj", pravi. Poudari, da ima v Evropi veliko somišljenikov, izseljenih arabskih glasbenikov, ki so povezani, si izmenjujejo ideje in reflektirajo njihov položaj. Geografsko so sicer oddaljeni od svojih domovin, ampak hkrati jim pa niso obrnili hrbta. Kot oddaljeni modernizatorji arabske kulture se zavzemajo za svojevrsten preporod arabske glasbe. Album Jbal Rrsas je odlična referenčna točka tega prizadevanja. Naslov albuma se nanaša na vizualno osupljivo goro v Tuniziji, nekdanji rudnik svinca, opazno že iz letala ob približevanju letališču. Na albumu Abdelwahed kot rezultat dolgoletnega raziskovanja arabske glasbe od egipčanskega mahraganata do poročnih pesmi shaabi in ljudskih ritmov dabke na svoj način spaja njihove značilnosti v avtorski izraz. "Z dodajanjem mutantskih basov in kovinskih tolkalskih zvočnih barv ji uspe ustvariti mračno hipnotično glasbo za plesišče," je zapisal Ammar Kalia v recenziji na portalu Guardian, medtem ko je za Radio Študent Asiana Jurca Avci zapisala, da je album "manifest o ponovnem prevzemu nadzora nad lastno identiteto in izrazom".

"Upesnila sem svoja osebna razmišljanja in občutke"
Morda največje presenečenje albuma je vseprisotnost Abdelwahedinega glasu in priča o širini njenega glasbenega izraza, ki na preteklem, pretežno instrumentalnem Khonnarju ni. A kot pove Abdelwahed, ji petje ni tuje že od Tunizije, ko je nastopala v zasedbah kot pevka. "Za petje sem se odločila, ker je – podobno kot poezija – zelo pomemben element arabske glasbe. V zgodovini sta pogosto vokal in ritem izrečenega narekovala tempo skladb in njegove spremembe," pojasni Abdelwahed, ki je tudi avtorica vseh besedil. "Upesnila sem svoja osebna razmišljanja in občutke. Na skladbi Each Day se vživljam v mlado tunizijsko generacijo in pojem o njihovem dolgočasju, brezdelju, uporništvu in problemu nezaposlenosti. Mnogi od njih preprosto ne izpolnjujejo družbenih pričakovanj. V pesmi se jim ponavlja en in isti dan, nekakšno ultimativno dolgočasje, saj mladi ne smejo početi, kar se od njih ne pričakuje. Če bi želeli kaj spremeniti, bi morali iti v Italijo. [...] Skladba Pre Island pa govori o tem, kako država podeli pravice državljanom samo zaradi njihovega mednarodnega ugleda," pravi in spomni na ženske v Savdski Arabiji, ki so se zavzemale za pravico do vožnje avtomobila. Po dveh letih preganjanja in zapiranja žensk se je kralj preprosto odločil okrepiti turizem v državi in je samo zaradi povečanja ugleda države privolil, da ženske lahko sedejo za volan. Podobni primeri se pojavljajo tudi v Tuniziji, Franciji in drugod, a veljati bi moralo obratno, sklene Abdelwahed.