"Zdelo se mi je, kot da mi je padlo darilo z neba," se danes spominja glasbenica. Knjiga, ki jo je držala v rokah, je bila danes kultna pesmarica Oblike duha (Mladinska knjiga, 2016) v kateri je Boris A. Novak zbral – in z lastnimi primeri ponazoril – tvorbo pesniških oblik z vsega sveta. Knjiga, ki je razširjena oblika svojih predhodnic Oblike sveta in Oblike srca, je nastala kot plod pesnikovega večdesetletnega teoretskega raziskovanja verzologije, obenem pa tudi "praktične modrosti", ki jo je nabral ob pesnjenju samem, kot se je nekoč izrazil.

Poezija je, kot nas uči Novakova poetika, "tisti jezik, ki znane stvari naredi, kot da jih vidiš prvič". V Oblikah sveta s tem čudenjem obravnava – skupaj z vsemi zvrstmi, podzvrstmi in pesniškimi postopki – kar 220 oblik. Od teh je 60 v slovenščini prvič upesnjenih form in 16 oblik, ki jih je avtor sam izumil. Hčerka je za album, ki je izšel lani, ob pesnikovi sedemdesetletnici, med drugim uglasbila njegov rondo, gloso, pesem o metafori – in celo verze, ki bodo izšli šele v naslednji, spet dopolnjeni izdaji knjige. "V pesmih, ki sem jih izbrala za uglasbitev, je sicer kar nekaj otožnih spoznanj o življenju, hkrati pa afirmacij umetnosti, natančneje pesništva, ki lahko stvarem vdahne novo življenje," pove glasbenica in filmska kritičarka, ki sicer na prvem programu nacionalne televizije tudi vodi oddajo Televizorka in sestavlja cikle tujih filmov.

Na koncertu, ki bo danes ob 19.00 v Klubu Cankarjevega doma, jo bodo spremljali kitarist Tilen Stepišnik, bobnar Miha Friedrich, baskitarist Mitja Centrih, violončelistka Lara Bešić in spremljevalna pevka Mija Novak. To bo glasbeničina prva koncertna izvedba Oblik duha s spremljevalno skupino.

V drugem delu večera bosta nastopila tudi Boštjan Narat in Chris Eckman; kantavtorja sta lani skupaj posnela skladbo Always Nearby, prepesnitev pesmi Od daleč, ki jo je Narat pred devetimi leti napisal za Neco Falk. Skladba je dala naslov skupnemu albumu, ni pa nikoli izšla kot singel.

Več o Oblikah duha oz. njihovi uglasbitvi pa v spodnjem pogovoru.

Pri svojem raziskovanju pesniških oblik Boris A. Novak zelo intenzivno doživlja oz. poudarja povezavo pesmi z glasbo in plesom. Do uglasbitve pesniških oblik je nato le še majhen korak. Komu se je utrnila ideja za album Oblike duha?

Očetov brat, Jerko Novak, ki je uglasbil tudi Mačka Murija, je že leta 1987 izdal Zdravilo za strah, album uglasbenih očetovih pesmi. Maček Muri, Zlata ladja in Zdravilo za strah so bili trije albumi, ki so bili v času mojega otroštva – poleg Beatlov, Cata Stevensa, Boba Dylana in drugih kantavtorjev – doma v stalni rotaciji. Ideja, da se da poezijo uglasbiti, mi je bila torej od malega domača. Ko sem začela med pandemijo prebirati knjige, ki se jim prej nisem mogla posvetiti, med drugim tudi očetove knjige in med njimi Oblike duha, se mi je za določene pesmi zdelo, da skoraj kličejo po glasbi – pa naj bo to zaradi rime, ritma ali pravilne oblike verza. Ideja za album je bila torej moja. Deset pesmi sem uglasbila, preden sem očetu sploh povedala, s čim se ukvarjam.

V knjigi Oblike duha je zbranih 220 pesniških oblik, od tega 60 takih, ki so v njej prvič upesnjene v slovenščino. Kako je nastal izbor devetih, ki so dobile uglasbitev? Niste denimo izbrali rapa, prav tako ne ponarodele protestne pesmi Policaj je palicaj.

Torej sprašujete, ali je album popolnoma eskapističen? (Smeh.) Šlo je predvsem za estetsko-pragmatično odločitev. Izbrala sem tiste pesmi, ki so imele pravilen ritem in rime, ki so se bolje prilegale formatu popularne glasbe. Sem pa, očitno nezavedno, izbrala tudi predvsem tiste pesmi, ki govorijo o samih pesniških oblikah in nastajanju pesmi oz. glasbe. Najbrž zato, ker me tudi v neglasbenem življenju bolj zanima ukvarjanje s formo samo – analiza filmov mi je na primer bližje kot filmska sredstva.

Pesmi, ki se ukvarjajo zgolj s pesniško formo, bi bile lahko silno suhoparne. Moj oče se mi zdi res izjemen umetnik, ki je znal v "učbeniških navodilih" za pesnjenje ohraniti tudi poetičnost. Pesem, ki govori o rimi, je tako mogoče videti obenem tudi kot pesem o oziroma proti minljivosti in celo o ljubezni, če je ena od potez ljubezni ta, da oživlja in ne pusti rečem, da minejo. V refrenu beremo oziroma slišimo: "Rima je odmev glasov in jih reši iz tišine, da zvene in ne premine." V pesmih, ki sem jih izbrala za uglasbitev, je sicer kar nekaj otožnih spoznanj o življenju, hkrati pa afirmacij umetnosti, natančneje pesništva, ki lahko stvarem vdahne novo življenje. Celotno pesniško zbirko Oblike duha je mogoče videti kot veliko himno pesništvu.

Poetika Borisa A. Novaka narekuje, "naj pomen besede zveni in zven pomeni". Verjetno to pomeni, da uspavanka terja drugačen glasbeni pristop kot glosa, in glosa drugačnega kot rondo. Ste razmišljali o tej korelaciji med zvenom in pomenom? Kaj terja posamezna pesem od glasbenika?

Mislim, da je do izbora glasbenega pristopa prišlo popolnoma intuitivno. Sama poezija narekuje, kakšen naj bo značaj oz. atmosfera glasbe: včasih balada, drugič sentimentalna ali pa bolj poskočna melodija. Vse je bilo vpisano že v pesniško obliko samo, svojo vlogo sem videla predvsem v tem, kako stihe podložiti s pravo melodijo in harmonijo, da se bodo zares usedli ali ulegli v glasbo – da bo videti, kot da je glasba nastala skupaj z njimi.

Glede na to, da ste kantavtorica, imate tudi prvoosebne izkušnje s pisanjem poezije. Koliko vam pesnjenje pomeni v svetu, v katerem velja, da je vezana beseda bolj ali manj arhaičen način ubesedovanja sveta?

Imam izkušnje s poezijo, a bom povedala zelo naravnost: bojim se, da v tem nisem dobra. Vedno sem se zavedala, da mi pesnjenje v slovenščini ne gre preveč dobro od rok. V najstniških letih smo imeli bend, Firefly, za katerega sem pisala besedila, a vedno v angleščini. Takoj ko sem začela pisati v slovenščini, se mi je zdelo, da besedila postajajo bodisi tako hermetična, da jih še sama ne razumem, ali pa popolnoma banalna. Daru za poezijo torej nimam, kar mi je od nekaj predstavljalo težavo, saj zelo rada pišem popularno glasbo. Ko sem v roke prijela zbirko Oblike duha, se mi je zdelo, kot da mi je padlo darilo z neba.

Dodaten razlog, zakaj me je projekt uglasbitve očetove poezije zelo motiviral, je v tem, da v slovenskem popu redko slišimo močna, iskrena, domiselna besedila. Naš pop je poln osladnih klišejev, nedomiselnih in slabo zvenečih fraz, ki lahko uničijo še tako vrhunsko glasbeno produkcijo. Slaba besedila se mi zdijo daleč največji zločin slovenskega popa. Imamo toliko pesnic in pesnikov, ki si sami izdajajo zbirke, in toliko dobrih glasbenic in glasbenikov, ki ne znajo pisati besedil – vsa Slovenija bi profitirala, če bi oboji pomolili nosove iz svojih sobic in se začeli "parčkati".

Ali je album, ki ga boste 6. februarja predstavili na koncertu, mišljen predvsem kot komplementaren projekt h knjigi? Ali pa ste posamezne pesmi zastavili z idejo, da bodo imele samostojno življenje na radiu, potencialno kot singli?

Pesmi sem pisala z mislijo, da ne bodo samo dopolnitev te knjige, je pa res, da bo kmalu izšla dopolnjena izdaja in bo mogoče v knjigarnah kupiti paket knjige in albuma ter ju doživeti skupaj. Vseeno pa upam, da bo imela glasba lastno življenje. V principu je to popglasba, in to z vrhunskimi besedili! Če bi si jo kak radio želel predvajati, ne bom imela nič proti.

Pred časom ste v MMC-jevem vprašalniku na vprašanje o tem, od koga si izposodite največ knjig, odgovorili: "Od očeta, ki ima doma alternativni NUK". Kakšnih borgesovskih dimenzij je ta knjižnica?

Mislim, da sem si takrat največ knjig od očeta izposojala zato, ker se je pisalo pandemično leto 2020. Sicer si največ knjig izposojam v dejanskih knjižnicah – tudi zato, ker je očetova knjižnica nepregleden kaos. Sicer pa se z očetom več kot o knjigah pogovarjava o gledališču in filmih.

Kako se je v otroštvu in mladosti oblikoval vaš odnos do književnosti? So vas doma vzgajali z ljubeznijo do knjig ali pa ste si sami našli drugačne interese?

Bolj imam sicer v spominu, da sem odraščala z glasbo, ki smo jo doma poslušali ves čas – oba strica sta bila glasbenika. Sem pa v otroštvu tako rekoč plezala po knjigah, toliko jih je bilo okrog mene; knjiga je bila tudi najpogostejše darilo, ker je oče delal kot knjižni urednik. Moja prva izbira študija je bila primerjalna književnost, a sem se potem, morda tudi zaradi očetove prisotnosti v katedri, odločila drugače.

Ste v najstniških letih, ko se vsi kronično sramujemo svojih staršev, kdaj čutili odpor do tega, da je vaš oče tako javna osebnost, da ni samo literat, ampak da se javno udejstvuje v političnih akcijah, kot pobudnik deklaracij in protestov?

Absolutno! (Smeh.) Mislim, da bodo otroci slavnih, javno izpostavljenih staršev to razumeli. Vsak otrok skuša izstopiti iz starševske sence in se v svetu izkazati kot samostojen človek. Slavnim staršem verjetno še bolj skušamo pobegniti, ker ti sledijo povsod, kamor greš, če ljudje le zavohajo, od kod prihajaš. Ampak mislim, da te, tako kot v antični mitologiji usoda, vedno potegne nazaj v sfero, iz katere izhajaš, še posebno, če je to umetnost. Nikoli nisem hotela postati srčna kirurginja. (Smeh.)

Vaša prva ljubezen je bila torej glasba. Po razpustitvi benda Firefly ste izdali še en instrumentalen in en vokalen EP kot samostojna izvajalka. Ampak to je bila glasba, ki je nastajala v one woman band domeni – sami ste jo napisali, izvajali, zmiksali in nato objavili na spletu. Je pričujoči projekt začetek novega obdobja, odskočna deska za samostojno kariero?

Nisem prepričana, da je Album Oblike sveta odskočna deska, mislim, da ne ustreza ravno zahtevam glasbene industrije. To ni hiperproducirana glasba – hotela sem, da zveni organsko, človeško, živo, kot večina današnjega popa ne zveni več. Je pa res, da je drugačen tip produkcije kot vse, kar ste našteli prej. Na neki način mi je bilo prej veliko lažje: biti one woman band in imeti pod nadzorom vse plasti ustvarjalnega procesa. V tem smislu sem solistka in ne maram, da mi stvari uidejo izpod nadzora, pa naj gre za glasbo ali za produkcijo oddaj na televiziji. Bom povedala kar naravnost: drugi ljudje so zame problem. (Smeh.) Lahko veliko rešijo in ti veliko dajo, a so tudi problem.

Zavedam pa se, da se pri mojih samostojnih projektih sliši, da jih je ustvarjala ena sama oseba, kar pri glasbi ni dobra stvar. Velik genij moraš biti, da ustvarjaš zares večplastno sologlasbo, in to nisem. Pri tem albumu, Oblikah duha, sem šele ozavestila, kako zelo sem vedno pogrešala resničnega kitarista, basista, čelistko in tako naprej. Ko sem skušala v preteklosti te zvoke poustvariti z računalnikom, ni funkcioniralo v celoti. Kljub vrhunsko razvitim digitalnim knjižnicam, v katerih so zbrani sampli in virtualni inštrumenti, še vedno nič ne more tekmovati z zvokom živega glasbila in odnosom z živim človekom, ki ti da veliko več od računalnika.

Na odru vas zdaj torej spremljajo kitarist Tilen Stepišnik, bobnar Miha Friedrich, baskitarist Mitja Centrih, violončelistka Lara Bešić in spremljevalna vokalistka Mija Novak. Kako ste nabrali to zasedbo?

Zelo po naključju, po prijateljskih in (v enem primeru) sorodstvenih vezeh. Najprej sem spoznala basista Mitjo, nekega večera ob pivu. Krvavo sem potrebovala kakega živega glasbenika, da ne bi igrala samo z računalnikom, in takoj sem ga zasnubila za sodelovanje. Z Mitjo sva tako postavila večino prvotnih aranžmajev in razvila pesmi. Na albumu je tudi več spremljevalnih vokalov, za katere se mi zdi, da dodajo veliko teksture glasbe. Med nastajanjem albuma sem jih snemala sama, na koncertu pa bom imela pomoč svoje zelo nadarjene sestrične Mije. Lepo se mi je zdelo, da lahko potegnem še eno družinsko članico v ta, že tako ali tako zelo družinsko obarvan projekt.

Trenutno vas več ljudi pozna kot filmsko kritičarko in urednico na TV Slovenija, v zadnjem času tudi kot voditeljico oddaje Televizorka. Kakšna karierna pot vas je vodila do sem oz. kaj vas je postavilo na pot teoretskega ukvarjanja s filmom?

Uf, težko je sestaviti koherentno zgodbo o tem, kako sem se začela s čim ukvarjati. Klavir igram, odkar pomnim, a nisem vedno hotela postati glasbenica – najprej sem hotela postati baletka, a nisem opravila potrebnih izpitov. Nato sem hotela postati pisateljica, kot sem že omenila, sem najprej hotela študirati primerjalno književnost. Ko sem nato izbrala alternativo in se vpisala na Fakulteto za družbene vede, sem tam spoznala teorijo, družboslovje, filozofijo in se zaljubila v to še bolj kot v samo pisanje. Film ni bil z menoj že od malih nog – več kot filmi so mi v mladosti pomenili televizija, glasba, balet. Pravzaprav je bila vstopnica v svet filma najverjetneje prav glasba, filmska glasba, ki me je od vedno neverjetno privlačila. Ko rečem, da sem v otroštvu, mladosti gledala filme, bi bilo bolje reči, da sem poslušala filme: vedno sem vedela, kdo je zložil glasbo in kakšen slog ima kateri – predvsem hollywoodski – skladatelj.

Kdo je torej vaš najljubši filmski skladatelj in čigav film bi uglasbili, če bi lahko izbrali kogar koli?

Moja najstarejša ljubezen je James Horner, ki je recimo ustvaril glasbo za filme Willow, Pogumno srce, Jesenska pripoved. Zavedam se, da je njegova glasba sentimentalna, na trenutke morda celo osladna, a v določenem tipu filma je to dovoljeno, če ne celo zapovedano. Včasih je treba znati iti čez mejo, in James Horner je znal spektakel s svojimi piščalmi in fanfarami vedno sijajno uglasbiti. Vedno so me privlačile tudi Hornerjeve edinstvene harmonije, progresije akordov, tudi neka gracioznost in – v pomanjkanju boljše besede – čarobnost.

Priznam, da so z njim povezane moje pradavne sanje, da bi pisala filmsko glasbo. Da bi nekega dne sedela v zatemnjeni kinodvorani in bi se na zaslonu izpisalo Music By: Ivana Novak. Ko sem v otroštvu v teh svojih fantazijah sprejemala oskarja, sem se v svojem govoru zahvalila predvsem – Jamesu Hornerju. (Smeh.) No, mislim, da je očitno, da tega oskarja ne bom prejela, a me Horner še vedno zlahka presune – v Hollywoodu je včasih nastajala nepopisno lepa in kompleksna glasba.

V akademskem raziskovanju filma ste se posvečali predvsem žanru komedije in umeščanju Ernsta Lubitscha v svetovni kanon. Od kod fascinacija nad tem pogosto mačehovsko obravnavanim žanrom?

V tem pogovoru se bo zdelo, da sem oseba, ki jo meče na vse konce in kraje. Ampak komedija je res tudi moja strast, tokrat bolj teoretska strast, o njej sem pisala tudi diplomsko delo. Močno me je zaznamovalo teoretsko delo Alenke Zupančič, Poetika. Druga Knjiga. V njej brani komedijo kot skrajno filozofski žanr. Skozi prizmo teorije sem torej ta žanr uzrla kot nekaj več kot zgolj razvedrilo. Obstajata terapevtska in družbena funkcija komedije oz. humorja, ki jo v svoji teoriji šale in komedije omenja tudi Sigmund Freud. Če se boriš proti avtoriteti – in večina deklet se bori (vsaj) z moško avtoriteto – je komedija dobra tehnika, kako se spopasti s tem problemom. In odgovor komedije je: analizirati in smejati se. Vse prave komedije imajo že od antike dalje eno osnovno potezo: da razgaljajo avtoriteto in se ji posmehujejo. Moč oz. karizmo, ki jo izžareva avtoriteta, je v prizmi komedije lahko videti kot samovšečnost, ošabnost, bahavost … Komedija grozljive stvari prevede v termine, ki jih je lažje obravnavati in razumeti. In konec koncev premagati. Zato se mi zdi komedija nadvse koristna, ne le na televiziji ali v gledališču, ampak kot pogled na svet, očala, ki si jih natakneš, ko se svet in avtoritete tega sveta jemljejo preveč resno.