"Je umetnica, katere izjemen ustvarjalni dar je našel najmočnejši izraz v skladanju sodobne glasbe. Pri komponiranju sledi navidez preprostim načelom. Biti vztrajen v samem procesu dela in iskren do samega sebe," je v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada o Nini Šenk zapisal koncertni mojster Janez Podlesek. Foto: Ciril Jazbec

Prava izobrazba pride iz izkušenj, ko svoje napisane note slišiš v živo: na vajah, na koncertih ... Jaz sem imela res veliko srečo, da je bila vsaka moja skladba od študentskih let dalje izvedena in sem na ta način pridobila ogromno znanja in izkušenj. To je bila največja in najpomembnejša šola, ki še traja.

S solisti (z leve Matevž Bajde, Darko Gorenc, Barbara Kresnik, Franci Krevh), dirigentom Ivanom Repušičem ter orkestrom Slovenske filharmonije po krstni izvedbi skladbe Quadrum, maja 2016. Foto: Darja Štraus Tisu
S pihalnim kvintetom Slowind po krstni izvedbi skladbe Obrisi in sence na festivalu Slowind, oktobra 2016. Foto: Dejan Bulut
Skladateljica Nina Šenk je po končanem študiju kompozicije in glasbene teorije na Akademiji za glasbo v razredu prof. Pavla Mihelčiča nadaljevala podiplomski študij kompozicije na Hochschule für Musik Carl Maria von Weber v Dresdnu pod mentorstvom prof. Lotharja Voigtländerja in leta 2008 končala mojstrski študij na Hochschule für Theater und Musik v Münchnu v razredu prof. Matthiasa Pintscherja. Foto: Ciril Jazbec
S solistko Odile Auboin, dirigentom Matthiasom Pintscherjem ter ansamblom Ensemble intercontemporain po krstni izvedbi skladbe Iris za violo in ansambel v Parizu, septembra 2014. Foto: Ensemble intercontemporain

Predvsem pogrešam to, da bi bilo več kritikov in da bi bili koncerti bolj prisotni v medijih, da bi se o njih več pisalo.

Nikoli ni mogla niti pomisliti, da bi se nehala ukvarjati z glasbo, bila je preprosto del nje, pravi sogovornica. Foto: Ciril Jazbec

Najlažje delam, če se omejim – včasih je bila to literatura, zdaj najdem navdih tudi drugje, večinoma brskam kar po svojih razmišljanjih.

Tako lahko povzamemo razmišljanje Nine Šenk (1982), ene najvidnejših in najpomembnejših slovenskih skladateljic mlajše generacije, o tem, kako se lahko lotimo vsaj na prvi posluh trdega oreha klasične glasbe, ki ji širša javnost po njenem mnenju pogosto namenja premalo pozornosti. Pozornost stroke pa je usmerjena k Šenkovi, ki je bila večkrat nagrajena za svoje delo doma in v tujini, že med študijem s Prešernovo nagrado Akademije za glasbo, zdaj je tu nagrada Prešernovega sklada.

Velja za eno redkih skladateljic pri nas, ki lahko živijo od komponiranja ... ne le to, celo izjemno je iskana in med slovenskimi izvajalci obstaja prava "čakalna vrsta" za sodelovanje z njo. "Že od začetka komponiranja sem imela to srečo, da so se naročila vrstila: seveda je bilo takrat to brez plačila in za kolege na akademiji, ampak izkušenj sem si nabrala ogromno. Morda je bila prelomnica tudi prva velika nagrada v tujini, to je bilo leta 2004 ob koncu študija na Akademiji za glasbo, ko sem v Berlinu dobila evropsko nagrado za najboljšo skladbo festivala. Takrat so me začeli klicati tudi profesionalni glasbeniki, starejši od mene, nisem več pisala za vrstnike, pa tudi naročila iz tujine so se začela kmalu za tem," se začetkov spominja Nina Šenk, ki si je v svojem natrpanem urniku – poleg vseh drugih poklicnih obveznosti je tudi vodja Koncertnega ateljeja Društva slovenskih skladateljev, zadnje tedne pa se pred podelitvijo Prešernovih nagrad kar vrstijo prošnje za intervjuje - utrgala čas za pogovor z nami.


Prešernov sklad vas nagrajuje za skladateljsko delo zadnjih dveh let. Kaj bi vi osebno izpostavili kot vrhunec tega obdobja?
Če bi začela z največjim delom, je to zagotovo koncert za štiri tolkalce in orkester z naslovom Quadrum, ki so ga izvedli tolkalci Slovenske filharmonije (Darko Gorenc, Barbara Kresnik, Matevž Bajde in Franci Krevh) skupaj z orkestrom Slovenske filharmonije in dirigentom Ivanom Repušićem. Skladba je bila izvedena dvakrat na sklepnem koncertu modrega abonmaja Slovenske filharmonije in je po obsegu moje največje delo do zdaj.

Sta pa bili zadnji dve leti zelo polni novih naročil in uspešnih izvedb: naj omenim dvoje sodelovanj s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije za skladbi Capriccio za violončelo in godalni orkester s solistom Igorjem Mitrovićem ter Flux za trobento, rog, harmoniko in godalni orkester s solisti priznanega ansambla Klangforum Wien iz Avstrije. Prav tako bi želela ipostaviti še več izvedb skladbe Tangle za trobento in trobilni ansambel, ki je bila krstno izvedena v Nemčiji – naročilo skladbe je bilo za obletnico festivala, ponovitve pa so sledile na Hrvaškem ter na nekaj koncertih po Sloveniji s priznanim svetovnim trobentačem Reinholdom Friedrichom in slovenskim trobilnim ansamblom SiBrass. Leto 2016 se je pa končalo z noviteto za pihalni kvintet Obrisi in sence, ki jo je krstno izvedel pihalni kvintet Slowind in jo tudi že izvajal v Kanadi.

Kot so zapisali v utemeljitvi nagrade, ste "neutrudni pri iskanju svojega glasbenega izraza". Bi se strinjali?
Kar se tiče iskanja novih rešitev in konstantnega truda, da se naučim kaj novega, bi se strinjala. Sem mnenja, da se je treba učiti na izkušnjah in napakah ter se truditi biti boljši ob naslednji priložnosti.

Po študiju kompozicije in glasbene teorije na Akademiji za glasbo v Ljubljani ste se odpravili na mojstrski študij v Nemčijo. Kaj so poglavitne razlike med študijem tu in v tujini?
Razlike so zdaj manjše, kot so bile takrat, pred trinajstimi leti. Takrat je bil dostop do sodobnih partitur v Sloveniji zelo omejen – takrat nismo mogli še ničesar najti na spletu in si na želeno zgoščenko s sodobno glasbo čakal tudi po več tednov, denimo. V Nemčiji pa so bile knjižnice takrat že zelo založene in znanje dostopnejše. Je pa seveda razlika v tradiciji – v Nemčiji ima sodobna glasba tehtnejše mesto in se to zelo pozna pri študiju in možnostih izvedb. A moram dodati, da se je stanje na Akademiji v zadnjem času zelo izboljšalo.

Kaj je tisto najpomembnejše, kar vam je dala formalna izobrazba, in kaj tisto, česar ste se morali naučiti sami?
Izobrazba mi je dala podroben vpogled v preteklost, zelo natančno smo proučevali dela skladateljev od renesanse dalje. V Nemčiji smo potem tudi analitično raziskovali skladbo dvajsetega stoletja.

Prava izobrazba pa pride iz izkušenj, ko svoje napisane note slišiš v živo: na vajah, na koncertih. Pa predvsem je ogromno znanja pri izvajalcih samih, od katerih sem se jaz največ naučila, pa naj bo to o inštrumentih samih, o notaciji, kot tudi o formalni zgradbi in praktičnih nasvetih. Jaz sem imela res veliko srečo, da je bila vsaka moja skladba od študentskih let dalje izvedena in sem tako pridobila ogromno znanja in izkušenj. To je bila največja in najpomembnejša šola, ki še traja.

Zakaj v družbi vlada nekakšen strah pred klasično glasbo oz. strahospoštovanje? Je treba imeti predznanje, da bi v njej lahko uživali?
Ni treba imeti predznanja, treba pa je imeti odprto glavo. Poslušati brez predsodkov, potrpežljivo sedeti daljše časovno obdobje in pri sebi iskati, kaj ti glasba prinese, ne pa toliko pričakovati, da bo glasba sama od sebe poskrbela za tvoje dobro počutje. Začelo se je širiti mnenje, da glasba skrbi za zabavo, medtem se pozablja, da je to umetnost in da k umetnosti ne moreš pristopiti pasivno.

Kaj pa glasbena kritika na Slovenskem? Kakšno je po vašem mnenju stanje, čigavo mnenje spoštujete najbolj?
Glasbena kritika se zmanjšuje. Predvsem pogrešam to, da bi bilo več kritikov in da bi bili koncerti bolj prisotni v medijih, da bi se o njih več pisalo. Sama sem zadnji dve leti umetniška vodja Koncertnega ateljeja Društva slovenskih skladateljev in kljub temu da naredimo po šest zanimivih koncertov s kakovostnim programom in novostmi, razen redkih objav v spletnih medijih do kritike še nismo prišli. Tiste kritike, ki se pojavijo v časopisih, so pa večinoma zelo osredotočene na slabe stvari, in me žalosti, da je to edini zapis o klasični glasbi, ki se pojavi v tisku – s tem vplivajo na mnenje bralcev, ki dobijo občutek, da je klasična glasba nepotrebna oziroma so izvedbe preslabe, da bi bile vredne pozornosti.

Kako in kje ste se najprej srečali z glasbo?
Glasba mi je bila od malih nog blizu, a se dolgo nisem videla v poklicu skladateljice. Začela sem z blok flavto in klavirjem v nižji glasbeni šoli, nadaljevala kot glasbena teoretičarka na takratni glasbeni gimnaziji, potem pa sem se odločila za študij kompozicije, ker mi nobena druga možnost ni bila bolj blizu ... nikoli pa nisem mogla niti pomisliti, da bi se nehala ukvarjati z glasbo. Bila je del mene in kompozicija je prišla kot splet okoliščin.

Koliko je v skladateljskem poklicu pomemben talent, oziroma kot radi temu rečemo, "posluh" in koliko je uspeh pogojen s trdim delom?
Talent je dobrodošel in delček ga že moraš imeti, je pa tako kot povsod, treba je ogromno dela, vztrajanja, učenja, stremljenja k izboljšanju in po mojem mnenju tudi kanček sreče.

Pred časom ste povedali, da najdete navdih tudi v književnosti ...
Navdih je meni pomenil osredotočenje na eno tematiko oziroma eno temo, in književnost mi je bila pri tem blizu. S pomočjo kratkih zgodb, pravljic ali poezije sem se lahko omejila le na eno snov in iz nje črpala material. Najlažje delam, če se omejim – včasih je bila to literatura, zdaj najdem navdih tudi drugje, večinoma brskam kar po svojih razmišljanjih.

V stroki ste znani po tem, da morajo biti glasbeniki in dirigenti izjemno zbrani ob izvajanju vaših del, saj prisegate na virtuozno igro vsakega instrumenta. Skladate vedno z izvajalcem v mislih?
Zelo rada se spoznam z izvajalci, za katere pišem in delim svoje delo z njimi od prvih napisanih not, po navadi se srečamo že prej in poskušamo različne stvari. Skupno delo pripelje do najboljših rezultatov, in mislim, da bi se izvajalci z mano strinjali.

Bi skladali glasbo tudi za film, gledališče? Kaj pa oglasi? Dobivate tovrstne ponudbe?
Takih ponudb ne dobivam. Res pa je, da pišem glasbo za t. i. akustične inštrumente, ki jo potem dejansko glasbeniki izvajajo. To je načeloma prevelik strošek za te vrste ponudb, kjer prevladuje ugodnejša elektronsko narejena glasba. Seveda bi me pa mikalo, še posebej za film ali gledališče. Ravno zdaj sem končala glasbeno pravljico za ansambel in pripovedovalko, ki je morda prvi odmik v tej smeri. Glasbeno gledališče kot sodobnejša (in cenejša) različica opere pa je za zdaj v Sloveniji preredka, upam pa, da bom imela kdaj možnost delati tudi v tej smeri.

Kot ste že omenili, ste tudi umetniška vodja Koncertnega ateljeja Društva slovenskih skladateljev. Kako krmarite med vsemi obveznostmi?
Z zelo natančno izdelanim urnikom in veliko seznami za opravke in naloge za vsak teden. Nikoli ni dolgočasno in vedno je treba veliko postoriti.

Na čigav koncert pa se vi odpravite "za dušo"?
Seveda na prvem mestu na klasičen koncert, ker rada poslušam klasično glasbo v živo in mi to tudi koristi za moje delo, drugače pa obiskujem vse zvrsti koncertov, ko mi čas to dopušča.

Prava izobrazba pride iz izkušenj, ko svoje napisane note slišiš v živo: na vajah, na koncertih ... Jaz sem imela res veliko srečo, da je bila vsaka moja skladba od študentskih let dalje izvedena in sem na ta način pridobila ogromno znanja in izkušenj. To je bila največja in najpomembnejša šola, ki še traja.

Predvsem pogrešam to, da bi bilo več kritikov in da bi bili koncerti bolj prisotni v medijih, da bi se o njih več pisalo.

Najlažje delam, če se omejim – včasih je bila to literatura, zdaj najdem navdih tudi drugje, večinoma brskam kar po svojih razmišljanjih.