Smithov oblak, kot bi ga na nebu videli, če bi naše oči zaznavale tudi radijske valove. Foto: NASA, ESA, Z. Levay (STScI)
Smithov oblak, kot bi ga na nebu videli, če bi naše oči zaznavale tudi radijske valove. Foto: NASA, ESA, Z. Levay (STScI)
Smithov oblak
Ponazoritev, kje bi ga našli na večernem nebu. Spodaj levo je primerjava z vidno velikostjo Meseca. Na sredini je ozvezdje Orla. Foto: NASA, ESA, Z. Levay (STScI)
Smithov oblak
Rekonstrukcija dogodkov: oblak naj bi zaradi neznanega, silnega dogodka iz galaksije odneslo pred 70 milijoni let. Zdajšnji položaj je ponazorjen na srednji podobi, spodaj pa ponovno srečanje čez predvidoma 30 milijonov let. Foto: NASA, ESA, A. Feild (STScI)

Smithov oblak je stari znanec. Odkrili so ga leta 1963 in že kmalu ugotovili, da je usmerjen proti Galaksiji Rimska cesta. Še več, proti njej potuje s hitrostjo več kot milijon stotisoč kilometrov na uro.

Z vesoljskim teleskopom pa so sveže odkrili, da je tudi stari znanec naše galaksije. Vrača se kot bumerang. Kot so sporočili iz Hubblove ekipe, ga je galaktični disk izvrgel pred okoli 70 milijoni let, zdaj pa ga silna težnost vleče nazaj v domovanje. Spet "doma" bo čez 30 milijonov let. Raziskava je objavljena v znanstveni publikaciji The Astrophysical Journal Letters.
Astronomi pričakujejo, da se bo ob srečanju sprožilo obdobje intenzivnega rojevanja novih zvezd in novih planetnih sistemov. V tem "pošastnem oblaku", kot so se izrazili na Nasi, je dovolj mase, večinoma vodika, za 2 milijona novih Sonc.

Prekril bi lep del neba
Oblak sam je ogromen. Dolg je 11.000 svetlobnih let, širok pa 2.500 svetlobnih let. Za primerjavo: od Sonca do zadnjega (znanega) planeta osončja, Neptuna, je le 0,0006 svetlobnega leta, do najbližje sosednje zvezde pa dodatne štiri.
S prostim očesom ni viden. Če pa bi naše oči lahko nadgradili tako, da bi zaznavale tudi druge dele spektra elektromagnetnega valovanja, bi na nebu zavzemal zaplato s premerom 30 Mesecev.

"S takšnimi oblaki galaksija reciklira plin, da se lahko zvezde skozi čas lahko rojevajo na različnih področjih. Hubblove meritve Smithovega oblaka nam pomagajo razumeti aktivnost galaktičnih diskov," je izjavil prvi mož raziskovalne skupine, Andrew Fox.

Oblak ali satelitska galaksija
Naša meglenica ima veliko manjših, satelitskih galaksij, med njimi je največji Veliki Magellanov oblak. Astronomska skupnost je dolga leta menila, da Smithov oblak spada mednje in da je pravzaprav propadla, brezzvezdna meglenica, ki proti nam potuje iz medgalaktičnega prostora. Hubble je ta scenarij preveril s spektrografijo, analizo kemične sestave.

Oblak bi po tem scenariju vseboval skoraj izključno vodik in helij. Če ni zvezd, ni ničesar, kar bi ta najlažja elementa z zlivanjem jeder (fuzijo) lahko prignetlo do težjih prvin.

Hubble pa je v njem odkril obilico žvepla, kar pomeni, da so zvezde vsekakor pustile svojo sled in da oblak zagotovo izvira iz neke galaksije. Najdena koncentracija tega elementa je podobna tisti, ki jo izkazuje zunanji del Rimske ceste okoli 40.000 svetlobnih let od središča (in 15.000 svetlobnih let stran od nas).

Odprto ostaja vprašanje, kakšna kataklizma se je zgodila, da je iz galaksije pognala tolikšno količino materiala. Kako je oblak prišel tja? Znanstveniki se poigravajo z možnostjo, da je plin morebiti ujel kakšen mimobežni skupek skrivnostne temne snovi.