Novi posnetek ima kar dvakrat višjo ločljivost, pokriva večje območje ter več valovnih dolžin.
Novi posnetek ima kar dvakrat višjo ločljivost, pokriva večje območje ter več valovnih dolžin. "Kriva" je nova kamera, ki so jo na Hubblov teleskop namestili leta 2009. Foto: NASA, ESA, Hubble Heritage Team (STScI/AURA)

Te strukture so presenetljivo minljive in nam pred očmi kopnijo. Modrikasti sij okoli gostejših robov pomeni, da se tamkajšnji material močno segreva in izpareva. Stebre smo ujeli ravno v zelo kratkoživem stadiju njihove evolucije.

Paul Scowen, Nasa
Hubble
Hubble okoli Zemlje kroži na višini 600 kilometrov. Foto: Esa

Hubble naj bi deloval nekje do leta 2020. Dve leti prej pa naj bi ga zamenjal vesoljski teleskop naslednje generacije, James Webb.

Nekje v naši domači Galaksiji, približno 6500 svetlobnih let od Zemlje, leži ogromen oblak plina. Deloma je podoba naše preteklosti, saj naj bi bil precej podoben tistemu, iz katerega se je rodilo Osončje.

Imenuje se Orlova meglica (M16) in vsebuje nekaj najbolj znanih vizualnih znamenitosti vesolja, začenši s t. i. Stebri stvarjenja. To so trije ogromni oblaki plina, ki se počasi zgoščajo in v svojih nedrjih "rojevajo" mlade zvezde.

Takšne planetarne meglice so izjemno pogoste, a prav Stebri spadajo med najbolj fotogenične. Njihova slavna upodobitev iz leta 1995 je končala v številnih filmih, oddajah, na majicah in poštnih znamkah.
V okviru priprav na prihajajočo 25. obletnico Hubbla (na nebo so ga postavili 24. aprila 1990) so ga upravljavci ponovno usmerili k "starim znancem", kot so se izrazili pri Nasi.

Ker so pri tem uporabili novejšo kamero, vgrajeno leta 2009, so posnetki v podvojeni ločljivosti, pa tudi pri nekaterih drugih valovnih dolžinah. Tiste blizu infrardečim precej lažje prebijejo prašne oblake, zato razkrijejo tisto, kar je očem skrito. Predvsem pa nazorno prikažejo, kako majhen del svetlobe ljudje zaznamo z očmi oziroma kako zelo je naš vidni organ omejen. Realnost je precej širša.

Stebri uničenja
"Te strukture so presenetljivo minljive in nam pred očmi kopnijo. Modrikasti sij okoli gostejših robov pomeni, da se tamkajšnji material močno segreva in izpareva. Stebre smo ujeli ravno v zelo kratkoživem stadiju njihove evolucije," je povedal Paul Scowen, ki je stal za prvotnimi Hubblovimi opazovanji Orlove meglice.

Material med stebri je že davno izparel v vesolje.

Na infrardečem posnetku so prašni kosmiči in plin na konicah stebrov precej bolje vidni. Tam se material najbolj segreva (preostali del strukture je zasenčen in hladnejši). "Plin se ne enostavno segreva in lahno tava navzven. Okolišne ogromne, masivne zvezde ga obstreljujejo z močnim sevanjem in ionizirajo - elektrone zbijajo z atomov. Te v vesolje nato odpihnejo zvezdni vetrovi in toča naelektrenih delcev, ki dobesedno peskajo vrhove stebrov."

Zvezde se rojevajo praktično povsod
Scowen je prvotna opazovanja leta 1995 opravljal z Jeffom Hesterjem z Univerze v Arizoni. Takrat so za Stebre že vedeli na podlagi opazovanj zemeljskih teleskopov, manjkale so le podrobnosti. Vedeli so tudi, da so takšne meglice in fizikalne zakonitosti, ki jih poganjajo, v vesolju pogoste. Ne nazadnje se zvezde rojevajo praktično povsod.

A šele takrat, ko je Scowen sestavljal takrat še povsem sveže posnetke iz orbite, se mu je utrnilo, da je naletel na poseben primer. "Takoj sem poklical Jeffa in rekel, hej, takoj moraš sem," je povedal. "Slike smo razprostrli po mizi in kar pokali od navdušenja nad vsemi podrobnostmi."

Čez dvajset let sta lahko naredila primerjavo z novimi posnetki in našla dokaze, da se oblaki v tem za vesolje izjemno kratkem času hitro spreminjajo. Eden izmed curkov plina se je raztegnil za skoraj sto milijonov kilometrov - pri hitrosti 725.000 kilometrov na uro.

Naše Sonce je najbrž nastalo v podobni turbulentni zvezdni porodnišnici. Meritve kažejo, da je nastajajoče Osončje intenzivno pražila bližnja supernova; podobno kot Orlovo meglico bližnje mlade zvezde.

A ker je opazovana meglica oddaljena skoraj 7000 svetlobnih let, vidimo podobo, ki ustreza s časom 5000 let pred našim štetjem na Zemlji. Če bi se lahko nemudoma teleportirali k M16, bi bila najbrž zelo drugačna ali pa je celo sploh ne bi bilo več. Mogoče je tudi, da čez kako milijardo let življenja na Zemlji ne bo več, medtem ko bi lahko pri Orlu prevzeli štafeto.

Posnetek pred trčenjem
Druga "praznična" tarča Hubbla je najbližja galaktična soseda, galaksija Andromeda (M31), s katero bomo trčili čez predvidoma štiri milijarde let. Ekipa za Hubblom (ki jo sestavljajo tako člani Nase kot Ese) je ustvarila panoramsko fotografijo, najnatančnejšo doslej. Pokriva območje, veliko 61.000 svetlobnih let, a se obenem na njej lahko razloči skoraj 100 milijonov zvezd.

Andromeda je od Galaksije Rimska cesta oddaljena 2,5 milijona svetlobnih let in kot taka prevelika, da bi jo Hubble lahko zajel v en sam posnetek. Najnovejšo podobo so tako morali sestaviti s kar 7.398 opazovanji na 411 točkah. Za podvig je potreboval kar 39 mesecev.

Če bi se zazrli v večerno nebo in lahko z očmi videli infrardečo svetlobo, bi Andromeda sijala močneje kot Mesec ter zavzela večji del neba kot ta naravni satelit. Več v spodnji galeriji.
Video: Esina predstavitev najnovejšega podviga

Video 2: Hubblov pogled na Andromedo















Te strukture so presenetljivo minljive in nam pred očmi kopnijo. Modrikasti sij okoli gostejših robov pomeni, da se tamkajšnji material močno segreva in izpareva. Stebre smo ujeli ravno v zelo kratkoživem stadiju njihove evolucije.

Paul Scowen, Nasa

Hubble naj bi deloval nekje do leta 2020. Dve leti prej pa naj bi ga zamenjal vesoljski teleskop naslednje generacije, James Webb.