Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Boti se mora spretno izogibati poskočnemu Škarjeku, ki kot blisk radostno poskakuje po pisani džungli in z urnim kljunom reže ovijalke. Drznemu Botiju se posreči zbrati vse podatke, a Škarjekov neustavljivi kljun prekroji tudi njega.
Bubi, Boni in veveriček zlagajo kamenčke in se trudijo postaviti višji stolp, kot je Bibijev. Bibi v gozdu išče kamenčke. Vrne se s skrivnostnim odkritjem: našel je orjaško drevo s sovjimi očmi! Svojo malce pretirano zgodbo pripoveduje skupinici gozdnih živali, nato jih pelje pogledat to čudo. Vidijo, da drevo ni tako veliko, res pa ima oči. Veveriček meni, da so oči sovje, lisička pa verjame, da je sova skrita v deblu, zato Bibijevo odkritje ni prav nič skrivnostno. Nenadoma pa ti očesi odletita. Sploh niso bile oči, bila so metuljeva krila! V domačem gnezdu očka sovicam razloži, da so nekatere živali videti nekaj drugega, kot so v resnici. To je mimikrija. Mami pa Bibija okara, da je po nepotrebnem pretiraval, saj je bila že resnica dovolj skrivnostna in neverjetna.
Učenci z gospodom Mozgom pečejo rdečnični kolač. V šolskem vrtu naberejo čarobne rdečke in vsak si med mešanjem testa nekaj zaželi. Se bodo njihove želje uresničile, in ali bodo odkrili, kaj se zgodi, ko kolač poješ?
Profesor Baltazar je izumitelj, ki vedno najde ravno pravo rešitev za vsako težavo.
Sonce zahaja. Rumena žuželka pleza na drevo. Nenadoma se začne z njo nekaj dogajati. Iz oklepa prileze drugačna žuželka. Stemni se, in na njenem mestu nekaj miglja in se sveti. Čez nočno pokrajino zleti veliko migljajočih lučk. Žuželka končno sede na list in zapre oči, njena lučka pa začne ugašati. Jutro je. Lahko noč, kresnice!
Brina, Binka in mami se s poslednjim balonom razposajeno balončkajo po hiši. Balon se ne sme dotakniti tal, sicer je igre konec. Ko pa se jim pridruži še oči, se igra razživi in nenadoma postane zelo razburljiva.
Jelka Tiholaznik je mama risinja, ki svoja dva mladička Tiso Čopkuho in Bora Ostrokrempljega prvič odpelje na daljši sprehod v bližnjem gozdu. Mlada risa odkrivata svet izven varnega zavetja domačega brloga in spoznavata, kaj je potrebno, da postaneš (mogočen) ris in kako strokovnjaki spremljajo rise.
Drseči Vohavček uživa ob opojnem vonju cvetlic, se pa prestraši, ko zavoha Botija. Vsakič, ko zverka zavoha kaj, kar ji ne diši po rožicah, močno kihne. Le kako bo Boti prelisičil Vohavčka, da se zaradi kihanja ne bo zdrobil na koščke in bo lahko opravil svojo nalogo?
Na robu mesta je bila stara vila. Bila je tako stara, da so se iz nje že davno izselili vsi ljudje. Pa to ne pomeni, da je bila vila prazna. Ko je zadnji človek zaprl vrata za seboj, se je v veliki prazni sprejemnici, naselila velika mišja družina. Prostora je bilo toliko, da je imela vsak miš svojo luknjo. Lepo in mirno so živele v stari vili. Potem pa se je lepega dne vanjo naselila velika, črna mačka. Življenje z mačko ni bilo mišim čisto nič všeč. Lepega dne so sredi sprejemnice sklicale posvet, da bi se dogovorile, kako bi se je za zmeraj rešile. Na desetine miši se je posedlo v velik krog, zamišljeno so se praskale po glavah, gladile so si dolge brke. Ena je predlagala to, druga ono. A pravega odgovora ni našla nobena...
Nekoč je v veliki hiši sredi mesta živela miš. V hiši je bila bogato založena shramba. Miš jo je vsak dan obiskovala, zato je bila lepo rejena. Njena dlaka se je svetila, njena lička pa so pokala od zdravja. Nekega dne je vzela papir in črnilo in prijateljici poljski miši napisal pismo, povabila jo je na obisk. Poljska miš je živela na polju in je bila hudo redna. Živela je v skromni hiški in za svojo hrano je morala pošteno garati. Zato je bila poljska miš drobna in suha. Ko je dobila vabilo od gosposke prijateljice je od veselja poskočila in se še isti dan odpravila v mesto. Ko je zagledala bogato shrambo, so se ji od toliko dobrot, zašibila kolena. Tam so bili hlebci sira, velikanske štruce kruha, salame, klobase in vse sorte drugih dobrot. Pognala se je med dobrote in grizljava vse po vrsti, vsakega po malo. Ravno je pomočila svoje tačke v veliko skledo smetane, ko so se odprla vrata in v shrambo je stopila gospodinja...
Nekoč je živel zajček, ki se je vsega na tem svetu bal. Skrival se je v detelji na robu gozda. Če se je iz krošnje oglasila kukavica, ali če je veter utrgal porumenel list, je zajček zatrepetal od strahu in se je potuhnil v deteljo, kolikor je bilo mogoče globoko. Nekega dne se je zajček odločil, da ima dovolj strahu in da tako res ne more več živeti. Odpravil se je globoko v gozd. Legel je pod košato bukev, zaprl je oči in čakal, da pride ponj botra smrt. »Zajček! Ej, zajček!«, se je nenadoma oglasilo iz krošnje. Tam je sedela vrana. »Kaj se pa to pravi, zajček, poležavati pod drevesom sredi belega dne!« »Saj ne poležavam. Pred strahom se skrivam. Pa vem da me bo kmalu spet ujel. Vsega se bojim, mene se pa ne boji nihče. Zato sem se ulegel pod drevo in se odločil, da to žalostno življenje končam.«...
Nekoč je živel reven čevljar. Otrok je imel toliko, da jih še sam ni znal prešteti, denarja pa tako malo, da so komaj vozili skozi življenje. Živel je v stari bajti, kjer je imel v pritličju delavnico, v prvem nadstropju stanovanje, na podstrešju pa je bila majhna shramba, kamor je čevljar spravljal tisto malo hrane, kar so je imeli. Pa so se lepega dne na podstrešje naselile miši. Vrtale so luknje skozi sir, glodale salamo in se zakopavale v žito. Da bi jih prepodil, je čevljar domov pripeljal belega mačka, ki ga je našel stradati za plotom. Spustil ga je na podstrešje in maček je v hipu prepodil vse miši. Od takrat naprej so se miši skrivale po svojih luknjah in si niso upale pomoliti niti smrčka iz njih, ker so se bale belega mačka...
Živali v gozdu najdejo zanje povsem neznan predmet – steklenico. Vsaka od njih ima svojo vizijo kako predmet uporabiti v svoje namene. Med MIŠKO, SOVO in PUJSO ROZI se vname silovit prepir in kričanje. Princ Ki-Ki-Do nesebično prekine svojo meditacijo in s komarjema Tinetom in Binetom odleti na pomoč. Živali skuša pomiriti, vendar ga ne poslušajo. Prerekajo se tako dolgo, da jim Ki-Ki-Do steklenico zapleni. Ki-Ki-Do opazi, da je steklenica lahko tudi zabavna, iz nje s pomočjo komarjev napravi Steklofon – glasbeni inštrument za tri glasbenike: MIŠKO, SOVO in PUJSO ROZI. Spori med živalmi so pozabljeni in skupaj se pozno v noč prepustijo glasbeni improvizaciji.
Živele so nekoč mravlje, ki so bile strašansko pridne. V starem votlem hrastu sredi travnika na robu temnega gozda so si postavile veliko mravljišče, ki je imelo toliko majhnih sobic, kolikor je bilo mravelj. Sredi mravljišča je bila dvorana, v kateri je na svojem prestolu sedela kraljica in skrbela, da je delo potekalo tako, kot je prav. Celo poletje so se mravlje vsako jutro odpravile na travnik, kjer so do mraka pridno nabirale travne bilke, nosile na kup dišeče cvetne lističe, kopale iz zemlje užitne koreninice in v želodove kapice nabirale sladki cvetni nektar. Ko je začelo sonce zahajati, so si naložile nabrano na hrbte in se v ravni vrsti odpravile nazaj domov. Nabrane dobrote so spravljale v veliko shrambo, da bi imele tudi pozimi kaj jesti...
Nekega jutra v Ki-Ki-Dojev gozd prileti čuden ptič – Superdo. Našemljen je v stilu super-herojev in leti s pomočjo škornjev na reaktivni pogon. S pomočjo nevarne goljufije in priliznjenega šarma povsem osvoji srca gozdnih prebivalcev. Zdi se, da je Princ Ki-Ki-Do postal povsem odveč v lastnem gozdu.
Robotek Boti se znajde sredi travnatega skalovja. Opazi požrešnega Teptavka, ki lomasti naokrog in hrusta skale. Z Botijem zgrmita v jamo. Požrešni Teptavko pohrusta tudi vse kristale z jamskih zidov in na koncu še Botija. Od preobilice hrane rigne, in Boti je spet prost.
Nekoč se je Volk odločil, da bo za svojo bajto zasadil velik vinograd. Ampak velik vinograd zahteva veliko dela in tako je poklical lisico in zajca, da bi mu pomagala zasaditi trto. Lisica in zajec sta res prišla. Zajec je takoj prijel kramp v roko in začel kopati, lisica pa se je zmrdovala in vzdihovala in nikakor ni hotela poprijeti za delo. Namesto tega je ves čas razmišljala o veliki skledi medu, ki jo je imel volk spravljeno za bajto. “Poslušaj, botrček, ali slišiš, kako me kličejo?” je naenkrat vprašala lisica. “Kdo te kliče? Jaz nič ne slišim,” ji je odgovoril volk. “H krstu me kličejo, za botrico bom. Grem, pa pridem hitro spet nazaj! Še opazila ne bosta, da me ni bilo.” To je rekla lisica, volk je pokimal, zajec pa je bil kar tiho in je naprej kopal jarek za trto.
V Ki-Ki-Do-jevem gozdu pritiska strašna zima. Zato dobrosrčna pujsa Rozi prezeblim živalim plete topla oblačila. Oblačila pa so prevelika, premajhna, ali neprimerna, da so živali v njih povsem nemočne. V gozdu nastane tako velika zmeda, da mora posredovati celo Princ Ki-Ki-Do. Princ Ki-Ki-Do s pomočjo zvestih komarjev Tineta in Bineta najde salomonsko rešitev. Neprimerna oblačila razparajo. Iz vse volne pujsa Rozi naplete velikansko preprogo iz nje pa naredijo tako velik šotor, da v njem najdejo toplo zavetje vse živali. Srečne živali Ki-Ki-Do-ju zapojejo božično hvalnico, on pa se le skromno prikloni in odet v sveže spleteni gromozanski šal odleti v sončni zahod.
Nekoč je živela veverica, ki bi se strašansko rada omožila. Visoko v drevesni krošnji si je v duplini naredila lep domek. V kot je naložila lešnike in orehe, da bi imela z možem kaj jesti, tla je prekrila s skuhim listjem in travo, da bi jima bilo mehko, potem pa se je postavila na vejo pred duplino in se začela razgledovati naokoli za snubci. Tam blizu je živel jež, ki mu je bila veverica všeč. Vsak dan ji je nosil sveža jabolka in jih zlagal pod njeno duplino na gozdna tla, da bi videla, kako zelo jo ima rad. “Če se vzameva, boš dober z mano?” ga je vprašala veverica. “Bom,” ji je odgovoril jež. “Mi boš nosil jabolka vsak dan tudi še potem, ko bova že poročena?” “Jasno,” je rekel jež. “In nikoli ne boš jezen name, tudi če bom kdaj sitna?” “Ah, kje pa. Jaz sploh ne bi mogel biti jezen nate,” ji je odgovoril jež. “Prav,” je rekla veverica. In začele so se priprave na poroko...
Neveljaven email naslov