Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
KONOPLJA OSVOBAJA je dokumentarni filmski esej, ki govori o aktivistih iz Sloveniji, bivše Jugoslavije in drugod, ki so svoja življenja posvetili rabi konoplje. Nekateri so pri tem prišli v navzkriž z zakonom, vsi pa so tako ali drugače stopili na pot konopljine revolucije. Glavni protagonist filma je Janko Pirc, ki je leta 2016 dosegel oprostilno sodbo na vrhovnem sodišču, potem, ko je bil obsojen zaradi vzgoje in rabe osmih sadik konoplje, s katerimi je želel pomagati sinu in bivši ženi. Film ob pripovedi glasbenika in filozofa Ramba Amadeusa, s humorno distanco opisuje, kako v bliskovito razvijajočo se industrijo konoplje, kljub nasprotovanju medicine, ki ima konopljo še vedno za mamilo, vstopajo politika, farmacija in kapital. Avtorji želimo s filmom osvetliti vse plati prihodnjega odnosa med konopljo in družbo ter tako ljudi spodbuditi k razmišljanju in izobraževanju, ki bi vsakomur omogočilo dober in premišljen odnos do prihodnje medicinske in rekreativne uporabe konoplje. Scenarij in režija Miha Čelar.
Televizija Slovenija se letošnji 250. obletnici Beethovnovega rojstva poklanja s predvajanjem prav posebnega dokumentarno-igranega filma. Film Skrivnosti z Beethovnove ulice v sproščenem, vizualno razgibanem slogu raziskuje povezave med Beethovnom in Slovenijo. Znano je, da je bil Beethoven častni član ljubljanske Filharmonične družbe, znano je tudi, da je tej družbi v zahvalo poslal prepis svoje Pastoralne simfonije z lastnoročnimi popravki. Manj pa je znano, da je bil domnevno povezan s številnimi umetniki slovenskega rodu – pianistko Mario Leopoldino Pachler Košak, violinistom Ignazem Zupančičem (Ignaz Schuppanzigh), skladateljem Jurijem Mihevcem in drugimi. Vsa ta glasbenoforenzična odkritja v sproščenem dokumentarcu povezuje v zanimivo zgodbo igralec in pianist Jure Ivanušič. V filmu mu jih pomagajo razjasniti govorci – ddr. Igor Grdina, dr. Gregor Pompe, dr. Alenka Bagarič, dr. Ingeborg Harer in Lara Oprešnik. Scenarij Jure Ivanušič in Marko Vezovišek, direktor fotografije Uroš Hočevar, scenografka Urška Dolinar, režiser Aljaž Bastič. Urednik oddaje Daniel Celarec.
Dokumentarna oddaja z arhivskimi, nikoli prej prikazanimi posnetki prikaže prelomne trenutke rojstva gibanja neuvrščenih, ki se je zavzemalo za pravičnejši in enakopravnejši svetovni red. Hkrati zgodbo v ozadju pripovedujeta režiserka oddaje in zadnji še živeči snemalec Filmskih novosti Stevan Labudović, ki je več kot desetletje spremljal predsednika Tita na njegovih potovanjih z legendarno ladjo Galeb in tudi posnel prikazane izseke. NON-ALIGNED: SCENES FROM THE LABUDOVIĆ REELS / Srbija, Francija, Hrvaška, Črna gora / 2022 / Režija: Mila Turajlić
Zgodba izvorno tržaške levičarske družine Bordon je nekaj posebnega. Pripoveduje jo leta 1932 v Ljubljani rojena Božena Bordon, ki s svojo resnicoljubnostjo gledalca posebej pritegne. »Politika je uničila našo družino,« poudarja gospa Božena. Iz Trsta so morali zbežati, potem ko je oče, ogorčen nad zažigom Narodnega doma, zažgal italijansko zastavo. Kot številnim drugim primorskim emigrantom, ki so se pred Italijani umaknili v Jugoslavijo, jim je trda predla. Živeli so zelo skromno. Politično aktivna sta bila starejša brata, leta 1915 rojeni Rado in pet let mlajši Dušan: »Rado je bil bolj umirjen. Dušan je bil pa … on je verjel v Sovjetsko zvezo, s tem smo bili ... Jaz sem mislila, da je Stalin bog.« Bila sta zelo bistra, Dušan je študiral romanistiko, Rado pa ruski jezik in pravo. Oba sta bila aktivna v komunističnem gibanju in na protivladnih demonstracijah, ki jih je pogosto podpirala Kominterna. Dušan je bil celo med ustanovitelj Društva prijateljev Sovjetske zveze, prav on je k sodelovanju pritegnil Karla Destovnika. Kmalu po okupaciji leta 1941 so okupatorji oba brata internirali v Italijo. Tam sta malo pred kapitulacijo Italije zbežala iz zapora in ustanovila 24. garibaldinsko brigado Pio Borri. Dušan je postal tudi njen prvi politični komisar. Leta 1944 so v kraju Caprese Michelangelo fašisti njegovo brigado presenetili in Dušana Bordona v boju smrtno ranili. Prav letos mu bodo italijanski antifašisti postavili spomenik. Rado je vojno preživel, v Ljubljano je prišel v zmagovitem sprevodu in kot kulturnik prvi spregovoril na Radiu Ljubljana. Bil je književnik, prevajalec in vsestranski kulturni delavec, ki pa je izkusil tudi zapore novega režima, iz katerega se je pogosto norčeval. Zanimiv je pred tem tragičen prizor, ko Rado in Božena opazujeta ujete in pretepene domobrance na poti v smrt in jim Rado kljub nasprotovanju stražarja prinese vodo. Mlada Božena je verjela v komunizem in Stalina, kot jo je učil režim: »Potem pa pride informbiro. Jaz sem bila v delovni brigadi, mislila sem, da gradimo socializem. In opolnoči so nas nagnali ven in nam povedali, da zdaj pa s Stalinom nismo več prijatelji. Ne moreš razumeti, še včeraj je bil bog, danes je pa baraba. Ja to ne gre. Kaj pa je narobe zdaj s tem Stalinom. Jaz sem bila čisto indoktrinirana.« Družina je potem spregledala in do režima vzpostavila distanco. Božena je končala študij in delala v bolnišnici na rentgenu. Izjemno zanimiva je bila njena izkušnja, ko je v petdesetih letih delala v bolnišnici v Veliki Britaniji. Veliko in rada je inštruirala angleški jezik ter bila uspešna tudi pri tistih, nad katerimi so drugi že obupali. Boženino pričevanje, od neomajne vere v komunistično ideologijo do spoznanja resnice in Svetega pisma, ki ga ob koncu pričevanja prime v roke, je hkrati prispodoba življenja preizkušene Slovenke, Primorke in Ljubljančanke, ki pri svojih 92 letih preseneti s čilostjo ter veselim značajem.
Biologinja v visokih škornjih brodi po mlaki in išče pupke. Znanstvenik obrača kamne v potoku in lovi rake. Spet tretji ure in ure prebije na travniku, da popiše vse do zadnje travice. Tako potekajo popisi vrst. Na koncu lahko približno ocenimo, koliko živali, rastlin, gliv, lišajev in bakterij živi v Sloveniji. Kako ugotavljamo stanje narave, kako »štejemo« vrste živali in rastlin, nas je zanimalo v letošnji prvi oddaji iz serije Biotopi.
Zemlja nam včasih pripravi veličastno predstavo. Od prelivajočega se severnega sija do ognjeniških izbruhov in mavrice v obliki kroga. Kdor želi ujeti te težko ulovljive trenutke, mora biti ob pravem času na pravem kraju. Avtorji so za to serijo zbrali več skupin vrhunskih znanstvenikov, neustrašnih pustolovcev in filmskih strokovnjakov, da bi posneli veličastne naravne pojave tako, kot jih še ni videlo človeško oko. 3. del: Ognjeniki Živimo na ognjeniškem planetu. Nekateri ognjeniki izbruhnejo tako silovito, da kosi žareče lave odletijo več sto metrov visoko. Neustrašna ekipa je opravila podvig, kakršnega se doslej ni drznil lotiti še nihče. Z najnovejšo tehnologijo je posnela enega najbolj eksplozivnih ognjeniških izbruhov na Zemlji iz neverjetne bližine. SPECTACULAR EARTH / Velika Britanija / 2022 / Režija: Ben Crichton, Tristan Quinn, Vanessa Lucas, Faith Musembi
Alvar Aalto (1898–1976) velja za enega največjih sodobnih arhitektov. V filmu je prikazana ljubezenska zgodba Alvarja in njegove žene Aino (1894–1949), prav tako arhitektke, ki se je bolj posvečala oblikovanju in velja za pionirko sodobnega finskega oblikovanja. Hkrati nas popelje po njunih ustvarjalnih procesih ter slovitih zgradbah po vsem svetu. Aino in Alvar sta se spoznala med študijem arhitekture v Helsinkih, nato je Aino začela delati v njegovem arhitekturnem biroju, poročila sta se leta 1924. Skupaj sta sodelovala pri številnih projektih. Aalto je izdelal načrte za sto enodružinskih hiš, skoraj polovico so jih tudi zgradili. Ena od teh je tudi njuna, zgrajena 1936, in je odprta za javnost. V filmu so prikazane tudi njune najlepše zgradbe na Finskem, knjižnica v Rusiji, študentski dom v Massachusettsu, zasebna hiša zbiratelja umetnin v Parizu in številne druge. Hkrati spoznamo pestro zgodovino modernizma in Aaltove sodobnike s področja arhitekture in oblikovanja. AALTO / Finska / 2020 Scenarij in režija: Virpi Suutari
Dokumentarna oddaja prinaša pretresljiva pričevanja kanadskih staroselcev, ki še danes živijo v rezervatih, o nasilni zgodovini njihovega pokristjanjevanja. Misijonarji so otroke iztrgali iz rok družin, skušali zabrisati njihove indijanske korenine in jih spreobrniti v dobre male bele kristjane, kot se spominja pričevalec. Mnoge so trpinčili, tudi spolno zlorabili. Vse se je dogajalo do poznih devetdesetih let prejšnjega stoletja. KILLING THE INDIAN / Francija / 2020 / Režija: Gwenlaouen Le Gouil
Povsod po Evropi so se javne radiotelevizije znašle pod plazom kritik, predvsem populističnih politikov in strank. Celo v Nemčiji, kjer javni televizijski in radijski servisi uživajo široko podporo državljanov, je Alternativi za Nemčijo v Spodnji Saški uspelo kar leto dni blokirati povišanje RTV-prispevka. V Avstriji so ORF-ovi novinarji in uredniki doživljali hude pritiske, ko je bila Svobodnjaška stranka del vladne koalicije. Na Poljskem in na Madžarskem, ugotavljajo strokovnjaki, sta javna RTV-ja že prestopila magično mejo transformacije iz javnega v državni medijski servis. Družbeno soglasje o vlogi javnih medijskih servisov je marsikje po Evropi skrhano, hkrati pa se zlasti v trdnih demokracijah utrjuje zavest, da je kakovosten javni medijski servis ključen za demokratično ureditev. In kako se v vsem tem zrcali Slovenija? V oddaji Dosje: Javne televizije v primežu politike. Avtorica: Ksenija Horvat.
Izvirna serija s pomenljivim naslovom, izposojenim iz kultne knjige Douglasa Adamsa Štoparski vodnik po galaksiji, poskuša poiskati odgovore na velika in majhna vprašanja človeštva. Mar slišimo vsi isto? Bomo ljubili robote? Bi morali več sanjati? Kako deluje potovanje skozi čas? O teh in drugih vprašanjih v seriji razpravlja vrsta priznanih strokovnjakov. 1. del: Kaj, če ne bi bilo strahu? Kako lepo bi bilo življenje brez strahu. Ljudje bi brezskrbno prečkali skalne soteske ali počeli še kaj bolj vratolomnega. A žal se bojimo marsičesa, tudi čisto nenevarnih reči. Zakaj nas ima strah tako trdno v pesti? Ne bi bilo bolje, če ga ne bi bilo? 42 - THE ANSWER TO ALMOST EVERYTHING / 42 - DIE ANTWORT AUF FAST ALLES / Nemčija / 2021 / Režija: Lucas Gries, Bettina Oberhauser
Izvirna serija s pomenljivim naslovom, izposojenim iz kultne knjige Douglasa Adamsa Štoparski vodnik po galaksiji, poskuša poiskati odgovore na velika in majhna vprašanja človeštva. Mar slišimo vsi isto? Bomo ljubili robote? Bi morali več sanjati? Kako deluje potovanje skozi čas? O teh in drugih vprašanjih v seriji razpravlja vrsta priznanih strokovnjakov. 14. del: Znamo brati misli? Znamo ljudje brati misli? Med pogovorom s sogovornikom naši možgani delujejo s polno paro in zbirajo podatke. Lahko misli drugih razvozlamo kot šifre? Po kakšnih strategijah posegamo pri tem in kakšne so posledice napačnih sklepov? 42 - THE ANSWER TO ALMOST EVERYTHING / 42 - DIE ANTWORT AUF FAST ALLES / Nemčija / 2022 / Režija: Bettina Oberhauser, Lucas Gries, Henrike Kolletzki, Anke Schnackenberg
Dokumentarni film Tržaške prikazni, O besedah in vetru v življenju Dušana Jelinčiča je retrospektiva literarnih del Dušana Jelinčiča in hkrati večplasten portret njegove osebnosti. Prikaže ga kot intelektualca, pisatelja z zavidljivo bibliografijo, alpinista, novinarja, zavednega tržaškega Slovenca ... Ustvarjalci oddaje skušajo odgovoriti, zakaj Dušan Jelinčič velja za najuspešnejšega slovenskega pisatelja med alpinisti oziroma za najuspešnejšega, najverjetneje tudi največkrat nagrajenega alpinista med pisatelji. Kot osrednjo odliko njegovih del poudarijo spremembo perspektive. Prav ta sprememba, prikaz notranjega boja (močnega) posameznika v ekstremnih razmerah – naj bo to v alpinistični navezi ali v fašistični samici – je skozi celotno pripoved rdeča nit tudi v filmu Tržaške prikazni, O besedah in vetru v življenju Dušana Jelinčiča. O Dušanu v filmu spregovorijo: Rafko DOLHAR, dr. med., Viki GROŠELJ, Ivo JEVNIKAR, Nives MEROI, Romano BENET, dr. Tatjana ROJC, Paolo RUMIZ, dr. Maja SMOTLAK, prof. dr. Igor ŠKAMPERLE, prof. dr. Marta VERGINELLA. Scenarij Robi Šabec, režija Dušan Moravec.
Slovenija je – vse od oljčnikov ob sredozemski obali do zasneženih vrhov v Julijskih Alpah – kot svet v malem. Ponaša se z osupljivimi naravnimi znamenitostmi, slikovito pokrajino in raznovrstnim živalstvom in rastlinstvom. Državo poleg izjemne naravne dediščine odlikuje tudi usmerjenost v trajnostni način življenja. Dokumentarna oddaja gledalca povabi na zapeljiv sprehod po Sloveniji. SLOVENIA - WHERE NATURE COMES FIRST / SLOWENIEN - AM PULS DER WILDNIS / Avstrija, Nemčija / 2022 / Režija: Christine Sonvilla, Marc Graf
Dokumentarni film se poglobi v različne kulture dela – ponudi nam vpogled v države, kjer vlada pravi deloholizem, na primer Južno Korejo, kjer so celo morali uvesti obvezni izklop računalnikov, da zaposleni ne delajo dolgo v noč. K smotrni porabi prostega časa in opuščanju pretiranega dela so prebivalce spodbujali tudi z oglaševalskimi kampanjami. V Kuvajtu so stvari povsem drugačne: javnih delovnih mest je denimo ogromno, a zaposleni nimajo kaj početi in si čas na delovnem mestu krajšajo z branjem knjig in gledanjem filmov. Po drugi strani pa povsod po svetu najdemo ljudi, ki na svojih delovnih mestih garajo kot sužnji ali jih delodajalci ves čas nadzirajo, tudi s pametnimi kamerami. Kako bo v prihodnje, ko bodo številna delovna mesta nadomestili stroji in umetna inteligenca? Bi bilo smiselno razmisliti o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka? AFTER WORK / Švedska, Italija, Norveška / 2023 / Režija: Erik Gandini
V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja se je v nekdanji Jugoslaviji razplamtela vojna. Divjalo je uničenje, ljudje so se bili prisiljeni razseliti, agresorji so vzpostavili celo nezaslišana koncentracijska taborišča in zagrešili množične poboje. V zadregi, saj nasilju nikakor ni bilo videti konca, je Varnostni svet Združenih narodov leta 1993 po vzoru Nürnberških procesov ustanovil Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije s sedežem v Haagu. Dokumentarna serija v dveh delih razkrije, kako je sodišče sprva delovalo brez nujnih finančnih sredstev in kadrovsko podhranjeno, soditi pa je uspelo le manj pomembnim zločincem. Naposled pa so se morali pred njim zagovarjati tudi snovalci balkanske morije: Slobodan Milošević, Radovan Karadžić in Ratko Mladić. THE COURT, YUGOSLAVIA'S WAR ON TRIAL / KRIEG VOR GERICHT – DIE JUGOSLAWIEN-PROZESSE / Nemčija, Češka / 2021 / Režija: Lucio Mollica
V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja se je v nekdanji Jugoslaviji razplamtela vojna. Divjalo je uničenje, ljudje so se bili prisiljeni razseliti, agresorji so vzpostavili celo nezaslišana koncentracijska taborišča in zagrešili množične poboje. V zadregi, saj nasilju nikakor ni bilo videti konca, je Varnostni svet Združenih narodov leta 1993 po vzoru Nürnberških procesov ustanovil Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije s sedežem v Haagu. Dokumentarna serija v dveh delih razkrije, kako je sodišče sprva delovalo brez nujnih finančnih sredstev in kadrovsko podhranjeno, soditi pa je uspelo le manj pomembnim zločincem. Naposled pa so se morali pred njim zagovarjati tudi snovalci balkanske morije: Slobodan Milošević, Radovan Karadžić in Ratko Mladić. THE COURT, YUGOSLAVIA'S WAR ON TRIAL / KRIEG VOR GERICHT – DIE JUGOSLAWIEN-PROZESSE / Nemčija, Češka / 2021 / Režija: Lucio Mollica
Ledeni mraz, pomanjkanje hrane in dolge noči. Prezimovanje v naravi je zahtevno in potreben je premišljen načrt. Veverice si ustvarijo skrite zaloge hrane, škorci se za zagotavljanje varnosti povezujejo v velike jate, metulji monarhi pa sledijo neskončnemu poletju in se selijo na jug. Poljudnoznanstvena dokumentarna oddaja razkriva preživetvene strategije živali v zimskih mesecih in znanstveno razlago zanje. SNOW ANIMALS / Velika Britanija / 2019 / Režija: Simon Baxter
Dokumentarni film o 70-letni zgodovini Zveze prijateljev mladine Slovenije prek spominov številnih prostovoljcev ponuja pester prerez sedmih desetletij ključnih dosežkov te krovne humanitarne organizacije in njenih številnih društev za lepše, spodbudnejše otroštvo. Zgodba ZPMS sega v 50. leta prejšnjega stoletja, ko so se z namenom zagotavljanja kakovostnega razvoja otrok začela ustanavljati društva prijateljev mladine. Takrat se je pokazala tudi potreba po krovni organizaciji, ki bi združevala vse ključne udeležence – društva, starše, vzgojitelje, učitelje, strokovnjake s področja vzgoje, izobraževanja in zdravstva – ter politične in druge ustanove opozarjala na potrebe odraščajočih ter podajala ključne usmeritve za razvoj tega področja. Tako je bila 1. marca 1953 ustanovljena Zveza Prijateljev Mladine Slovenije. Čeprav je ZPMS najbolj znan po humanitarnem delu, so njegove dejavnosti vedno segale čez te okvire; cilj je bil napredek v vsem, kar je povezano z vzgojo, zdravjem in izobraževanjem otrok. ZPMS je bil gonilna sila za uvedbo ugodnosti, ki se danes zdijo samoumevne: vrtci, počitniške kolonije, porodniški dopust, pediatrična oskrba dojenčkov in otrok, šolska prehrana, igrišča, knjižnice, šole v naravi, vzgojne posvetovalnice, štipendijski skladi, podaljšano bivanje in še več. Pod okriljem ZPMS so med drugim nastali projekti Obiski dedka Mraza (od leta 1949), Teden otroka® (1954), Mladi raziskovalci zgodovine (1969), Bralna značka (1970), Otroški parlamenti® (1990), TOM telefon® (1990), Pomežik soncu® (1999) in Evropa v šoli (2005). V okviru socialno-humanitarnega programa Eno srce® so lani prek sedmih skladov pomagali 5169 družinam. Bogat nabor arhivskih posnetkov v filmu nas popelje v čas začetkov zveze po drugi svetovni vojni, v obdobje razvoja in delovanja sistema za skupnost do prehoda v novo družbeno ureditev, potrošništvo in individualizem, ki odpirajo nove izzive in narekujejo drugačen način dela zvez in društev prijateljev mladine. Kljub prilagoditvam na družbene in politične spremembe pa je ZPMS ohranil cilje, vrednote in načela, ki so bili postavljeni pred 70 leti in v drugem sistemu. Scenarij, režija: Maja Pavlin Film je nastal v izvedbi ART7 ter koprodukciji ZPMS in RTV Slovenija.
V peklenskih razmerah so ljudje z družbenega roba gradili boljši svet. Čeprav je življenje zdaj lažje, bi rudarji spet šli v rudniške rove. Industrijska revolucija je temeljila na težkem fizičnem delu, katerega glavni predstavniki so bili rudarji. Zdrav, fizično močan delavec, ki je s svojim fizičnim delom preživljal družino, je bil simbol pravega moškega. Rudniki so bili gibalo razvoja, okrog njih so rasla mesta, rudarstvo je omogočalo splošni družbeni napredek. Garaško delo pod zemljo in razmere kot v peklu so za preživetje zahtevale močne posameznike in še močnejšo skupnost. Ljudje z družbenega in socialnega roba, ki v življenju niso imeli veliko možnosti izbire, so zase in za druge zgradili lepši in boljši svet. Z razvojem tehnologije pa pride do zapiranja rudnikov, razpada skupnosti in izgube identitete. Na primeru rudnika Kanižarica spoznamo vse značilnosti rudarskega življenja, zgodba pa je še začinjena z osebnimi zgodbami in lokalnimi posebnostmi. Rudnik je preživel svetovno gospodarsko krizo, menjave lastnikov, med vojno je deloval kot prvi partizanski rudnik, zaradi vdora vode je bil več kot leto dni zaprt, nato pa je desetletja omogočal boljše življenje rudarskim družinam in celemu naselju. Kmalu po osamosvojitvi so ga zaprli, kar je pred celoten kraj postavilo zahtevo po ustvarjanju novih delovnih mest in novega načina življenja. Posledica je bila tudi razpad skupnosti in izguba identitete. Kljub kasnejšemu lažjemu in lepšemu življenju na bolje plačanih in udobnih delovnih mestih pa bi se nekdanji rudarji raje vrnili v nevarne jame. Scenarij in režija Zvezdan Martič.
Na poti k ljudem prikazuje požrtvovalno delo patronažnih medicinskih sester, ki so vsak dan v oporo številnim bolnikom. Na območju Slovenije jih deluje okrog 950. V filmu spoznamo njihovo delo, ki zajema preventivno in kurativno zdravstveno nego, od spremljanja zdravstvenega stanje pacientov na njihovem domu, do preventivne obravnave otročnic in dojenčkov po odpustu iz porodnišnice. V zadnjem času se zahtevnost njihovega dela povečuje, saj se zaradi krajšanja ležalne dobe v bolnišnici bolniki hitreje vračajo v domače okolje. Scenarij in režija: Magda Lapajne
Neveljaven email naslov