Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Arheolog in etnolog dr. Naško Križnar se že desetletja posveča vizualnim raziskavam v etnologiji in produkciji znanstvenega filma. Leta 2013 je na letni proslavi Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU Generacije znanosti za svoje življenjske dosežke prejel prestižno priznanje častni član ZRC SAZU. S fenomenom etnološkega filma in vizualnih raziskav se je začel ukvarjati v času službovanja v Goriškem muzeju. Pred tem je praktično slast filmskega ustvarjalca okusil v okviru eksperimentalne skupine OHO. Po izidu knjige "Slovenski etnološki film-Filmografija 1905-1980" se je zaposlil v Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU kot vodja Avdiovizualnega laboratorija, kjer se je desetletja posvečal študiju metodologije vizualnih raziskav in proizvodnji vizualnih zapisov kulture. Obenem je kot odličen poznavalec zgodovine slovenskega filma, ki temelji na dokumentarizmu, in kot naslednik vizualnih raziskav in prizadevanj etnologa Nika Kureta za uporabo filma in videa pri znanstvenih raziskavah v etnologiji, raziskoval vizualno zgodovino in o njej pisal strokovne članke, študije in knjige. Na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete je predaval Vizualno antropologijo kot gostujoči predavatelj. Poleg vsestranske pedagoške pa je je nadvse pomembna tudi njegova festivalska dejavnost. Slovenijo je namreč povezal s številnimi evropskimi in svetovnimi središči znanstvene vizualne produkcije in festivali etnografskega in antropološkega filma. Po zaslugi dr. Naška Križnarja je ZRC SAZU postal sestavni del evropskega in svetovnega akademskega zemljevida, znan tudi v mednarodni skupnosti ustvarjalcev antropološkega in etnološkega filma.
Alenka Bartl je bila v svojem času najbolj cenjena gledališka in filmska kostumografka, dobitnica mnogih priznanj, tudi Prešernove nagrade. Kostumografija kot stroka v slovenskem gledališču in filmu nima dolge tradicije. Do prve svetovne vojne so morali igralci in igralke za kostume tudi po pogodbi skrbeti sami. Zato so bili nekateri vešči šivanja (Avgusta Danilova), kostume so sami kupovali ali si jih izposojali. Po prvi vojni so igralci in režiserji v svoj učni program uvrščali tudi vedo o kostumu, vendar so bile te« šole«, četudi jih je organiziralo Udruženje gledaliških igralcev, bolj praktični tečaji kot poglobljen študij. V letih po prvi vojni se ščasoma pojavijo zapisi, da so bili novi kostumi izdelani v gledališki krojačnici avtorji kostumov pri baletnih postavitvah pa so bili slikarji kot Vavpotič ali France Kralj in arhitekt Rado Kregar. Alenka Bartl je v Ljubljano prišla kot diplomantka beograjske Akademije za uporabno umetnost- smer kostumografija in se zaposlila v SNG Ljubljana. Sledilo je sodelovanje z režiserjem Františkom Čapom pri filmu Greh in potem na stotine predstav po vseh gledališčih v Sloveniji in mnogih v takratni Jugoslaviji, v Operi in baletu, na TV in v filmskih ekipah, več kot pol stoletja. Alenka Bartl je sčasoma postala najbolj cenjena kostumografka v slovenskem in tudi širše jugoslovanskem prostoru. Poučevala je na Šoli za oblikovanje v Ljubljani, postavila temelje za ustanovitev katedre za kostumografijo za visokošolski študij v Sloveniji in postala prva profesorica kostumografije na AGRFT. V svojem opusu hrani več kot 5000 originalnih skic za kostume, podpisala je več kot 500 kostumografij in na desetine filmov in TV del. Med slednjimi najbolj izstopa sodelovanje z režiserjem Matjažem Klopčičem, ob katerem je zasnovala kostume za filme Strah, Iskanja, Dediščina, Vdovstvo Karoline Žašler, Nori malar, TV serijo Dekameron in mnoge druge. Scenarist in režiser je Slavko Hren.
Vrhunski športnik, metalec kladiva, kraški rojak Danilo Žerjal, ki ga je v duhu nove pravovernosti povojnega časa športni funkcionar izbrisal iz vseh športnih arhivov in mu namenil kazen na Golem otoku. Če bi na olimpijskih igrah leta 1948 v Londonu za palec ne prestopil črte, bi postavil olimpijski rekord! Z dokumenti, fotografijami, arhivskimi posnetki, pričevanji in igranimi prizori obujena življenjska pot, ki je športnika svetovnega kova vodila v beg pred Golim otokom v Italijo in pozneje v Južno Ameriko, kjer je v Orwellovem letu 1984 izginil, ter po dvanajstletnem hčerkinem iskanju znova stopil v zgodovino rojstnega kraja, Krasa in slovenskega športa. Zadnji avtorski projekt Jadrana Sterleta, film, ki ga je pripravljal dolgo in srčno, kot pravi Kraševec. Režija: Tugo Štiglic.
Karel Destovnik - Kajuh je bil pesnik mehkega srca in izostrenega čuta za vse vrste krivic, predvsem pa svobodna ptica, kakršna je tudi kanja, po kateri je dobil vzdevek. Karel Destovnik - Kajuh (1922–1944) je bil pesnik, prevajalec in narodni heroj. Socialno čuteč človek, upornik in že v rani mladosti preganjan zaradi širjenja komunističnih idej. Ob napadu na Jugoslavijo se je takoj pridružil narodnoosvobodilnemu boju. Prve ljubezenske pesmi je posvetil Mariji Medvedovi, svoji prvi veliki ljubezni, z njo sta si izmenjala čudovita ljubezenska pisma, ki so končno na voljo tudi bralcem. Pred odhodom k partizanom se je navezal na Silvo Ponikvar, njegove zadnje pesmi pa je po nareku in spominu, s strojem na kolenih natipkala Marta Paulin - Brina, še ena lepotica, ki je zaznamovala življenje tega izjemnega pesnika. Zadnja njegova zbirka pesmi je izšla v osemintridesetih izvodih, množične izdaje, ki so jo načrtovali v diviziji, pa Kajuh ni dočakal. Za njim je ostal blokec, v katerega je še ena ženska roka zapisala zadnjo njegovo pesem, a je žal ta stran iztrgana. Avgusta 1943 je Kajuh iz Ljubljane odšel k partizanom, postal je vodja kulturniške skupine XIV. udarne divizije. 22. februarja 1943 zvečer je hišo, v katero so se zatekli partizani, napadla nemška patrulja. Kajuha so ubili prvi streli iz sovražnikovih pušk.
Tragična zgodba o pravniku, ki je služboval na policiji, hkrati pa sodeloval z Osvobodilno fronto. Leta 1945 so ga odkrili, mučili in nato obesili. Dr. Vladimir Kante (1905–1945) je bil policijski uradnik. Služboval je na policiji v Beogradu in Ljubljani, izobraževal se je tudi v Rimu. Prizadeval si je za humano ravnanje z zaporniki. Bil je izobražen in kultiviran. Kot uslužbenec policije je ves čas vojne delal za Osvobodilno fronto, obveščal jo je o načrtih in ukrepih okupatorja in njegovih pomagačev ter rešil marsikatero življenje. Januarja 1945 so ga odkrili in kmalu nato obesili. Desetletja se o dr. Kantetu, kljub njegovi pomembni vlogi v naši polpretekli zgodovini, ni smelo govoriti in pisati. Leta 1985 pa je po romanu Janeza Vipotnika režiser Vojko Duletič o njem posnel film z naslovom Doktor. Še danes se zastavlja vprašanje, kako je lahko dr. Vladimir Kante cela štiri leta vojne deloval v samem vrhu policije in hkrati sodeloval z Osvobodilno fronto. V filmu so nakazana tudi ugibanja o njegovi spolni usmerjenosti, ki bi lahko vplivala na njegovo delovanje Njegovo osebnost in delo pomagajo s pričevanji osvetliti tudi ljudje, ki so bili z njim povezani zasebno. Dokumentarni film skuša tudi najti najti odgovore na vprašanje, kdo je izdal dr. Kanteta in zakaj. Ga je izdal eden tistih, ki jim je najbolj zaupal? Je bil razlog izdaje strah za lastno življenje? Tako kot njegovo življenje je bila nenavadna tudi njegova usmrtitev z obešenjem. Vrv se je pri tem strgala, zato so ga obesili še enkrat.
Serija TV vinjet prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Slikarka, grafičarka in kiparka Elda Piščanec je slovenski javnosti le malo znana. Rojena v zavedni slovenski družini v Trstu, se je učila slikanja pri Rihardu Jakopiču, postala slikarka, učiteljica, ilustratorka, samosvoja avtorica preko 500 del, umrla pa je pozabljena na družinskem gradu.
Serija TV vinjet prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Josip Mantuani je starosta slovenskih umetnostnih zgodovinarjev in oče muzikologije. Svetu je predstavil Jakoba Gallusa. Bil je ravnatelj Deželnega muzeja v Ljubljani, kjer je zasnoval celovit sistem ravnanja z zbirkami in povzdignil pomen varovanja kulturne dediščine.
Juan Benigar je bil slovenski antropolog, ki je živel med indijanskimi plemeni Mapuče v Argentini in napisal prvo slovnico njihovega jezika. Ivan, kasneje po špansko Juan Benigar, se je rodil slovenskim staršem v Zagrebu, zanimal se je za jezikoslovje. V Argentino je odpotoval leta 1908 in se naseli v južni Patagoniji med ljudstvom Mapuče, kjer je tudi umrl. Poročil z dvema Indijankama zapored in imel 17 otrok. Raziskoval je njihov jezik in kulturo, jih izobraževal v poljedelstvu, učil brati in pisati ter se boril za priznanje njihovih pravic. O življenju Mapučev je objavil dve knjigi. V prvi je razkril njihovo življenje in pojmovanje časa in prostora, v drugi pa je pisal o ekonomsko družbenem položaju, revščini, neizobraženosti in krivičnem razlaščanje Indijancev v južni Argentini. Danes se po njem imenuje javna knjižnica v mestu Neuquen v Patagoniji in nekaj ulic. V kraju Rocca Charoy je ohranjen njegov grob. Dokumentarni film je bil v celoti posnet v južni Patagoniji, v krajih, kjer je živel in umrl. Sodelovali so njegovi potomci, vnuki in pranečaki, med njimi pa tudi zadnja preživela hči, ki je obudila avtentičen spomin na svojega očeta. Juan Benigar je v Argentini zelo priznan etnolog in antropolog, v Sloveniji pa skorajda neznan. Scenarij in režija Slavko Hren.
Serija TV vinjet prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Fran Vesel je postal zbiralec in fotograf. Svoje premoženje – dve hiši v Ljubljani, je zapustil slovenskemu narodu. Zbiral je vse, kar je bilo povezano s kulturo, še zlasti z umetnostjo in slikarji. Fotografiral je različne dogodke in ljudi, tudi Ivana Cankarja ter ustvaril zajeten opus, ki predstavlja dragocen dokument časa.
Karla Bulovec, kasneje Mrak, rojena 1895, je bila prva Slovenka, ki se je v času prve svetovne vojne odločila, da bo postala kiparka. V času, ko je še divjala prva svetovna vojna, je bila to pogumna odločitev. Prepričana, da ji bo uspelo uresničiti svoje sanje, je pridobila vsa dovoljenja za študij in se odpravila na pot po Evropi. V Pragi se je vpisala na akademijo in študij končala predčasno. Zaradi vere v svoj talent in značajske neuklonljivosti ji v življenju ni bilo lahko. V pismih prijateljici Angeli, ki nam odstirajo njeno osebnost in življenje, je večkrat zapisala, da ne more delati tistega, kar bi si želela. Zaradi pomanjkanja sredstev namreč nikoli ni mogla klesati v kamnu, dostopna ji je bila le ilovica. Leta 1936 so spletke preprečile, da bi v bron odlili njen kip Antona Martina Slomška, zato je prenehala kipariti in se popolnoma posvetila risanju. Risala je na cenen papir, ki so ga uporabljali za pakete in se je slabo ohranil. Karla Bulovec je po krivici ostala v senci svojega moža, dramatika Ivana Mraka, v filmu pa je spregovorila s pomočjo svojih del in pisem. Avtorica filma je Nataša Gaši.
Serija TV vinjet prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Med slovenskimi skladatelji ima svoje mesto tudi Davorin Jenko, ki je dolgo živel in delal deloval v Srbiji in tam žel slavo. Slovencem pa je zapustil bogato glasbeno dediščino, tudi zborovsko skladbo Naprej zastava slave, nekdanjo slovensko himno v času kraljevine SHS.
Serija TV vinjet prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. V Ljubljani rojena Vela Nigrin je postala slavna v Beogradu. „Njena samonikla umetnost je cvetela kot redek in nežen rododendron na granitu trde volje,« so zapisali kritiki. Z odlično igro in lepoto je odprla vrata vsem slovenskim igralkam, ki jih je zamikala tujina.
Portret slovenske doktorice medicine, porodničarke in svetovljanke Ane Zalokar, ki je delovala v različnih društvih, bila prva predsednica ljubljanske sekcije Združenja univerzitetno izobraženih žena in imela zasebno ordinacijo. V politično in družbeno negotovih časih je vselej stopila na stran aktivističnega humanizma. Zavedala se je neenakopravnega položaja ženske z moškim in nemoči posameznice v družbi. Ana Zalokar (1891–1979) se je rodila v Carskem selu pri Petrogradu. Oče je bil Slovenec, mati pa švedskega rodu. V Münchnu je študirala biologijo in medicino na Dunaju, kjer je tudi doktorirala. Ogromno je potovala, večinoma sama, kar je bilo za tisti čas precej redko. Obiskala je Carigrad, prehodila Korziko, spoznala Marie Curie. Poročila se je z Alojzijem Zalokarjem, profesorjem na babiški šoli in ustanoviteljem prve ženske bolnišnice pri nas. Od leta 1920 do 1945 je imela v domači hiši v Ljubljani zasebno ordinacijo. Poleg ordinacije na domu je dolga leta delala na šolski polikliniki. Kljub številni družini in strokovnemu delu v ambulanti je posvečala veliko pozornosti delovanju na humanitarnem, kulturnem, izobraževalnem in političnem področju. Zaradi številnih otrok se je odpovedala znanstvenemu delu. V njeno ordinacijo so zahajale ženske z ginekološkimi težavami, a se je ukvarjala tudi z njihovimi psihološkimi in socialnimi težavami. Društvo akademsko izobraženih žena, ki je nastalo na njeno pobudo, je ustanovilo ženski študentski dom in gojilo različne domoljubne aktivnosti. Med drugo svetovno vojno je družina pomagala odporniškemu gibanju, zaradi česar je bila Ana zaprta, sinova pa internirana. Po vojni je en sin pristal na Golem otoku. Spomine na izjemno žensko v dokumentarnem filmu obujajo njena sinova in številni vnuki. Ano Zalokar interpretira Silva Čušin.
Dr. Ivan Oražen ni bil le zdravnik, temveč tudi človek revolucionarnih pogledov, domoljub, ki se je bojeval za osvoboditev slovenskega naroda izpod Avstro-Ogrske. Premoženje je zapustil Medicinski fakulteti. V Oražnovem dijaškem domu še danes prebivajo mladi, ki študirajo medicino. Dr. Ivan Oražen (1869–1921) je bil nezakonski otrok, ki se je proti mamini volji vpisal na študij medicine na Dunaju. Ko je bil star enaintrideset let, se je vrnil v Ljubljano. S poroko s pivovarnarjevo hčerko je obogatel, vendar ostal še naprej skromen. Leta 1906 je bil izvoljen v mestni svet, kasneje pa tudi za poslanca v deželnem zboru. Imel je zasebno prakso v Wolfovi hiši, ki je bila last njegovega tasta. Zaradi nenehnih razočaranj, ki jih je doživljal v deželnem zboru, je tega zapustil in se posvetil stroki, sokolstvu in ženi. Po začetku prve svetovne vojne je delal kot zdravnik prostovoljec v rezervni bolnišnici. Kmalu po ženini smrti je napravil prvo verzijo oporoke in jo nato še nekajkrat spremenil. Vse je zapustil Medicinski fakulteti z namenom, da ta uporabi premoženje »za ustanovitev in vzdrževanje zavoda Oražnov dijaški dom, v katerem naj dobe prosto stanovanje v prvi vrsti nezakonski, ubogi medicinci slovenskega, srbskega in hrvaškega plemena, ki študirajo v Ljubljani…«. Zapisal je, da lahko v domu prebivajo tudi študentje nemedicinci, nikakor pa ne bogoslovci! Oražnovo sorodstvo je oporoki nasprotovalo, vendar brez uspeha. Hiša na Wolfovi in Dolenjski cesti v Ljubljani še danes nudi brezplačno bivališče številnim študentom in študentkam.
Josip Osti, pesnik, prevajalec slovenske književnosti, angažirani intelektualec, rojen v Sarajevu, je svoj drugi dom našel v Sloveniji. Potem ko se je uveljavil kot eden izmed osrednjih pesnikov Bosne in Hercegovine ter kvaliteten in plodovit prevajalec slovenske književnosti, je v času jugoslovanskih vojn in obleganja Sarajeva Osti našel svoj novi dom v Sloveniji ter začel pisati v slovenščini. Njegova sveža, globoko osebna in izrazno močna ljubezenska lirika je doživela izjemno priljubljenost, prozna dela, ki jih je objavljal v zadnjem obdobju svojega življenja, pa sodijo med najpomembnejše literarne dokumente prelomnih in tragičnih dogodkov zadnjih desetletij. Njegov literarni in prevajalski opus je impozanten: objavil je 40 pesniških zbirk, 12 knjig proze, 30 zbirk esejev, 3 knjige pogovorov in dopisovanj ter 24 antologij slovenske in bosensko-hercegovske poezije in proze. Iz slovenščine je prevedel neverjetnih 140 knjig in dramskih besedil. Bil je tudi eden izmed najbolj prevajanih bosanskih in slovenskih avtorjev: 7 njegovih del je prevedenih v slovenščino, 17 v angleščino, 14 v hrvaščino, 10 v italijanščino itd. Bil je vsestranski literarni ustvarjalec z izvirnim, avtentičnim ter zvrstno razvejenim in obsežnim opusom, ki je obogatil slovensko književnost ter jo s številnimi prevodi uveljavil v svetu. Bil je pogumen človek in družbeno angažiran intelektualec. Zaradi kritičnih stališč je imel pogosto težave z oblastmi. Med jugoslovanskimi vojnami je organiziral pomoč za begunce in pisateljske kolege v obleganem Sarajevu; v Vodnikovi domačiji v Ljubljani je vodil tečaje za begunske otroke, njegova knjižna zbirka »abc-eksil« pa sodi med najlepše in najbolj pretresljive založniške projekte vseh časov. Josip Osti je bil odprt, širokosrčen in svetal značaj, etično čist in občutljiv brez praznega moraliziranja, duhovit in moder. Portret z naslovom Transverzala Sarajevo-Ljubljana-Tomaj je nastal leta 1994 po scenariju Janija Virka in v režiji Braneta Bitenca.
Vladimir Kavčič ali Jean Vodaine je bil francoski pesnik slovenskega rodu, nosilec francoskega odlikovanja Viteza umetnosti in literature. Ko je bil Vladimir Kavčič star tri leta, se je družina iz Čiginja pri Tolminu preselila v mesto Basse-Yutz v francoski pokrajini Lotaringiji, kjer se je šolal. Oče ga je izučil za čevljarja, vendar ga to delo ni zanimalo, zato je kasneje ob stalnem pesniškem, slikarskem, grafičnem in pisateljskem ustvarjanju večkrat menjal poklic. Izdal je več kot deset pesniških zbirk, njegove pesmi so prežete z izrazito človeško toplino in bojem za humanizem. Izpostavljal je tudi pomen besed in črk, ki jim je skušal povrniti prvobitno izpovednost ter opozoriti na na njihovo razvrednotenje v sodobni poplavi književnih, časopisnih in drugih publikacij. Urejal, tiskal in izdajal je književne časopise in evropski časopis za pesništvo. Publikacije je izdeloval sam v svoji tiskarni, jih bogato opremil in tipografsko izredno domišljeno dodelal. Bil je dober prijatelj Vena Pilona, s katerim sta leta 1968 izdala (Orakelj slikarjev v Parizu. Veno Pilon je za revijo Dire prevedel pesmi šestnajstih slovenskih pesnikov; zbirko prevodov je Jean Vodaine izdal leta 1971 pod naslovom Rdeči nageljni za Pariz. Leta 1969 je Jean Vodaine prvič obiskal Slovenijo in prek Vena Pilona vzpostavil stike z raznimi slovenskimi pisatelji in pesniki. Slovenijo je zadnjič obiskal leta 2002. Scenarij Tomaž Letnar, režija in montaža Jasna Hribernik.
Portret drznega morjeplovca, romanopisca, dramatika in publicista Jože Horvata je nastal med njegovo zadnjo plovbo skupaj z ženo. » Poglej Bog, kako majhna je moja ladjica in kako veliko je morje ...«, je previdno molil Joshua Slocum davnega leta 1896, ko se je sam samcat z majhno jadrnico odpravil na pot okoli sveta. Mnogo časa je preteklo od takrat, vendar potovanje njegove jadrnice Spray ni pozabljeno. Mnogo jadralcev se je odpravilo po njegovi samotni poti. Večina jih je uspela obpluti svet in tako uresničiti otroške sanje, ki so jih prvič sanjali ob prebiranju njegove knjige »Saling Alone Around The World«. Preveč jih je bilo, da bi si vse pustolovce zapomnili. Ostajajo brezimni, samo Joshua Slocum je imel srečo – bil je prvi na svetu, ki mu je uspelo objadrati svet in preživeti. Mu je pomagala molitev, sreča ali znanje, ne bomo izvedeli nikoli. Prvi iz naše bivše domovine Jugoslavije, ki je v šestdesetih letih z jadrnico »Besa« ponovil Slocumov podvig, je bil romanopisec, dramatik in publicist Joža Horvat. V resnici ni plul čisto sam -s 16 mm filmsko kamero je travmatično plovbo pridno dokumentirala njegova žena Renata, sicer profesionalna filmska snemalka. Tokrat, v njegovih poznih devetdesetih, se je odpravil na svoje nepreklicno zadnje potovanje. Režiser je bil Jure Pervanje.
Prof. dr. Igor Gregorič je svetovno znan srčni kirurg, uspešen raziskovalec, ugleden in večkrat nagrajen znanstvenik. Svoje sanje je uresničil v največjem medicinskem središču na svetu, Texas Medical Centru v Houstonu. Leta 2012 je sprejel povabilo, da vzpostavi in vodi Center za napredovalo srčno popuščanje na univerzitetni kliniki Memorial Hermann Hospital, v kateri tovrstnega zdravljenja prej niso imeli. V le petih letih je prof. dr. Gregorič s svojo ekipo Center s 50 presaditvami srca na leto dvignili med najboljših 5 % po številu presaditev. Po številu vstavljenih mehaničnih srčnih podpor pa je Center med najuspešnejšimi 10-imi odstotki v Ameriki. V drugem delu dokumentarne oddaje skozi oči številnih strokovnjakov spoznamo, kaj zahteva postavitev takšnega Centra in kaj vse je potrebno za uspešno delovanje.
Prof. dr. Igor Gregorič je eden najuspešnejših srčnih kirurgov v svetovnem merilu. Uspel je zaradi neustavljive želje po znanju, trme, predanosti delu, talenta in odrekanja zasebnemu življenju. Kljub družini, ki je ne vidi zelo pogosto, saj žena in otrok živita v Sloveniji, neutrudno nadaljuje svoje poslanstvo v Houstonu, Teksas. “Neuspeh ne pride v poštev” je mantra, ki je prof. Gregoriča vodila od prvega dne, ko je stopil na ameriška tla. V Texas Medical Center v Houstonu (Teksas) je odšel zato, da bi si povečal možnosti za pridobitev specializacije iz srčne kirurgije v Ljubljani, a usoda je želela drugače. Prva štiri leta je delal brezplačno, praktično živel v bolnišnici, ponoči pilil veščino šivanja na živalskih srcih. Zavedal se je, da če želi kot tujec uspeti v Ameriki, mora biti boljši od drugih. Njegovo zagnanost, vztrajnost, marljivost in talent je opazil tudi sam pionir srčne kirurgije prof. dr. Denton Cooley, ki je prvi na svetu v človeka vstavil umetno srce. V prvem delu dokumentarne oddaje o naporih in vztrajnosti srčnega kirurga iz Prvačine pri Novi Gorici spregovorijo njegovi sodelavci, tekmeci, mentor, žena, študenti in štipendisti, ki po zaslugi in zaradi prof. dr. Igorja Gregoriča trumoma derejo v Texas Medical Center na izpopolnjevanje medicinskega znanja.
France Bučar je bil eden najvidnejših slovenskih politikov in intelektualcev, partizan in disident, eden od tvorcev slovenske države. France Bučar je sodeloval v znameniti 57. številki Nove revije, ki je objavila slovenski nacionalni program, kasneje pa si je zaradi protijugoslovanskega nastopa v evropskem parlamentu v Strasbourgu prislužil naziv narodni izdajalec. Bil je prvi med 240 demokratično izvoljenimi delegati republiške skupščine, ki je ustvarila samostojno Slovenijo. 25. junija 1991 je kot takratni predsednik Skupščine republika Slovenije skladno z rezultati plebiscita razglasil samostojnost slovenske države. Skupaj s Petrom Jambrekom je bil tudi glavni avtor prve slovenske ustave. Po končani politični karieri se je posvetil publicistiki in izdal več knjig. Bil je tudi predsednik Slovenskega panevropskega gibanja. Umrl je 2015 v Ljubljani. Avtorica portreta Franceta Bučarja je Rosvita Pesek.
Neveljaven email naslov