Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dokumentarni film Zadovoljni delavec ali kako so sabotirali delo razkriva sistemske težave, s katerimi se spopadajo številni delavci v najrazličnejših podjetjih in ustanovah – kulturo molka, lažne spremembe in nesposoben vodstveni kader –, dotakne pa se tudi vzgoje otrok. Vse to je prikazano s humorjem in ironijo, vendar ustvarjalci niti za hip niso pozabili na resnične posledice, ki jih ima nezdravo delovno okolje za zdravje in zadovoljstvo ljudi, ki delajo v njem. V oddaji med drugimi sodelujeta sijajni pokojni antropolog in aktivist David Graeber (Debt: The First 5000 years, Bullshit Jobs) in pionirka v raziskovanju poklicne izgorelosti, psihologinja in predavateljica z Berkeleyja, Christina Maslach. THE HAPPY WORKER - OR HOW WORK WAS SABOTAGED / Finska / 2022 / Režija: John Webster
Dokumentarni feljton o pomenu in podobi praznika delavcev danes. Slovenija postaja vse bogatejša družba, toda še vedno so številni delavci med nami prepričani, da bi se bogastvo in dobiček, ki izhajata iz tehnološkega napredka in gospodarske rasti, morala v družbi pravičneje deliti in s tem izboljšati položaj delavca, njegovo delo pa olajšati. Razvoj naj bi zagotavljal boljše življenje. Pa to res drži za vse med nami? Da so zgodbe, ki se skrivajo za kazalniki našega gospodarskega razvoja, mnogo bolj kompleksne in za delavce velikokrat manj bleščeče, opozarja sociologinja dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela, da pa tudi veliki konkurenčni pritiski ne morejo in ne smejo biti glavni izgovor delodajalcev za kršenje pravic delavcev in nepoštene odnose do njih, je prepričan predsednik uprave Domela iz Železnikov. Mešane občutke ob tem, kaj naj 1. maja sploh še praznujeta, pa imata Karin in Marko. Karin, med drugim tudi nekdanja voznica, je po 25-ih letih dela po stečaju podjetja pristala med brezposelnimi. Marko je redno zaposlen v enem od trgovskih podjetij. Oba menita, da delo in predvsem delavec v naši družbi nista dovolj cenjena, delavčeve že v preteklosti priborjene pravice vse prevečkrat kršene in da delo, ki kljub temu, da človeku jemlje vse večji del dneva, marsikomu v naši družbi še vedno ne zagotavlja dostojnega življenja. Obljuba prihodnosti je zanju vse prevečkrat obljuba še večje negotovosti. Scenaristka: Neva Novljan Režiser: Franc Arko Snemalec. Boris Poropat Montažer: Marko Hočevar
Slovenija je – vse od oljčnikov ob sredozemski obali do zasneženih vrhov v Julijskih Alpah – kot svet v malem. Ponaša se z osupljivimi naravnimi znamenitostmi, slikovito pokrajino in raznovrstnim živalstvom in rastlinstvom. Državo poleg izjemne naravne dediščine odlikuje tudi usmerjenost v trajnostni način življenja. Dokumentarna oddaja gledalca povabi na zapeljiv sprehod po Sloveniji. SLOVENIA - WHERE NATURE COMES FIRST / SLOWENIEN - AM PULS DER WILDNIS / Avstrija, Nemčija / 2022 / Režija: Christine Sonvilla, Marc Graf
Spomine tokrat obujata sestrični Marija Mikačić Turnšek in Sonja Maister. Pripoved zdaj že pokojne Sonje je bila posneta za oddajo Spomini pred skoraj desetletjem. Rod njunega starega očeta, Antona Žnideršiča, izhaja iz Ilirske Bistrice. Anton je ob lesni tovarni, ki jo je podedoval leta 1899, v Ilirski Bistrici ustanovil še veliko tovarno testenin PeKaTeTe (Prva kranjska tovarna testenin). Obenem je bil kot vnet čebelar in pomemben reformator našega čebelarstva eden največjih pridelovalcev in izvoznikov medu v avstroogrski monarhiji. Med obema vojnama je postala Ilirska Bistrica del Italije in zaradi težav je Anton Žnideršič preselil tovarno v Ljubljano, kamor je odšla tudi njegova družina. Bil je eden najuglednejših slovenskih industrialcev tedanjega časa. Po vojni je tovarna Pekatete postala Žito. Štiri hčerke Antona Žnideršiča so imele izjemno zanimive življenjske poti. Najstarejša Ema je leta 1922 z možem v Mariboru ustanovila tovarno čokolade in kakava Mirim, potem pa še velik sodoben obrat v Zagrebu, ki je po drugi svetovni vojni postal tovarna Kraš. Njena hči Sonja je bila poročena s sinom generala Rudolfa Maistra, Borutom. Hčerka Danica se je poročila z gradbenim inženirjem Ogorelcem, Nada pa z dramatikom in pisateljem Ferdom Kozakom, ki je po vojni postal naš prvi minister za prosveto in kulturo. Najmlajša, Alenka, se je poročila z arhitektom in slikarjem Radetom Mikačićem iz ugledne splitske družine, Marija Mikačić Turnšek pa je njuna hči.
Priljubljeni italijanski napev Bella ciao se je razširil s protifašističnim odporniškim gibanjem tik pred Mussolinijevim padcem in še vedno velja za pesem upora proti avtoritarnim režimom po svetu. Prevedena je v več kot 40 jezikov. Od kod pa v resnici izvira? Režiserka Giulia Giapponesi v dokumentarnem filmu raziskuje, ali so jo res napisali italijanski partizani. Raziskovalce napeva so sledi pripeljale vse do judovskega klezmerja in normansko- francoskega napeva iz leta 1530. Pesem pa ne glede na izvor prepevajo povsod, kjer se bojujejo proti krivicam. Postala je stalna spremljevalka človeštva v boju za svobodo. BELLA CIAO / Italija / 2022 / Režija: Giulia Giapponesi
Na območju zahodnega Balkana je dom najnevarnejši kraj za ženske. V Sloveniji kar dve tretjini spolnega ali fizičnega nasilja nad ženskami zagrešijo njihovi intimni partnerji. Leta 2022 je bilo v intimnem partnerskem odnosu umorjenih sedem žensk, leto prej štiri, leta 2020 deset. In kot je pred časom opozorila ena od nevladnih organizacij, femicid ni le družinska tragedija, ampak rezultat patriarhalne družbe in sistemske neenakosti. Nekateri strokovni delavci in celo sodniki umore žensk povezujejo z ljubosumjem in krivdo delno pripisujejo žrtvam. Pa vendar so ti umori praviloma posledica zgodovine predhodnega nasilja, nasilne osebnosti povzročitelja ter njegovih tradicionalnih prepričanj, da mu mora biti ženska podrejena in da je njegova last. Avtorica oddaje: Vanja Kovač
Na poti k ljudem prikazuje požrtvovalno delo patronažnih medicinskih sester, ki so vsak dan v oporo številnim bolnikom. Na območju Slovenije jih deluje okrog 950. V filmu spoznamo njihovo delo, ki zajema preventivno in kurativno zdravstveno nego, od spremljanja zdravstvenega stanje pacientov na njihovem domu, do preventivne obravnave otročnic in dojenčkov po odpustu iz porodnišnice. V zadnjem času se zahtevnost njihovega dela povečuje, saj se zaradi krajšanja ležalne dobe v bolnišnici bolniki hitreje vračajo v domače okolje. Scenarij in režija: Magda Lapajne
Cerkno se vsako pomlad za nekaj dni prelevi v svetovno prestolnico jazza. Kratki dokumentarni film JAZZ CERKNO, ki je nastal v produkciji TV Slovenija in režiji Dušana Moravca je vpogled v pestro festivalsko dogajanje, ki že več kot 18 let vzburja ljubitelje glasbe. Neobičajna glasba za te kraje, prijazni domačini, neokrnjena narava in obiskovalci od vsepovsod, vse to je vabilo, ki se mu ne gre upirati.
Zemlja nam včasih pripravi veličastno predstavo. Od prelivajočega se severnega sija do ognjeniških izbruhov in mavrice v obliki kroga. Kdor želi ujeti te težko ulovljive trenutke, mora biti ob pravem času na pravem kraju. Avtorji so za to serijo zbrali več skupin vrhunskih znanstvenikov, neustrašnih pustolovcev in filmskih strokovnjakov, da bi posneli veličastne naravne pojave tako, kot jih še ni videlo človeško oko. 2. del: Orjaški valovi Največji valovi na Zemlji so visoki kot petnadstropna stavba in tehtajo več kot sto velikih potniških letal. Neustrašna ekipa se je podala na smrtno nevarno odpravo, da bi jih posnela s kopnega, z morja in iz zraka. Eden od njenih članov je med lomljenjem orjaškega vala deskal tik pod njim, da bi ujel osupljiv prizor, ki ga le redki lahko vidijo od blizu. SPECTACULAR EARTH / Velika Britanija / 2022 / Režija: Anthony Barwell, George Pagliero, Ben Wilson, Vanessa Lucas, Rupert Smith, Tristan Quinn
Primo Levi (31. 7. 1919–11. 4. 1987) je bil italijanski kemik in pisatelj. Ker je bil Jud, je bil deportiran v Auschwitz, a je preživel – po njegovem mnenju zato, ker je bil kemik in ker je znal nemško. Ko je bil star 67 let, je naredil samomor. Leta 1982 se je Primo Levi odpravil v gore, kjer se je poškodoval. Srečal je moškega, ki Levija ni poznal, a mu je pomagal. Skupaj sta preživela nekaj ur, v katerih je podoživel tragične življenjske izkušnje, od aretacije zaradi članstva v antifašističnem gibanju do travmatičnega bivanja v koncentracijskem taborišču med drugo svetovno vojno. QUESTO E'UN UOMO / If this is a Man / Italija / 2021 Scenarij: Salvatore De Mola, Marco Spagnoli, Marco Turco Režija: Marco Turco, Marco Spagnoli V glavnih vlogah: Thomas Trabacchi, Sandra Toffolatti, Werner Waas
Zemlja je edini znani planet v vesolju z vodo na površju. Voda je omogočila nastanek življenja in civilizacije. A človeštvo zaloge pitne vode izčrpava in pomanjkanje vode že zdaj pesti štiri od desetih ljudi na planetu. V prihodnosti utegne to doleteti številne od nas. Marsikje se je odštevanje že začelo. DAY ZERO / Velika Britanija / 2021 / Režija: Virginia Quinn in Kevin Sim
Reka beguncev in migrantov na poti v »obljubljeno« Evropo. Balkanska begunska pot, kjer so se vrata na sever najprej zapirala počasi in čez noč dokončno. A želja po – za ene varnosti, za druge boljšem življenju – jih žene naprej, na pogosto nevarno in drago pot proti Evropski uniji. Novinar Boštjan Anžin in snemalec Pantelija Petrović sta se odpravila po begunski poti: od turške obale, kjer cveti tihotapska industrija, prek egejskega otoka Hios, ki je za mnoge prvi stik z Evropsko unijo, Pireja, Aten do meje z Makedonijo in čez njo. Tudi danes se prebežniki podajajo na pot kljub dogovoru Evropske unije in Turčije, po katerem se morajo tisti, ki pridejo s pomočjo tihotapcev, vrniti v Turčijo. Preobremenjena in prenapolnjena Grčija, Makedonija, ki je zapirala meje za Evropo, ter simbol razdeljene stare celine, nezmožne hitrih odgovorov – begunsko taborišče Idomeni, kjer je na svojo usodo v blatu in smeteh čakalo tudi do 15 000 ljudi, ki se z zaprtjem mej niso hoteli sprijazniti.
Izvirna serija s pomenljivim naslovom, izposojenim iz kultne knjige Douglasa Adamsa Štoparski vodnik po galaksiji, poskuša poiskati odgovore na velika in majhna vprašanja človeštva. Mar slišimo vsi isto? Bomo ljubili robote? Bi morali več sanjati? Kako deluje potovanje skozi čas? O teh in drugih vprašanjih v seriji razpravlja vrsta priznanih strokovnjakov. 13. del: Kolikšna je moč barv? Življenja brez barv si ne znamo predstavljati ne ljudje in tudi živali in rastline ne. Barve vplivajo na našo evolucijo ter na tako rekoč vse življenje na Zemlji. Od kod moč barv in kako nam jo uspe izkoristiti? 42 - THE ANSWER TO ALMOST EVERYTHING / 42 - DIE ANTWORT AUF FAST ALLES / Nemčija / 2022 / Režija: Tanja Kűchle, Lucas Gries
Dokumentarni film povzema in pojasnjuje nenavadno odkritje, s katerim si je zgodovinar dr. Egon Pelikan prislužil Zoisovo priznanje ter vznemiril domačo in tujo stroko, ob njej pa tudi del javnosti. Odkritje je po mnenju ustvarjalcev izjemno pomembno za dojemanje narodove preteklosti, ki jo v pomembnem delu tudi na novo opredeljuje, in menimo, da gre za nacionalno prelomen projekt. Prvi del filma se ukvarja s slovenskim slikarjem Tonetom Kraljem, njegovim mestom v zgodovini umetnosti, njegovim nekonvencionalnim slikarskim in mladostnim odraščanjem ter odnosom z bratom Francetom. V drugem delu ga srečamo še enkrat v zvezi s Kostanjevico na Krki, ukvarjamo se tudi z njegovim mitskim statusom med Slovenci, z ilustriranjem Martina Krpana. Drugi del filma se ukvarja s političnimi razmerami na Slovenskem po prvi svetovni vojni, predvsem z rapalsko mejo in z usodo ljudi, ki so ostali odrezani od matičnega naroda. Menimo, da kljub vključitvi v šolski kurikulum javnosti v osrednji Sloveniji tragedija rapalske meje še vedno ni blizu. Predvsem omenimo delovanje duhovščine v Julijski krajini in poudarimo razliko med stališči in delovanjem ljubljanskih cerkvenih oblasti in narodnoobrambno držo primorskih duhovnikov. Omenimo tudi stike in kanale, ki so duhovnike povezovali z jugoslovanskimi oblastmi, ter poudarimo pojme, kot so slovenski nacionalizem in iredentizem Primorcev. Bistveni del dokumentarnega filma se ukvarja z delovanjem slikarja Toneta Kralja za rapalsko mejo. Kot cenjen in priljubljen slikar cerkvenih poslikav je v primorskih cerkvah preživel več desetletij. Znano je, da je v nekaterih cerkvah svoje nestrinjanje s fašističnimi, kasneje tudi nacističnimi oblastmi pokazal s satiričnim slikanjem nekaterih vodilnih političnih osebnosti ter tudi dogodkov tistega časa. O teh poslikavah se je dolgo šušljalo, kasneje so bila na to temo napisana tudi nekatera znanstvena in psevdoznanstvena dela. Tako bi ostalo, če se dr. Pelikan ne bi lotil sistematične raziskave tega Kraljevega opusa. V letu raziskovanja je odkril kar 50 cerkva, v katerih je Kralj v svojem delu na tak ali drugačen način ironiziral zatiralce in kasneje tudi okupatorje. Še večje presenečenje pa je sledilo, ko je raziskovalec položaje cerkva označil na zemljevidu ter od ene do druge potegnil črto. Izrisala se je natančna meja slovenskega etničnega ozemlja v tedanji Julijski krajini, kar Kraljevo delo postavlja v povsem druge, ne le neodkrite, temveč tudi nikoli prej opažene okvire. V zadnjem delu se s Kraljevim delovanjem ukvarjamo na recimo temu fenomenološki ravni. Pojasnjujemo sodobne in celo v sodobnem zgodovinopisju dokaj nove pojme, npr. ideološko markacijo prostora. Prinašamo tudi odzive tujih eminentnih raziskovalcev, ki so nad omenjeno Kraljevo potezo navdušeni. Ob koncu; Kraljevo delo – poslikava primorskih cerkva med obema vojnama ni le upor posameznika, ki se je z umetnostjo zoperstavil politični in kulturni nadvladi, temveč na simbolni ravni pojasnjuje in komentira, predvsem pa ironizira ironije in cinizma polno dvajseto stoletje.
Dokumentarni film »Pozabljeni« Miloša Batistute prinaša enega od kamenčkov v mozaik zavedanja, kako drugačna je bila izkušnja Primorcev in Istranov v času fašizma. Kako so tisoči prisilno zapustili svoje domove, nekateri kot italijanski vojaki, drugi kot interniranci in konfiniranci. Kako so živeli in preživeli v izgnanstvu na jugu Italije in kako so se po njeni kapitulaciji v prekomorskih brigadah pridružili partizanski vojski in odigrali pomembno vlogo v zaključnih bojih osvobajanja države. In se morali še leta po vojni boriti za svoj status, kajti imeli so jih za drugorazredne partizane. Film nas popelje v italijansko deželo Apulijo, v taborišče v Gravini, Campo 65, kjer ostanki zidov še vedno pričajo o Slovencih. Spomin nanje ohranjajo tudi tamkajšnji prebivalci. Preplet dragocenega pričevanja enega še zadnjih živečih prekomorcev, spomini sorodnikov, zgodovinski in borčevski pogled, arhivske fotografije ter posnetki, vse to je avtorjev poklon narodno zavednim Primorcem – prekomorcem. Dokumentarni film je nastal v produkciji Regionalnega TV programa v Regionalnem RTV centru Koper Capodistria, pod režijo se je podpisala Sonja Cerkvenik.
Dokumentarni film Pesem upora je nastal v letu, ko je Partizanski pevski zbor, naslednik Invalidskega pevskega zbora, slavil 65-letnico. Takrat, ko smo se obujali spomin na 100-letnico rojstva dirigenta Radovana Gobca. Obe poglavji sta za marsikoga že pozabljena zgodovina. A ne za vse. Režiser Andraž Pöschl je skupaj s snemalcem Alešem Živcem stopil na pot iskanja odmevov partizanske pesmi upora. Po nekaj letih pozabe jo danes lahko slišimo na koncertih, veselicah, v športnih dvoranah… Zdi se, da je ljudje ne želijo pozabiti. Da jo pojejo takrat, ko jim je težko. Udarniške rime in ritmi ohranjajo upanje in prenašajo sporočila o pomenu za mnoge temeljnih človeških vrednot. Ki, kot se večkrat zdi, nezadržno izginjajo v bledenju socialnega okolja. Imeti pred biti, jaz in moje pred vsem ostalim, domovina kot poligon za jumbo-plakate in slepo sledenje potrošništvu, brezskrbnost, celo sovraštvo do drugih. Kdo želi vsaj s pesmijo slikati boljši svet? Zakaj še vedno pojejo in zakaj potrebujemo njihovo pesem? Na katere skrajnosti nas opozarjajo? Oni so: Partizanski pevski zbor iz Ljubljane, Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič in Garažni ženski pevski zbor Kombinat. Skupaj s številnimi drugimi.
Slovenski izumitelj Anton Codelli je 1915 v afriškem Togu za nemški Telefunken vzpostavil prvo brezžično povezavo ne svetu. Leta 1912 je v Togo prispela filmska ekipa pod vodstvom avanturista Hansa Schomburgka, ki je takrat snemal dokumentarec o afriški divjini. V upanju na visoko donosnost novo nastajajoče filmske industrije je baron Codelli s Schomburgkom sklenil pogodbo in tako postal producent prvega igranega filma, ki je bil kdaj koli posnet na afriški celini. Schomburgk je v Londonu najel snemalca Jamesa Hodgsona, scenarij za film z naslovom: Bela boginja in Wangore (Eine Weisse unter Kannibalen) pa je napisala baronica Rozalija Codelli, baronova mati. Zgodba govori o majhni deklici, ki jo po brodolomu na obalo naplavi morje. Otroka najde ljudožersko pleme, ga sprejme in po božje časti. Pleme nato odkrije evropski avanturist, ki se v dekle zaljubi in jo reši. Glavno vlogo je odigrala nemška igralka Meg Gehrts, zgodba je nato najverjetneje navdihnila tudi Hodgsonovega prijatelja Edgarja R. Burroughsa, ki je leta 1914 izdal roman z znamenitim Tarzanom v glavni vlogi. S pomočjo Codellijevih potomk in igralca Primoža Bezjaka se je filmska ekipa scenarista in režiserja Mihe Čelarja odpravila po sledeh izginulega filma. Obiskali so berlinske arhive, odleteli v Togo in poiskali ostanke veličastne Codellijeve radiotelegrafske postaje ter filmskih prizorišč. Pot jih je vodila nazaj v Ljubljano, kamor sta Codellijevi potomki prinesli ostanke izgubljenega filma. V igranem delu so z igralci in posebno tehnologijo animirali več kot 600 fotografij iz Codellijeve fotografske zbirke in tako poustvarili prizore nemega filma o njegovem pustolovskem življenju.
Trije prijatelji po triletnem potepanju stopijo še na zadnjo celino, Avstralijo. Od juga proti severu jo prevozijo z rabljenim štirikolesnim terencem, ki so ga kupili, ne najeli. A dobili so mačka v žaklju. Vozilo se kvari in komaj pridejo do rudnika opalov. Rudarji jim pomagajo, da si lahko ogledajo še znameniti osamelec Uluru in prespijo na kmetiji, kjer pokusijo kamelje zrezke. Nato skrenejo z asfalta na avanturistično stezo do Blatne jame, oazice sredi puščave. Po nevihti le dosežejo severno obalo v Darwinu in sklenejo podariti avto naslednjemu nadobudnemu popotniku. Tako pod potovanjem simbolično potegnejo črto. DEPARTURES / Kanada / 2010 / Avtorja: Scott Wilson, Justin Lukach / Direktor fotografije in režiser: Andre Dupuis
Portret slovenskega komediografa, pisatelja, dramatika in politika Toneta Partljiča je zgodba o dolgem, zanimivem in razgibanem življenju znanega Mariborčana. Portret največjega slovenskega komediografa in pisatelja Toneta Partljiča je zgodba o dolgem, zanimivem in razgibanem življenju znanega Mariborčana, ki ga javnost pozna predvsem kot pisatelja, dramatika, humorista, gledališčnika in politika. Je pa tudi ljubiteljski ribič. Toneta Partljiča v dokumentarnem filmu spoznavamo ob spominih in anekdotah njegovih sorodnikov, prijateljev, znancev in nekdanjih sodelavcev, med katerimi so popolnoma običajni ljudje, pa tudi znani slovenski kulturniki in politiki. Tone Partljič je namreč človek številnih talentov, znanj in poklicev: bil je učitelj, novinar, pisatelj, gledališki dramaturg, umetniški vodja gledališča, gledališki režiser, predsednik Bralne značke in Društva slovenskih pisateljev ter tudi dolgoletni poslanec v državnem zboru. Od začetka pa vse do danes je tudi član organizacijskega odbora Borštnikovega srečanja. Ob vsem tem mu je uspelo napisati okoli petdeset gledaliških iger, romanov, zgodb, mladinskih knjig in scenarijev za televizijo in film. Za svoja literarna dela je dobil vrsto nagrad: od Levstikove, Grumove, Glazerjeve do Prešernove nagrade. Kljub častitljivi starosti še vedno piše knjige, režira v amaterskem gledališču, javno nastopa ter na morju lovi ribe. Ribolov je zanj odmik od resničnosti, meditacija in inspiracija. Zato nekajkrat na leto obišče otok Ilovik na Hrvaškem. »Tam ozdravim dušo in telo … Voda me privlači. Ko sem zvečer na čolnu na oni strani otoka, kjer ni luči, in vidim samo Rimsko cesto, silhuete otoka, se zavem, da je bilo tu tako pred pet in več tisoč leti. In se mi zdi, da sem za tisto tisočinko časa, ki mi je dan v tej večnosti, del vsemirja, sveta, morja ... Če pri tem ujamem kakega ribona, kaj šele brancina, pa tudi ni slabo. In ko se v trdi temi vrnem, me Milka nadere, kje si bil toliko časa, me je bilo že strah. Ko pa zagleda ribo ali dve, reče priden.«
Dokumentarna oddaja nazorno oriše razcvet trga z nakradenimi umetninami, pogosto odtujenimi judovskim lastnikom, v času nacistične okupacije Francije in preostale Evrope. Ekspresionistična, kubistična in dadaistična dela so nacisti označili kot dokaz izroditve in jih odstranili iz nemških muzejev. Del so jih celo uničili, del pa prodali na mednarodnem trgu. THE ART MARKET DURING THE NAZI OCCUPATION / Francija / 2021 / Režija: Vassili Silovic
Neveljaven email naslov