McQuaidov predhodnik Nizozemec Hein Verbruggen, ki je predsednik Mednarodne kolesarske zveze postal prav v času Armstrongovega prihoda v resno poklicno kolesarstvo, pa ima zagotovo več fotografij z Lanceom, kot jih premore njegov družinski album ...

Zdaj so se nekdanjega zvezdnika in najboljšega promotorja kolesarskega športa in dirke Tour de France "odkrižali", kot da jih s svojimi dosežki ne bi hranil v vseh teh letih. Seveda posredno, ampak jih je. Naj bo takoj jasno, da početje Lancea Armstronga ostro obsojam, nikakor pa ne morem mimo dvoličnosti tistih, ki športnika vzamejo za svojega, ko jim to ustreza. Ko je njegov čas mimo, pa ga enostavno zavržejo. Ob vsem mu nikdar na njegovi športni poti niso dokazali uporabe nedovoljenih sredstev.

Zanimivo, da imamo tudi doma tak primer. Vsekakor je Tadej Valjavec daleč od tistega, kar je v svetu kolesarstva pomenil Lance Armstrong, na koncu pa imata nekaj skupnega: oba nikdar nista bila pozitivna, pa sta kriva. Interesi iz ozadja so enostavno tako odločili.

Vse skupaj se je začelo odvijati ob izjavah Lanceovih nekdanjih sotekmovalcev. Vedno so nas učili, da je tožarjenje, da ne rečem ovaduštvo, nekaj zares nedopustnega, skorajda odurnega in da časten človek tega ne počne. Toda zgolj na teh dejanjih, ki bi se jih posamezniki morali sramovati, sloni večji del gradiva v obtožnicah proti Lanceu Armstrongu. Visoki predstavnik svetovne protidopinške agencije celo pravi, da bi vsem naslednjim, ki so pripravljeni stopiti v vlogo globokega grla, oprostili vse grehe. Nevarno bi bilo, če vse to prenesemo v svet drugega kriminala. Si predstavljate kako bi to delovalo?

Pat McQuiad je v ponedeljek tudi dejal, da je čas sedmih zmag Lancea Armstronga na Touru najbolj črn čas kolesarstva in za tisto obdobje "La Grande Boucle" očitno ne bo imel zmagovalca. Popolna farsa - drugih si seveda ne upajo imenovati za zmagovalce, saj ne vedo, ali so bili čisti. Da bi bili pozitivni, pa jih v vsej svoji mašineriji, ki stane na milijone dolarjev, niso uspeli najti.

Sprašujemo se tudi, kaj bi zdajle vodilni storili, če začno ovajati fantje, zdaj možje, ki so nekdaj ob večerjah na Touru po vsakodnevnih naporih sedeli ob Miguelu Indurainu, Bernardu Hinaultu in Eddyju Mercxsu. Bi si drznili seči tudi v tisto obdobje? Najbrž ne, kajti tedaj je bilo na mizi precej manj denarja, kot ga je zdaj.

Ob vsem pa je zanimivo tudi to, da vsem, ki so priznali sodelovanje pri nečednih poslih, ostajajo vsi naslovi in tudi nagrade. Zelo velik delež so jih zaslužili, ko so bili v karavani s kaznovanim "kavbojem". Spomin na kanadskega sprinterja Bena Johnsona, ki se ni uklonil največjemu opremljevalcu športne opreme in so ga dobesedno potegnili s šprinterske proge, je znova oživel.

Lance Armstrong je osramočen. Precej bolj, kot je bil kadar koli vesel pod slavolokom zmage. Zanimivo, da je vse pred prvo francosko zvezdico Armstrongu ostalo, čeprav so ga v ponedeljek dobesedno izbrisali iz kolesarske zgodovine. Kaj bodo naredili z olimpijskim odličjem iz Sydneyja, pa še nimajo rešitve.