Frank Stella (1936–2024). Foto: EPA
Frank Stella (1936–2024). Foto: EPA

Umetnik je izgubil bitko z limfomom, je sporočila žena Harriet McGurk. Živel je v newyorški četrti Greenwich Village, skoraj do konca življenja pa ustvarjal v svojem ateljeju blizu kraja Newburgh v dolini reke Hudson.

Stella je na likovno prizorišče stopil v poznih 50. letih 20. stoletja, v odločilnem desetletju ameriškega slikarstva, ko je nase opozoril z zdaj ikoničnimi Črnimi slikami. Z njimi je odigral pomembno vlogo pri utemeljitvi minimalizma, ki si je utiral pot ob tedaj prevladujočem abstraktnem ekspresionizmu. V svoji dolgi karieri, v kateri je ostal zvest abstrakciji, to pa nenehno premišljeval in spreminjal, je ustvaril opus, ki velja za temelj minimalističnega in abstraktnega slikarstva zadnjih 60 let.

Foto: EPA
Foto: EPA

Frank Stella se je rodil 12. maja leta 1936 v kraju Malden v Massachusettsu. Študiral je na Univerzi Princeton, v poznih 50. letih pa se preselil v New York. To je bil čas newyorške šole, ko je ameriško slikarstvo z abstraktnim ekspresionizmom našlo svoj "glas" ter mesto počasi spremenilo v relevantno umetniško središče sveta. Stello je zanimal minimalizem. Ko je bil star 23 let, je predstavil svoje kritiško dobro sprejete velike monokromne slike, kjer črnino členijo tanke črte nebarvanega platna.

Poskus slikarskega nadzora
Njegove štiri slike so bile vključene v odmevno razstavo 16 Američanov, ki je bila leta 1959 na ogled v MoMi. Za slike, ki so bile v svojem ploskovitem, strogo geometričnem in vzorčastem značaju drugačne od prevladujočih abstrakcij Marka Rothka, Willema de Kooninga, Jacksona Pollocka in drugih vodilnih oseb ameriškega slikarstva zadnjih dveh desetletij, je pozneje dejal, da niso nastale kot poskus izpodrivanja starejše generacije. Kot je dejal leta 1972 v intervjuju, je želel "ohraniti odlike abstraktnega ekspresionizma in ga obenem imeti pod nadzorom, ki pa ni sam sebi namen. Šlo je za neke vrste konceptualni slikarski nadzor."

Foto: EPA
Foto: EPA

Dostopno za opazovanje, ne pa tudi raziskovanje
Svoja dela je primerjal z igrami Samuela Becketta, kot je Čakajoč Godota, ki jih je opisal kot "zelo preproste situacije, v katerih se ne zgodi veliko". Kot je nadaljeval v intervjuju, mu je bila všeč ideja slike, v katero je težko prodreti. "Vse dogajanje ostaja na površini. Cilj je bil, da se gledalcu prepreči brati slika. Ni šlo toliko za povabilo, prej za prezentacijo. Povedano drugače: ustvaril sem nekaj, kar je bilo ljudem dostopno za opazovanje, ne pa tudi povabilo k raziskovanju."

Vstop barve in novih oblik
V naslednjem desetletju je ohranil strogo geometrično strukturo slik, črnino pa zamenjal za žive barve, ki jih je sopostavljal v kontrastne vzorce. Ob ravno linijo je stopila tudi zaobljena forma (govorimo o Kotomerskih slikah – te so ime dobile po orodju, ki je bilo slikarju v pomoč pri ustvarjanju del). Poigraval se je s formo trapeza, pentagona, heksagona in nekaterih kompleksnejših oblik.

Iz ploskve v prostor
V poznih 70. letih je začel Stella z deli vstopati v prostor in brisati meje med sliko in skulpturo, njegova platna so postajala vse bolj tridimenzionalna, vstopala so v prostor in se vračala nazaj k površini. Med letoma 1986 in 1997 je ustvaril več kot 100 del, med temi so bile tako slike kot litografije in skulpture, serijo pa je poimenoval po romanu Moby Dick. Kot je pozneje dejal, mu je ta projekt spremenil pogled na abstrakcijo. "Abstrakcija ni bila več omejena na premočrtno geometrijo ali preprosto zaobljeno geometrijo. Lahko je bila geometrija z narativnim učinkom. Z drugimi besedami: oblike so lahko govorile zgodbo."

Foto: EPA
Foto: EPA

Zanimal ga je tudi objekt in predvsem v zadnjem obdobju je ustvarjal velike skulpture, sestavljene iz barvitih polikromatskih trakov, ki se zvijajo v prostoru.