Na sliki z naslovom Plazeči se led v Delfshavnu (Kruiend ijs te Delfshaven) je Cornelis Jacobsz van Culemborch ujel izreden trenutek v odročni ribiški vasici Delfshaven na Nizozemskem. Do te vasice je 2. januarja leta 1565 po reki priplavala ogromna ledena gora. Noben ribič ni mogel izpluti, veliki in majhni čolni pa so ostali ujeti v ledu. Sodeč po napisu na oljni sliki je bila ledena gora visoka skoraj šest metrov in široka kar 70 metrov. V zimah, čeprav mrzlih, nikoli niso zaznali takega pojava, poroča portal Smithsonian Magazine.

Dolga zgodovina male ledene dobe in prilagajanja na hladnejše podnebje
Dogodek v ribiški vasici je bil le delček v času 600-letne male ledene dobe med letoma 1250 in 1860. V tem času so zaznali padec povprečne svetovne temperature za 3,6 stopinje celzija. Prva izrazito mrzla zima je bila sicer prav v letih 1564 in 1565, ko se je omenjena ledena gora prebila do Delfshavna. V nekaterih delih sveta so zaznali pogostejše poplave, drugje pa so trpeli zaradi vztrajnih suš. Raziskovalci zato še vedno raziskujejo, kako so se zgodnje moderne družbe prilagodile spremembam, ki jih je povzročila mala ledena doba. In nekateri odgovori se skrivajo tudi v slikah umetnikov, ki so vede ali nevede pustili za sabo sledi o preteklem življenju.

Tudi umetniška dela, ki niso krajine ali slike narave, raziskovalcem lahko nudijo namige o drugačnih življenjskih okoliščinah. S slikami beneške arhitekture se lahko oceni dvig morske gladine s pomočjo sledi alg na stavbah nekoč in danes. Tako je na primer študija slike Paola Veroneseja iz leta 1571, ki je za zagotavljanje proporcionalne natančnosti uporabil camero obscuro, pokazala, da je bila gladina morja zunaj palače družine Coccina približno 30 centimetrov nižja, kot je danes.

Breugel, Vermeer in Avercamp: namesto kraljev slikali vsakdanje prizore
Mala ledena doba je sovpadala z obdobjem velikega verskega in političnega preobrata v Evropi. Po protestantski reformaciji v 16. stoletju so severnoevropski umetniki počasi opustili krščanske podobe nebes in pekla. V Belgiji, Nemčiji in na Nizozemskem so namesto portretov kraljev in svetnikov začeli slikati starše in otroke, vojake in delavce, ulične prizore ter dogajanje v pokrajini.

Nizozemski umetniki so bili še posebej slavljeni zaradi svoje zavezanosti realizmu. Leta 1882 je francoski slikar Eugène Fromentin nizozemsko umetnost razglasil za zvesto, natančno in popolno predstavitev kulture države. Primer tega je slika Mala ulica Johannesa Vermeerja iz približno 1658, ki prikazuje popravljene razpoke v opečnem zidu stavbe v Delftu – verjetno brazgotino od eksplozije smodnika leta 1654, ki je opustošila mesto in ubila enega najbolj nadarjenih Rembrandtovih učencev, Carela Fabritiusa.

Pieter Breugel starejši: hladne barve zime in težke razmere lokalnih prebivalcev
Ledeni mraz je v letu 1565 zajel tudi Bruselj, kjer je njegove posledice dokumentiral flamski umetnik Pieter Bruegel starejši na njegovi znameniti sliki Lovci v snegu (Zima). Slika – zlasti v primerjavi z drugimi lovskimi prizori tistega časa – prikazuje stisko in pomanjkanje hrane. Lovci in psi so se vrnili sklonjenih glav in samo z eno majhno lisico. Gostinci se v mrazu trudijo zanetiti ogenj. Na stavbi visi dotrajani napis na stavbi.

Zaradi mraza so reke in kanale začeli uporabljati za prevoz blaga. Ko se je voda spremenila v trden led, je odročne ali od pomorske trgovine odvisne vasi odrezala od sveta. Pomanjkanje hrane je bilo običajno, lesa pa je tako močno primanjkovalo, da so pozimi med letoma 1564 in 1565 en sam grm prodali za dvotedensko plačo. Gospodinjstva, ki si niso mogla privoščiti teh previsokih zneskov, niso imela druge izbire, kot da so gorivo iskala na nepričakovanih krajih, raztrgala vislice svojih mestnih trgov ali, če so te že bile požgane, lastne talne plošče.

Hendrick Avercamp: čas blaginje z vzponom Združenih nizozemskih provinc
Če se Brueglove zime zdijo ostre in mrzle, so slike poznejšega krajinskega slikarja Hendricka Avercampa z začetka 17. stoletja že drugačne. Njegove slike, tople in mehkejših barv, skoraj izključno prikazujejo ljudi, ki uživajo med drsanjem, sankanjem ali igranjem zgodnje oblike hokeja na ledu. Te prijetne prizore so morda oblikovale Avercampove lastne izkušnje: slikar se je najverjetneje rodil gluhonem in romantiziral okolje, ki ga je opazoval zgolj z distance.

Ampak vzrok je lahko tudi drugje. Avercamp se je rodil leta 1585 – tri leta preden so se Združene nizozemske province v dolgi in brutalni vojni osamosvojile od Španije – in umrl leta 1634, ko so se razvile v vodilno pomorsko in trgovinsko silo, ki je imela svoje kolonije po vsem svetu. Dagomar Degroot, avtorica knjige The Frigid Golden Age: Climate Change, the Little Ice Age and the Dutch Republic, 1560–1720, v mali ledeni dobi vidi tudi uspeh Združenih nizozemskih provinc. "Povečane padavine so ovirale španske invazije," pravi, "medtem ko so spremembe v atmosferskem kroženju pomagale nizozemskim flotam, da so plule v boj z vetrom za hrbtom, kar je bila pomembna taktična prednost v dobi jadra". Degroot doda še, da je "mala ledena doba Združenim provincam ponudila več koristi kot slabosti, vendar tega ne moremo reči za številne njene državljane".

Živahne kompozicije, kot je Avercampova Zimska pokrajina z drsalci, pričajo o stanju v Združenih nizozemskih provincah. Zamrznjena voda je bila kot karneval, na katerem se kmečko dekle lahko celo sreča s plemičem. Avercampova nenehna produkcija zimskih pokrajin – komajda je naslikal kar koli drugega – je za seboj pustila okoli 100 takih prizorov. Ti predstavljajo utrinke, ki zaradi globalnega segrevanja postopoma izginjajo iz živega spomina.