Čeprav je bilo ogromno pohvalnega napisanega o naslovnici albuma The Next Day (za katero je Jonathan Barnbrook reinterpretiral ovitek albuma Heroes iz leta 1973), te David Bowie v teh dneh po Londonu - na postajah podzemne železnice, na ulici, v revijah - zasleduje v svoji zgodnejši inkarnaciji. Vzporedno z izidom novega albuma je od mrtvih namreč vstal tudi Bowiejev portret z rdečo in modro strelo na obrazu, ki sta ga med fotografiranjem za naslovnico albuma Alladin Sane posnela Brian Duffy in Celia Philo.

Ziggy Stardust nas s plakatov vabi na David Bowie Is ..., veliko retrospektivno razstavo "kameleona rokenrola", ki v resnici preseže format klasične obleke-v-steklenih-vitrinah postavitve; namesto tega vzpostavlja večdimenzionalen, multidisciplinaren, interaktiven dogodek, ki obiskovalca vabi k ponovnemu razmisleku o lastnem odnosu do legende. Fanatični oboževalci v prostorih muzeja Victoria & Albert morda ne bodo izvedeli veliko novega, bodo pa doživeli kar nekaj "Pa ne da je to dejansko tisti kostum ..." trenutkov.

Večna protejskost
David Bowie is ... (David Bowie je ...) je najbrž primeren naslov za že zdaj do zadnjega kotička razprodano razstavo - ima osebek, nima pa predmeta; Bowie je torej lahko, kar koli hočemo, da je, in ni obenem nič od tega, nič oprijemljivega ali določljivega.
Navsezadnje David Bowie ni niti David Bowie: že v prvem razstavnem prostoru nas pričaka izvirnik pisma pevčevega menedžerja iz leta 1965, v katerem založbo obvešča, da njegov varovanec ni več "Davie Jones" (za spremembo imena je menda kriv strah, da bi ga zamenjevali s takrat slavnejšim pevcem skupine The Monkees), ampak David Bowie (mimogrede: v angleščini je "bowie knife" vrsta lovskega noža).

Postavitev razstave je, kot njenemu "objektu" pritiče, rahlo kaotična, fluidna in nemirna: obiskovalci drsimo skozi serijo soban, klavstrofobičnih kabinic in sob za videoprojekcije, ki po bolj ali manj kronološkem vrstnem redu oživljajo svetove, ki jih je na svoji poti konstruiral Bowie: od rodnega Brixtona, prek zadrogiranih let v Sohu pa do z zidom razpolovljenega Berlina osemdesetih in današnjega lagodnega življenja v Los Angelesu.

Vsi vemo, da je Major Tom narkoman ...
Prvi prostor je tako hkrati skromna meščanska dnevna soba in aluzija na studio, kjer je takrat še anonimni mladenič iskal svoj glasbeni izraz; naslednji je zatemnjena "vesoljska postaja", v kateri kraljujeta luna in ubogi, v vesolju naplavljeni Major Tom. V tem začetnem delu postavitve, ki lepo pokaže, kako načrtno in sistematično je "cockneyevski Dylan" (lastne besede!) skonstruiral svojo javno osebnost in jo ovil v mit, so s knjigami, plakati in albumi zastopani vsi njegovi najzgodnejši vzorniki, od Stanleyja Kubricka pa do Bertolda Brechta, HG Wellsa in Little Richarda. Bowie je danes namreč veliko več kot samo skupek svoje glasbe, prej "a gift of sound and music": performer v najširšem pomenu besede, ki se je pri konstruiranju svoje odrske persone naslanjal na nadrealizem, pantomimo, kabaret in kabuki (poklon temu je kup svežih pomaranč na samem vhodu, inštalacija umetniškega dua Gilbert & George).

Po tradicionalnem, kronološko sistematičnem začetku se obisk razstave vse bolj spreminja v fragmentarno, imerzivno izkušnjo: vsak obiskovalec ima namreč svoje slušalke, iz katerih izmenično eksplodirajo pripadajoča glasbena podlaga, kaka Bowiejeva misel o obravnavanem obdobju in komentarji glasbenih kritikov, neredko pa - rahlo dezorientirajoče - vdirajo že slušni "soundtracki" iz prejšnjega ali naslednjega prostora.

Ikonične podobe in predmeti, ki jih poznamo "od vedno", se vrstijo drug za drugim: tu je črno-bela fotografija Thin White Duka v lokostrelski drži, ki jo je posnel John Robert Rowlands, upodobitev Bowieja kot polčloveka, polpsa (za ovitek albuma Diamond Dogs) in seveda cela paleta kostumov avantgardnega oblikovalca Kansaija Yamamota z vrečastim črnim pajacem Pomladno obredje (Rites of Spring) na čelu. Sloviti plašč Alexandra McQueena z britansko zastavo (za naslovnico albuma in turnejo Earthling leta 1997) je razstavljen v neposredni bližini posterja za Mehansko pomarančo (film je navdihnil obutev Bowiejeve spremljevalne skupine Spiders from Mars).

Še bolj zgovorni so tisti bolj prozaični, vsakdanji predmeti: ključi berlinskega stanovanja, ki si ga je pevec delil z Iggyjem Popom, ali pa številni listi navadnega črtnega papirja, na katere je - s svojo presenetljivo neestetsko, šolarsko pisavo - kracal osnutke nekaterih najbolj znanih besedil v zgodovini rocka, od Space Oddity pa do Rock 'n' Roll Suicide.
Nekateri eksponati so naravnost smešni: kostum, v katerem je v šovu Saturday Night Live izvajal The Man Who Sold the World, je bil tako rigiden, da so morali pevca na oder prinesti; med večjimi "bizarkami" je tudi eksperimentalna naprava, The Verbasizer, ki je nastala v sodelovanju z Brianom Enom in je iz nizov besed ustvarjala naključne, enigmatične verze.
In potem je tu še vrhunec: osrednja dvorana, v kateri na klopcah 'posedeni' ljudje v grobni tišini (glasba jim pač bobni iz slušalk) na treh orjaških platnih - nekateri res napol hipnotizirano - gledajo Bowiejeve antologijske festivalske nastope. Skoraj nerealen občutek je, da imaš med gledanjem "Ziggyjevega" nastopa v Radio City Music Hallu na dosegu roke njegov slavni pleteni Yamamotov kombinezon, ki mu pokriva eno koščeno roko in nogo.

(Pop)kultura?
Strahovi tradicionalistov, ki so vili roke, češ kako se lahko ugledna institucija, kakršen je V&A, uklanja fetišiziranju in kultu osebnosti, so se izkazali za neupravičene. Postavitev David Bowie Is ... je veliko več kot samo še ena gomila glasbenih artefaktov (čeprav Bowie pri njenem nastajanju ni bil osebno vpleten, je kuratorjem dovolil dostop do svoje ogromne arhivske zbirke, v kateri hrani več kot 70.000 predmetov).

Morda bi se kdo lahko spotaknil ob to, da razstava ne tematizira dovolj vloge, ki sta jo Bowiejeva androgenost in biseksualnost igrali pri družbeni percepciji homoseksualnosti, da niti z besedo ne omenja njegovih današnjih naslednikov (morda pa je le bolje, da je Lady Gaga tokrat ostala brez omembe) ali da njegovo osebno življenje pušča preveč ob strani - a po drugi plati so vse to dokazi, da ni treba biti "rumen" in senzacionalističen, če hočeš ustvariti fascinantno razstavo.

Tisto končno piko na i pa ji je tako ali tako postavil Bowie sam, ki je februarja popolnoma nenapovedano in po desetletnem premoru izdal nov album, ki se je v hipu prebil na vrhove lestvic - živ dokaz, da je vse prej kot zaprašen muzejski artefakt.