Nagrado za režijo si je z Beneškim trgovcem prislužil Eduard Miler, igralski lovoriki pa dobita Igor Samobor in Janja Majzelj.

O letošnjih nagrajencih se je žirija - sestavljali so jo Melita Forstnerič Hajnšek, Amelia Kraigher, Katarina Pejović, Thomas Irmer in predsednik Marko Peljhan - odločila že v soboto zvečer, po zadnji tekmovalni predstavi 46. Borštnikovega srečanja.

Gledališče niso samo predstave
Nagrade so izbrancem podelili na sklepni slovesnosti v Veliki dvorani Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Voditelj Tadej Toš je v duhovitem uvodnem govoru med drugim poslal pozdrav "v avtokamp pred ljubljansko borzo, kjer se mladina na način, za katerega bi še Gandhi rekel, da je morda malce preveč pasiven, borijo za prerazporeditev bogastva" in na kratko preletel vse "teatralno" dogajanje, ki se je v zadnjem letu odvijalo okrog osrednjih gledaliških hiš - tudi dramo z odstavljanjem direktorja, ki "je nekajkrat potegnil službeno bančno kartico" in "don Pandurja iz Manče", ki je prah dvigoval v Mariboru.

Na slovesnosti so izročili tudi Borštnikov prstan za življenjsko delo, ki ga letos prejme igralka Milada Kalezić. Nagrajenko je izbrala posebna žirija v sestavi Aleša Jana, Mateje Koležnik, Toneta Partljiča, Alje Predan in Milene Zupančič. Še pred podelitvijo pa so se kolegici v posebnem videu pokonili igralci Vlado Novak, Pia Zemljič, Janez Bermež in Mirjana Šajinović, ki so se pred kamero spmnili svojih prvih srečanj z letošnjo lavreatko ter izpostavili njeno "magnetičnost" in "izjemno čistost" njenega igralskega pristopa. Več o igralki in utemeljitvi nagrade.

Gledališče kot prostor svetega
Milada Kalezić je poglobljena, odgovorna, izobražena igralka, ki gledališče razume kot nekaj svetega, je v nagovoru nagrajenke izpostavil Aleš Jan. "Pri svojem delu je prav kartezijansko stroga in dosledna, četudi se seveda vsak večer znova zaveda, da mora pridobiti in obvladati občinstvo, ki je prišlo od doma k daritvi, kakor v svojem prepričanju o gledališču kot o svetem sama doživlja odrsko umetnost. Gre sicer za strogo zaseben odnos, a ne pozabimo, da so Homer, Aishil, Sofoklej, Evripid … enako razumeli svet in iz takšnega razumevanja se je rodilo evropsko gledališče. Z neko drugo vero se torej Milada Kalezić s svojim razumevanjem sveta, umetnosti in svetosti napaja pri samem izviru teatra, ki zanjo vsekakor pomeni sveti svet. Zelo dobro vemo, da prstan prihaja v prave roke, zato se že vnaprej veselimo novih igralskih rezultatov Miladinega talenta, dela in svete pripadnosti gledališču."

Mamine modrosti
Kalezićeva je svoj zahvalni govor ohranila v sproščenem tonu. "Ves čas gledam Tadeja (Toša, op. n.) ... trikrat sem igrala njegovo mamo. In po Mački na vroči pločevinasti strehi, kjer sem ga morala imeti malo manj rada, me je moja lastna mama vprašala: "Pa kako možeš da vićiš na njega, vidi, kako je sladak!" Prav njena mama je bila tudi tista, ki jo je, ko je sklenila, da bo igralka, nekoč vprašala, če "se namerava celo življenje pogovarjati sama s seboj".

Najboljša predstava: Melvillov enigmatični apatik zaživi na odru
Medtem ko lani velike nagrade za najboljšo uprizoritev sploh niso podelili, ker naj ne bi bila nobena izmed predstav dovolj "prebojna in inovativna", je žirijo, ki je zaznala, da se je "fokus letošnjega izbora občutno premestil k premislekom o številnih razsežnostih odtujenosti in utesnjenosti", tokrat prepričala predstava Bartleby, pisar v režiji Miloša Lolića in izvedbi Mini teatra Ljubljana, saj se je prav ta predstava med vsemi tekmovalnimi "vzpostavila kot najbolj suverena celota, ki z minimalnimi sredstvi ustvari večdimenzionalni univerzum".

Ista predstava si je prislužila tudi nagrado za adaptacijo besedila, pod katero se je podpisal Miloš Lolić ("Lolićeva priredba široko odpre zgodbo o utrudljivem in dolgočasnem delu v pravniških pisarnah Wall Streeta sredi 19. stoletja sodobnim asociacijam",) in nagrado za oblikovanje zvoka Luke Ivanovića.

Bartleby - daljni predhodnik Camusa?
Bartleby, pisar je nastal po predlogi istoimenske kratke zgodbe ameriškega klasika, "očeta" Mobyja Dicka, Hermana Melvilla. Bartleby ali t. i. "najslavnejša zgodba z Wall Streeta" temelji na (samo na videz) preprostem Bartlebyjevem odgovoru "Raje bi, da ne" ("I'd prefer not to."), ki ga nepričakovano poda na prošnjo nadrejenega, pripovedovalca, ki mu naroči, naj pomaga pri nekem pisarniškem delu. Po tem prvem izpadu začne Bartleby na vse prošnje in zahteve odgovarjati z neobvladljivim "Raje bi, da ne" ali "Raje ne bi". Bartleby si tako pridobi pravico do preživetja, to pomeni do pasivnega vztrajanja.

Predstava, ki nagovarja tako na intuitivni kot na čutilni ravni
"Mojstrsko orkestrirana igra vseskozi stopnjuje zgoščenost zgodbe in pomenov ter pri gledalcu obuja množico pomislekov o razsežnosti posameznikovega vpliva na lastno življenje, naravi upora do resničnosti in njunem medsebojnem razmerju. Bartleby, pisar je dovršena metafizična konstrukcija prostora-časa, ki se nas dotakne tako na čustveni kot na intuitivni in čutilni ravni. Gledališče, ki gledalca, ne glede na razumevanje ali nerazumevanje jezika, spodbuja k aktivni refleksiji sodobnega subjekta," so o tem, zakaj jih je presunil Bartleby, zapisali člani žirije.

Igor Samobor: Bleščeče potovanje skozi različne vloge
V Bartlebyju je prav tako nastopal Igor Samobor, ki je letos prejel Borštnikovo nagrado za najboljšo moško igro. Poleg vloge Bartlebyja je žirijo prepričal še z vlogami Shylocka v uprizoritvi Beneški trgovec in Neznanca v uprizoritvi V Damask.

"Resničnost igralčeve eksistence lahko dojamemo kot velik privilegij potovanja skozi različne identitete, kar zahteva pogum, radovednost, domišljijo in disciplino. Odkrivamo jo kot težko nalogo čakanja tistega, ki je v verigi gledališkega odločanja ponavadi zadnji. To zahteva veliko potrpežljivosti, skromnosti, skrbno ohranjanje lastne identitete, modrost in spet – disciplino. Igor Samobor uteleša to velikansko nalogo. Kreativno, duhovno in človeško disciplino dojema kot pogoj svobode. Z lastnim sistemom vrednot in njegovega nenehnega preizpraševanja ustvarja alkimijo, ki jo imenujemo velika umetnost," je v svoji utemeljitvi o Igorju Samoborju zapisala žirija. Sam je v svojem zahvalnem govoru povedal, da je letos preživel precej časa v Mariboru in da ga je vzdušje okrog Borštnikovega srečanja navdušilo: "Še najbolj so mi bile všeč polne dvorane in odlična publika."

"Hudičevska" Janja Majzelj ...
Nagrado za najboljšo žensko igro so podelili Janji Majzelj za vlogo Zlodeja v Pohujšanju v dolini Šentflorjanski v izvedbi Slovenskega mladinskega gledališča. Z besedami žirije: "Zlodej Janje Majzelj, ki v dolino šentflorjansko prikopita s Francoskega, je ustvarjen z visoko stopnjo igralske fantazije in invencije: je lažnivec in zapeljivec, mag in prevarani čarodej. Igralka nam ga prikaže z nezgrešljivim posluhom za odrski jezik in gib, ki mestoma prehaja v ples. Ritem in melodija Cankarjevih besed in stavkov, v prozi in verzu, sta v njeni interpretaciji natančno travestirana; ta travestija jezika se obenem posrečeno ujame z režijskim konceptom predstave ter ga nadgradi, s čimer predstavi podeli pomembno dodatno kvaliteto."

Vidno ganjena igralka se je med drugim zahvalila Cankarju za njegovo brezčasnost in "seveda Zlodeju samemu, da me je navdahnil."

Iz slednje prihajata tudi Barbara Pavlin in Empera3zz, ki sta prejela nagrado za oblikovanje maske - "materialne iluzije, ki učinkovito razgalja celotno psihosocialno pokrajino šentflorjanskih patologij".

... in "Hudič" Viktorije Bencik
Borštnikovo nagrado za mlado igralko je prejela Viktorija Bencik za vlogo Žene v uprizoritvi Hudič babji v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega. Mlada igralka je namreč "z močno prezenco in s ključnim, nezmotljivim glasom 'a capella tria', ustvarila najprepričljivejši krak arhetipskega trikotnika. To je subtilna, s pravo mero dozirana in konsekventno režijsko vodena 'ljudska' igra, z vsemi elementarnimi emocionalnimi poudarki, erotičnostjo, ki jo iz sprva na videz sramežljive hribovske dekline spremeni v usodno žensko na meji".

Za predstavo Hudič babji je tudi nagrada za "bistro in funkcionalno" scenografijo, ki jo dobi Henrik Ahr, ki si je za to priložnost zamislil leseno steno, ki določa in ločuje prostor igre in občinstva. Spominja na gozdove te avstrijske drame in hkrati učinkuje kot metafora za slovensko severno mejo.

Vedno aktualni Shakespeare
Najboljšo režijo je pokazal Eduard Miler v uprizoritvi Beneški trgovec v izvedbi Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana. Eduard Miler je "skozi skrbni in premišljeni režiserski postopek zgradil kompleksno sliko današnjega sveta, pogreznjenega v pohlep, "poglobljenega" v površnost takojšnje potešitve, ki mu Shylockovo vztrajanje na trdnih vrednotah predstavlja temeljno grožnjo. Miler je s temi postopki in s pomočjo močnega igralskega ansambla posegel v središče aktualnih gorečih vprašanj globalne socialne, ekonomske in politične sedanjosti, ki je na začetku procesa usodnih sprememb."

Life®anti - Izjema v pomanjkanju izvirne sodobne dramatike
Borštnikova nagrada po presoji žirije gre Life®antom v režiji Mihe Nemca in izvedbi Gledališča Glej in Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica, je še presodila strokovna žirija. "Miniaturki o spopadu in namenu gledališča izpred 110 let – med "človekom literatom" Etbinom Kristanom in "človekom intendantom" Franetom Milčinskim in borbi velike igralke Marije Nablocke z lastnim minevanjem in lastnim spominom sta presunljivo aktualni, kot bi orumenele fotografije prelili v današnjo večdimenzionalnost. Konsekventno izpeljana v vseh pogledih in presenetljivo sveža," o predstavi pravi žirija.

Marko Mandić, "Stroj za proizvajanje čustev"
Nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije za najboljšo uprizoritev sezone 2010/2011 je prejel solo performans Mandićstroj v produkciji Vie Negative, ki je nastal po zamisli izvajalca Marka Mandića in režiserja Bojana Jablanovca.

Marko Mandić se v performansu Mandićstroj strastno zažene po izbranih poglavjih lastnega igralskega opusa, v vlogah prebira vsakokratno bistvo, ob sočasnem nagovarjanju oziroma neposrednem vključevanju občinstva kot ključnega uprizoritvenega partnerja pa bliskovito prehaja skozi nekronološko linijo skoraj štiridesetih vlog, ki jih je ustvaril v obdobju poldrugega desetletja. Rezultat je oblikovno večplastna celota osupljivega psihofizičnega izraza, ki v asociativnem poteku in povsem vidnih premenah dialoško obuja pretekle igralske stvaritve, prevprašuje lastne avtomatizme ter se ozre preko določenosti interpretativnih vlog.

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca
Mandić, ki je - čeprav ga omenjamo zadnjega - na oder prišel prvi, je nagrado sprejel "tudi kot poklon samostojni produkciji", se zahvalil publiki ("brez katere Stroja ni") in prebral nekaj verzov nedavno umrlega Toneta Pavčka.