Predstava Tartuffe bo premiero doživela drevi ob 20. uri v dvorani Frana Žižka v Slovenskem narodnem gledališču (SNG) Maribor.

Komedija francoskega dramatika Jean-Baptista Poquelina Moliera (1622–1673) je že ob premieri na festivalu v Versaillesu sprožila velik nemir v cerkvenih krogih. Nastala v najplodnejšem in filozofsko najbolj poglobljenem umetniškem obdobju ustvarjanja tega najslavnejšega evropskega komediografa in velja za eno najboljših umetniških študij na temo človeške dvoličnosti in duhovnega svetohlinstva.

Univerzalni arhetipski izraz dvoličnosti, licemerstva in svetohlinstva
"Ime Tartuffe je z leti (in s stoletji) postalo univerzalni arhetipski izraz dvoličnosti, licemerstva in svetohlinstva, ki v specifičnih oblikah obstaja v vseh okoljih in časih. Pojem je ponarodel in postal splošni simbol za hinavščino, zlasti cerkveno," je v gledališkem listu zapisal Vili Ravnjak. Po njegovih besedah je Moliere tudi sicer s svojimi idejami "rušil srednjeveške fevdalne moralne vrednote, kritiziral pa je tudi meščanske napake in predsodke. S svojim bojem za naravnost, razumnost in strpnost se uvršča med predhodnike razsvetljenstva."

Režiser Diego de Brea poudarja, da je Tartuffe za današnji čas zelo zanimiv, saj sta svetohlinstvo in pokvarjenost postala neke vrste modni trend. "Živimo v svetu, kjer je vera izgubljena in pozabljena, kjer celo verniki ne verjamejo več. Družba sama ustvarja Tartuffa. Tartuffe se ne more proizvesti brez družbo, ki je neprebujena, neozaveščena, naivna in dopušča ne pravo vero, ampak slepo vero, s katero je mogoče človeka zaslepiti, ga voditi in usmerjati. In v imenu teh velikih oz. absolutnih resnic, v tem primeru Boga, je mogoče seveda pleniti in uničevati vsevprek," je povedal v pogovoru z Majo Borin za gledališki list.

Vrhunsko napisana visoka komedija
Dodal je, da gre za splošno znano besedilo, zaradi česar je lahko za novo branje obremenjujoče. "A ker je besedilo vrhunsko napisana visoka komedija – z nekaj antologijskimi situacijami –, je vse teorije mogoče preseči. Danes, ko besedilo ni politično obremenjeno, je bistveno bolj zanimivo oziroma vsaj mislim, da nam je danes veliko bližje, kot si predstavljamo," je še dejal režiser, ki je poskrbel tudi za scenografijo, oblikovanje svetlobe in izbor glasbe v predstavi.

Po njegovem mnenju govori tudi o tem, kam lahko obsedenost z neko stvarjo, idejo, mislijo privede posameznika. "V to besedilo brez vse te patologije ni mogoče vstopati. To pa tudi pomeni, da Tartuffa brez družbe, ki omogoča Tartuffe, sploh ni. Torej brez Orgona ni Tartuffa in brez nas ni te slepe vere. Naš smisel bi bil razvijati notranjo prebujenost, kar pa je izjemno težko, zato je lažje posegati po bližnjicah, ki ne zahtevajo avtorefleksije," je še poudaril Diego de Brea.

Ob Vladimirju Vlaškaliću nastopajo še Mateja Pucko, Kristijan Ostanek, Ana Urbanc, Žan Koprivnik, Julija Klavžar, Gorazd Žilavec, Blaž Dolenc, Minca Lorenci, Matevž Biber in Nejc Ropret. Prevajalec je Primož Vitez, kostumograf je Blagoj Micevski, lektorica pa Metka Damjan.