Po zaključenih srednješolskih izpitih (nacionalna preverjanja, GCSE, Britanci opravljajo pri šestnajstih letih, op. n.) se tri mlade Londončanke podajo na Kreto, kjer se bodo v eni od britanskih turističnih enklav teden dni žrtvovale na oltarju hedonizma. Oziroma,"Najboljše počitnice v laaaaaajfu!!", kot evforično kričijo pod utripajočimi diskolučmi. Preden se bodo morale doma spopasti s svojimi načrti za preostanek življenja, bodo Skye (Lara Peake), Em (Enva Lewis) in Tara (Mia McKenna-Bruce) prej še nekaj dni popivale do bruhanja, se zapletale s fanti (ali dekleti), ki jih potem nikoli več ne bodo videle, in noči preplesale v klubih. In Tara bo, tako vsaj upa, končno izgubila nedolžnost.
Na prvi pogled je Kako seksati predvsem portret hedonizma, ki gre z roko v roki z zgodbami o odraščanju; že namerno vpadljivi naslov zbuja asociacije na Ameriško pito in sorodne "provokativne" komedije. No, v resnici je prvenec Molly Manning Walker pomembna, iskrena analiza mehanizmov tinejdžerske kulture ter kompleksnih nians pristanka in spolnega nasilja med mladimi. Film je na lanskem festivalu v Cannesu prejel nagrado un certain regard.
Avtorica se vpisuje v novo generacijo mladih britanskih režiserk, kakršni sta denimo Georgia Oakley (Otožna Jean) in Charlotte Wells (Po soncu), ki razpirajo boleča vprašanja identitete na pragu odraslosti. Drama Kako seksati je veliko glasnejši in barvitejši prvenec kot Po soncu, a ju druži to, da protagonistkino iskanje prestavita v skorajda navidezno resničnost cenenega sredozemskega letovišča, kakršno je v dometu britanskega delavskega razreda; obe avtorici v tej banalnosti hipertrofiranega turizma – najbrž skozi prizmo nostalgije – vidita nekakšno otožno, kičasto lepoto.
Molly Manning Walker pokaže, da je spolnost v tinejdžerskih prijateljstvih ne samo valuta, ampak tudi orožje: dejstvo, da je najmanj izkušena od trojice, Tara občuti kot stigmo; tudi netaktna Skye jo na vsakem koraku "prijazno" – in glasno – spomni, da "to, da je še devica, res ni nič takega". Skye je pač tista vrsta toksične prijateljice, ki v tekmi za pozornost nasprotnega spola lastne negotovosti zamaskira z izpostavljanjem tujih.
Sledijo kvarniki v zvezi z zapletom filma.
Dekleta že prvi dan opazijo fantovsko druščino na sosednjem balkonu; ne traja dolgo, da premostijo uvodno zadrego. Tari je sicer všeč Jazbec (Shaun Thomas), ki je kljub butastemu vzdevku in močni žurerski predispoziciji videti kot soliden fant; Skye jo, verjetno iz ljubosumja, poskuša raje potisniti proti njegovemu sluzavemu kolegu Paddyju (Samuel Bottomley). Igrivo razpoloženje prvih dni se postopoma spremeni v nekaj težjega, bolj zloveščega: vsi, razen seveda Tare, lahko vidimo, v katero smer se zgodba razvija. Ko se po dolgi noči znajde sama na plaži s Paddyjem, ta ne bo pripravljen sprejeti zavrnitve.
Tara na spolni odnos sicer verbalno pristane, a iz njene govorice telesa bi bilo vsakomur, ki bi mu bilo vsaj malo mar, jasno, da si ga v resnici ne želi. Se torej lahko potoži prijateljicama, se lahko razjezi? Je strašljiva "beseda na p", ki je nihče v filmu ne izgovori, tu na mestu? Tara je očitno presodila, da ni. In tudi, če se ne moremo identificirati z njeno konkretno izkušnjo, bo vsaka ženska prepoznala neiskren nasmešek, s katerim naslednje jutro prikrije lastno nelagodje, da ne bi "uničila razpoloženja" celi skupini.
Mia McKenna-Bruce je ime, ki si ga velja zapomniti: mlada igralka lik Tare sijajno uravnotežila na meji med ranljivostjo in plašnostjo otroštva ter nastopaštvom mlade ženske, ki išče svoj prostor v družabnem ekosistemu. Obenem je neverjetno karizmatična in človeška – zato je tudi tako težko gledati, kako Tara nasede na vse pričakovane čeri odraščanja. Na lastni koži bo morala ugotoviti, da se za eskapistično iluzijo "žuranja na dopustu" skriva veliko grši obraz odraslega sveta.
Film Kako seksati ne skuša postaviti najstniških fantov v stereotipno vlogo spolnih plenilcev in nasilnežev, prav tako ne podaja posplošene obsodbe klubske kulture kot prostora razvrata. To ni moralka, ki bi dekletom žugala s prstom, naj "se ne postavljajo v položaj, kjer se jim lahko zgodi kaj hudega". Stvari so veliko manj enoznačne. Klub je lahko tudi prostor sprejetosti in katarze (v primeru skupine starejših deklet, ki vzamejo izgubljeno Taro pod svoje okrilje); fantje so boleče brezbrižni in egoistični, a je očitno, da jih je oblikovalo njihovo odraščanje in socialno okolje.
Manning Walker – za razliko od Micaele Coel v seriji Lahko te uničim – namerno ne tematizira ogromnih travm, kakršne lahko mladim dekletom uničijo življenje ali pa jih vsaj nepovratno zaznamujejo. Giblje se v sferi stvari, ki se "dogajajo vsem", in s tem osvetljuje deprimirajočo pogostost spolnega nasilja. Zrcalo nastavlja heteropatriarhalnemu sistemu, kjer sta običajni reakciji na spolno nasilje bodisi prelaganje krivde na žrtev ali pa zmanjševanje pomena tega, kar se je dejansko zgodilo.
Kako seksati je film, ob katerem se je smiselno vprašati, na kakšen način se pogovarjamo o pritiskih, s katerimi se dekleta spoprijemajo v zvezi s spolnostjo – s pritiski, ki prihajajo tako od nasprotnega spola kot tudi od družbe, ki izgubo nedolžnosti poveličuje kot "prestop v ženskost". Kako moramo te pogovore spremeniti, da določene izkušnje ne bodo tako rekoč kolektivna točka identifikacije, skupna različnim generacijam žensk?
Ocena: 4+
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje