Sedemdelna miniserija je priredba nagrajene monodrame, s katero je komik Richard Gadd popisal najtemnejše poglavje svojega življenja. (Čeprav gre v osnovi za resnično zgodbo, je Gadd zaradi obsedenosti ljudi z Netflixovo ekranizacijo že moral prositi, naj oboževalci nehajo brskati za resničnimi identitetami upodobljenih likov, češ da "poanta ni v tem".)
Za potrebe katalogiziranja in promocije je bila serija morda opisana kot "pronicljivo humorna", a vnaprej je treba opozoriti, da vas čaka predvsem nelagodna, na trenutke mučna – vseeno pa dragocena – gledalska izkušnja. Če premisa zgodbe morda spominja na žanr "resničnega zločina", ki svoje cenene užitke črpa iz voajerizma in adrenalin iz nepredvidljivosti duševne bolezni, Baby Reindeer ubere diametralno nasproten pristop: v širokem loku zaobide senzacionalizem ter naslika srhljivo temačen portret samoprezira in bolečine. Režiserki Weronika Tofilska in Josephine Bornebusch stilistično uporabita prijeme grozljivke, od klavstrofobičnih bližnjih posnetkov do temačne barvne lestvice.
Donny Dunn (Richard Gadd) je kronično neuspešen stand-up komik, ki za preživetje potrebuje tudi "navadno" službo: dela za točilnim pultom v camdenskem pubu. "Od vseh 'pajzlov' na svetu" ravno v njegovega nekega dne zakoraka Martha (Jessica Gunning), poklapana in očitno osamljena ženska v štiridesetih. Na njej je nekaj tako skrušenega, da ji Donny ponudi čaj in se z njo zaplete v neobvezujoč klepet. Opozorilni znaki so prisotni že od tistega prvega stika: zakaj ženska, ki zase pravi, da je uspešna odvetnica, v isti sapi izjavi, da si ne more privoščiti čaja? Preden se Donny dobro zave, je Martha že stalna stranka, ki se vsak dan zasidra pred njegov šank in s trmasto vztrajnostjo bodisi flirta z njim bodisi samo pleteniči v prazno. Zasleduje ga na poti domov in redno poseda na avtobusni postaji pod njegovim oknom. Odsloviti se je ne da niti na nežen način niti s preprostim ignoriranjem.
Sledijo kvarniki v povezavi s serijo Baby Reindeer.
Vse skupaj je veliko več kot samo neškodljiva zatreskanost: resnična "Martha" je Gaddu v štirih letih in pol, kolikor je kalvarija trajala, poslala nepregledno število elektronskih sporočil, na stotine sporočil in komentarjev na Facebooku ter – ko se je enkrat dokopala do njegove telefonske številke – tudi 350 ur glasovnih sporočil in 41 tisoč SMS-ov. Svoja zatipkana elektronska sporočila, ki zvenijo kot transkripcija toka zavesti, dosledno podpisuje s "poslano z mojega iPhona", čeprav iPhona sploh nima – to bi lahko bilo simpatično, a je rahlo srhljivo. Najraje ga kliče z vzdevkom "baby reindeer" (ang. severni jelenček) in ga obravnava kot nemočno dete. Začne se pojavljati na njegovih stand-up nastopih in ko ga na neki točki ne more več najti, ofenzivo nadlegovanja razširi še na Donnyjeve starše na Škotskem.
Ko Donny njeno ime naposled vtipka v Google, z grozo ugotovi, da je "njegova" Martha sicer res nekdanja odvetnica, a tudi obsojena zalezovalka, ki je zaradi nadlegovanja svojega šefa končala tudi v zaporu. Ko se Donny – po šestih mesecih (!) – Marthine psihoze vendarle zglasi na policijski postaji, imajo tam zanj zelo smotrna vprašanja: Zakaj je ni prijavil prej? Zakaj je ni poskušal odločneje izriniti iz svojega življenja? Lahkih odgovorov tukaj ni: med Donnyjem in Martho se je spletlo kompleksno, večplastno, na neki točki celo seksualno razmerje, ki preizprašuje naše ustaljene predstave o tem, kako naj bi se počutila in obnašala "resnična žrtev". Dodatno plast kompleksnosti dodaja Martha sama: na trenutke je ranljiva, drugič zlobna in nasilna; zdi se, kot da je nemogoče priti do dna njeni zablodi ali videti svet skozi njene oči. Jessica Gunning je ustvarila tako fascinanten lik, da je od nje težko odvrniti pogled. V srcu zgodbe se skriva kleč soodvisnosti: si včasih tako zelo želimo biti videni, da je vseeno, kdo je oseba, ki nas motri?
Baby Reindeer seveda sploh ni zgodba o tem, kako se je znajti v središču pozornosti obsedene osebe. Baby Reindeer je razmislek o tem, kaj vse se je človeku v življenju moralo zgoditi, da je tako izpostavljen in ranljiv za posebno obliko psihične zlorabe, ki jo izvaja Martha. Najbrž ni treba posebej omenjati, da so tudi moški lahko žrtve zalezovanja in spolnega nasilja (vključno s posilstvom), a v popkulturi tovrstnih zgodb še vedno ni na pretek; morda je to eden od razlogov za to, da je Baby Reindeer v pičlih dveh tednih postal vseprisoten fenomen.
V srce parajoči, podaljšani sredinski epizodi miniserije Gadd popiše, kako se je – dolgo, preden je spoznal Martho – spoprijateljil s starejšim, uspešnim TV-scenaristom. Kar se je začelo kot mentorski, platoničen odnos, se je kmalu sprevrglo v epizode skupnega drogiranja. Donny pri tem v podzavest potiska vprašanje, zakaj Darrien (Tom Goodman-Hill) ostaja bolj ali manj trezen, medtem ko njega pita z GHB-jem "za sprostitev". Ne more se znebiti tudi neprijetnega občutka, da so se med njegovo neprisebnostjo dogajale stvari, v katere ni privolil.
Zakaj ni Donny ob prvem takem incidentu končal njunih druženj? Zakaj je po še posebej travmatični epizodi v Darrienovem stanovanju vegetiral še dva dni? Če se na prvi pogled zdi, da je Donnyjevo obnašanje skregano z logiko tega, da je bil napaden, je ravno v tem poanta: izkušnje zlorabe so večplastne in nelinearne, prepletene s težnjo po samokaznovanju in zanikanju. Če bi Donny svojo zgodbo le lahko videl "od zunaj", si mislimo, bi morda lahko nase gledal z empatijo, kakršno vzbuja v gledalcih. Z empatijo, kakršne ima do Marthe na pretek.
Temo spolnega nasilja Baby Reindeer obravnava z ranljivostjo in iskrenostjo; ne boji se razgaliti sramu in krivde, ki ju čuti žrtev. Donnyja med drugim skrbi, da bi ga ljudje imeli za "manj možatega", če bi vedeli, kaj se mu je zgodilo. Istočasno se spoprijema tudi z vprašanji o lastni spolni usmerjenosti (in o tem, če je imel spolni napad nanjo kakšen vpliv). Spolno nasilje med drugim uniči tudi posameznikovo sposobnost za doživljanje in sprejemanje resnične bližine; Donny se izgublja v seriji nepomembnih aferic in zamujenih priložnosti z ljudmi, ki bi morda lahko bili kaj več. Ko se končno zaljubi, njegova punca Teri (Nava Mau) o njem ve manj kot Martha.
Bizarne, eksplicitne podrobnosti morda pritegnejo v prvi epizodi, a Gaddova zgodba je ena redkih, ki znajo najti ravnotežje med travmatično tematiko in črnim humorjem; nazadnje je to uspelo Micaeli Coel s prav tako avtobiografsko serijo Lahko te uničim. Gadd je ustvaril protagonista, ki je vse prej kot všečen (in za komika osupljivo neduhovit). Bolj kot komedija je Baby Reindeer psihološka srhljivka – in dokaz, da tudi po zatonu "zlate dobe televizije" v polju tega medija še vedno obstajata inovativnost in drznost. Čeprav večina med nami najbrž nima izkušenj z zalezovanjem, bo serija sprožila razmislek o tem, kako lahko nepredelana travma zastrupi vse vidike naših življenj. Grenek priokus resnice bo pustilo tudi spoznanje, da nasilneži (zalezovalski in drugačni) pogosto obdržijo svoj družbeni status, ne glede na opustošenje, ki so ga njihova dejanja pustila za seboj; vsake zgodbe se preprosto ne da zašpiliti s filmskim srečnim koncem.
Ocena: 5
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje