Do kinematografov se je film Bohemian Rhapsody po osmih letih prekobacal čez številne ovire: Sacha Baron Cohen, prva izbira za vlogo Mercuryja, je od projekta odkorakal leta 2013, ker ni našel skupnega jezika s še živečimi člani Queenov. Odločitev studia, da bodo režijo zaupali Bryanu Singerju, je bila in je še vedno kontroverzna, saj Singerja že leta spremljajo obtožbe najhujše oblike spolnih zlorab. Vse skupaj se je še dodatno zapletlo, ko je bil režiser sredi snemanja zaradi "nezanesljivega vedenja" (beri: ni prihajal na delo) odpuščen. Namesto njega je delo dokončal Dexter Fletcher, ki pa zaradi pravil hollywoodskega ceha režiserjev (DGA) pod film ni podpisan.

Krivdo za zmazek, ki se je izcimil iz te kalvarije, torej polagamo na prag človeka, navedenega na plakatih – Singerja. Bohemian Rhapsody je (samo)cenzurirana, konvencionalna rockerska biografija, ki skuša najti najmanjši skupni imenovalec nekontroverznosti in si tako nagrabiti kar največje občinstvo. Po glasbeni plati je pred nami površno skupaj znesen, len izbor očitnih "največjih uspešnic"; Singer si ne upa izpustiti prav nobene, pa čeprav to pomeni, da je prizor nastopa na Live Aidu skoraj daljši od minutaže, ki jo je skupina v resnici preživela na odru stadiona Wembley. (Avtentičnost koncerta spodjedajo kadri množice, ki je tako zelo očitno računalniško generirana.) Pokaže nam genezo vsakega antologijskega hita – Killer Queen, We Will Rock You in seveda Bohemian Rhapsody – a na skrajno pavšalen, površen način, ki ne razkriva nikakršnega razumevanja ustvarjalnega procesa. (Na primer: John Deacon (Joseph Mazzello) sredi nekega prepira pograbi kitaro in v prvem poskusu ustvari markantni rif komada Another One Bites the Dust).

Še preden se je snemanje sploh začelo, je mnoge skrbelo, na kakšen način bo scenarij pristopil k vprašanju Mercuryjeve spolne usmerjenosti. Ker je svojo intimo pred javnostjo skrbno varoval, obstajajo biografi, ki poudarjajo pevčevo biseksualnost, in drugi, ki trdijo, da je bil homoseksualec. Kakor koli že, težko je spregledati, da film namerno skoraj vso težo polaga na Mercuryjevo prvo resno zvezo, razmerje z Mary Austin (Lucy Boynton), za katero je tudi zložil pesem The Love of My Life. Mary je tista, ki Freddieja podpira pri vsakem koraku v karieri, in k njej se obrača, ko ga hromita osamljenost in odtujenost zvezdništva. Ko pevcu na nekem parkirišču sugestivno pomežikne tovornjakar, mu obraz prešine zgroženost, kot da mu je že sama misel na kaj takega popolnoma tuja. (Prizor se zaključi s kičasto zatemnitvijo, tako da lahko sami ugibamo, kaj se je zgodilo potem.) Edini prizori spolnosti so prihranjeni za odnos z Mary.

Za primerjavo: zvezo z Jimom Huttonom (Aaron McCusker), ki je pevca spremljal dolga leta in mu stal ob strani vse do smrti, scenarij obravnava kot postransko anekdoto, kot nepomemben epilog, ki si ne zasluži naše nedeljene pozornosti. Taka obravnava iz neškodljive sfere "slabe biografije" zajadra naravnost v temnejše vode homofobnega izbrisa identitete.

Je odločitev, da bodo film končali z nastopom Queenov na Live Aidu, res samo umetniška odločitev za dramatičen vrhunec? Ali pa gre morda za samovoljno brisanje in izrezovanje "neprijetnih" resnic, ki se ne ujemajo s heteronormativno podobo, ki jo imajo mnogi o Freddieju Mercuryju? Vsak iskren dokument Freddiejevega življenja si po mojem ne bi smel zatiskati oči pred spolnostjo, drogami in boleznijo v času, ko se aids še ni otresel stigme "kuge homoseksualcev". Kar koli drugega je le cenen poskus, kako zabrisati neizmeren pomen, ki ga je Mercuryjeva tragična smrt imela za globalno ozaveščanje o aidsu. Bil je skoraj prvi mainstreamovski zvezdnik, ki je umrl za aidsom, in to le kak dan po tem, ko je potrdil govorice, da je bolan. Monumentalnost te žalostne prelomnice bi si zaslužila filmsko obravnavo.

Bohemian Rhapsody ni nikakršen poklon ali spomenik, je le cenen poskus revizionizma, ki cinično cilja na ljudi, ki bi kdaj topotali z nogo ob We Will Rock You ali na karaokah izbrali We Are The Champions, ne bi pa se radi zamorili z razmišljanjem o resničnem človeku iz mesa in krvi, ki je bil več kot samo skupek spevnih refrenov.

Scenarista Anthonyja McCartna ne zanima, kdo je Freddie kot oseba; pevčev kompleksen odnos do lastnih korenin in priseljenstva ostaja potisnjen ob stran. Kakšnih specifičnih karakternih lastnosti – razen ambicioznosti in ljubezni do mačk – mu film sploh ne privošči (pa bi že bežen sprehod skozi arhiv intervjujev pokazal, kako pronicljiv smisel za humor je imel). Tako Freddie kot člani njegovega benda in celo mitologizirana Mary so reducirani na prazne silhuete brez lastnih motivacij – tudi vse negativne lastnosti so prihranjene za lik makiavelističnega podrepnika in menedžerja Paula Prenterja (Alleen Leech), ki naj bi, po tej različici dogodkov, tako rekoč lastnoročno spravil na kolena imperij, ki so ga zgradili Queen.

Insinuacija, da je Prenter s svojim svetom gejevskih nočnih klubov in usnjenih oprav Freddieja speljal na "kriva pota" in proti pogubi, je hkrati nezgrešljiva in problematična. "Veš, Freddie, tole ni ravno naša scena," v nekem prizoru dušebrižniško vzdihne Roger Taylor (Ben Hardy), ki ga prijateljev hermelin in kraljevsko žezlo očitno ne zabavajo.

Redki poskusi duhovičenja so še bolj mukotrpni. Človeku je skoraj nerodno v imenu Mika Myersa zaradi metareferenčnega lika EMI-jevega glasbenega producenta, ki vztraja, da šestminutnega komada z refrenom "Gallileo, Gallileo, Gallileo Figaro – magnifico!!" radijske postaje pač nikoli ne bodo predvajale. Poznavalski pomežik gledalcu? Res subtilno.

Pri vsem skupaj je žalostno tudi to, da bo film zaradi svoje problematičnosti iz tekme za oskarja najbrž diskvalificiral Ramija Maleka. In Rami v vlogi ni samo dober ‒ tako zelo dober je, da bi si (skoraj!) upala priporočati film samo zaradi njegovega vložka. Njegova preobrazba v Mercuryja ni bila omejena na zobno protezo in lasuljo: ujeti je uspel tisti neulovljivi žar, zvezdniško karizmo, ki je iz Farrokha Bulsare naredila ikono 20. stoletja. Z abotnimi, stereotipnimi replikami tipa "Mi smo Queen, ne bomo sledili trendom!" seveda ne more delati čudežev, a zdi se, da je vsaj glavni igralec skušal stopiti v resničen dialog s človekom, ki ga portretira.

Morda so vsi primanjkljaji filma davek tega, da je nastajal v sodelovanju s tremi še živečimi člani benda, ki so si ‒ razumljivo ‒ želeli ustvariti poklon pokojnemu kolegu in prijatelju. Morda niso mogli vedeti, kako neiskreno bo delovalo vsako izogibanje kontroverznosti. Rockerske biografije, ki se osredotočajo na najbolj tabloiden vidik umetnikovega ustvarjanja (Amy, Whitney ...) so neokusne ‒ in zdaj vemo, da je neokusno tudi brezbrižno odvračanje pogleda. In to je še najbolj dobronamerna interpretacija namena ustvarjalcev.

Ocena: 2/3, piše Ana Jurc