Božični koncert filharmonikov prinaša uverturo iz Humperdinckove pravljične opere Janko in Metka, operno suito Božična noč Rimski-Korsakova ter baletno suito Hrestač Čajkovskega. Foto: BoBo
Božični koncert filharmonikov prinaša uverturo iz Humperdinckove pravljične opere Janko in Metka, operno suito Božična noč Rimski-Korsakova ter baletno suito Hrestač Čajkovskega. Foto: BoBo
Avditorij
Slovenski filharmoniki so božični koncert izvedli že v četrtek v portoroškem Avditoriju in tako zaznamovali tudi 45 let delovanja te obalne kulturne institucije. Foto: Festival slovenskega filma

Gre za priljubljene kompozicije, ki jih na odre uvrščajo v času zimske praznične idile. Kot so zapisali ob sporedu, je božični čas, v katerem oživijo pravljice - magični utrinki preteklosti in domišljije. Omenjena dela glasbene romantike so kot luči, s katerimi krasimo domove in ulice, pokukajo iz teme in osvetlijo dolge zimske večere. Evropska ljudstva se ponašajo z neštetimi pravljicami, ki jih že stoletja, in tudi še danes, pripovedujejo še posebej ob zimskih praznikih. Številne od njih se napajajo iz krščanske, prenekatera pa tudi iz starejše, poganske tradicije.

Sodelovanja sorojencev
Nemška ljudska zgodba o Janku in Metki, ki sta jo, tako kot še mnoge druge, iz pozabe rešila brata Jacob in Wilhelm Grimm, je bila nemški pisateljici Adelheid Wette podlaga za božične pesmi za otroke, bratu skladatelju Engelbertu Humperdincku pa predlagala, naj jih uglasbi. Tako sta nastala libreto in istoimenska opera, v kateri je ljudska motivika prepoznavna tudi v glasbi. Humperdinckovo pravljično opero, ki je nato postala na opernih odrih najpogosteje prisotna ravno v božičnem času, so krstno izvedli v Dvornem gledališču v Weimarju 23. decembra 1893 pod taktirko Richarda Straussa.

Uglasbena Gogoljeva pripoved
Ruski romantik Nikolaj Rimski-Korsakov je svojo opero Božična noč zgradil na pripovedi Božični večer iz zbirke Večeri na pristavi blizu Dikanke ruskega pisatelja Nikolaja Vasiljeviča Gogolja. Prvič je zazvenela leta 1885, operno suito oziroma povzetek glavnih prizorov iz opere, prilagojenih za koncertno izvedbo, pa je pripravil leta 1904.

Sprva ne prav uspešen Hrestač
Petru Iljiču Čajkovskemu ter koreografoma Mariusu Petipaju in Levu Ivanovu pa je bila predloga za baletno predstavo Hrestač zgodba pruskega pisca Ernsta Theodorja Amadeusa Hoffmanna o Hrestaču in mišjem kralju v poznejši predelavi Alexandra Dumasa. Prvič so jo izvedli v sanktpeterburškem Mariinskem gledališču 18. decembra 1892. Prvotna produkcija Hrestača ni doživela večjega uspeha, drugače pa je bilo z 20-minutno baletno suito, ki jo je Čajkovski oblikoval pozneje. Kot piše v koncertnem listu, je prav ta pripomogla k vrnitvi samega baleta na gledališki oder.

Stefanos Tsialis (1964) je od leta 2014 glavni dirigent in umetniški vodja Atenskega državnega orkestra. Deluje kot koncertni in operni dirigent, izvaja in snema pa tudi filmsko glasbo. Nastopal je z več kot 70 orkestri od Kanade in Združenih držav, prek Kube in Južne Afrike, do Evrope, Rusije in Turčije. Študiral je klavir, muzikologijo in dirigiranje, med njegovimi mentorji pa so bili tudi Leonard Bernstein, Vaclav Neumann in Rolf Reuter.