Jože Plečnik se je rodil leta 1872 v Ljubljani. Obiskoval je umetnoobrtno šolo v Gradcu, nato se je vpisal na arhitekturni oddelek dunajske umetnostne akademije. Kasneje je bival v Italiji, nato na Dunaju, Pragi, sledila je vrnitev v Ljubljano. Umrl je leta 1957 na svojem domu v Trnovem, kjer je danes urejena muzejska Plečnikova hiša. Pričujoča upodobitev avtorja Matije Medveda je bila del razstave JOŽE, na kateri so svojo aktualno likovno produkcijo predstavili mladi ustvarjalci ter prek svojih umetniških del izkazali svoje lastno doživljanje tega velikega arhitekta. Foto: MMC RTV SLO / A. J.
Jože Plečnik se je rodil leta 1872 v Ljubljani. Obiskoval je umetnoobrtno šolo v Gradcu, nato se je vpisal na arhitekturni oddelek dunajske umetnostne akademije. Kasneje je bival v Italiji, nato na Dunaju, Pragi, sledila je vrnitev v Ljubljano. Umrl je leta 1957 na svojem domu v Trnovem, kjer je danes urejena muzejska Plečnikova hiša. Pričujoča upodobitev avtorja Matije Medveda je bila del razstave JOŽE, na kateri so svojo aktualno likovno produkcijo predstavili mladi ustvarjalci ter prek svojih umetniških del izkazali svoje lastno doživljanje tega velikega arhitekta. Foto: MMC RTV SLO / A. J.
Plečnikova hiša v Ljubljani
Prva javna konferenca razširjenega uredniškega odbora publikacije, ki bo kot dosje objavljena prihodnje pomladi na angleški spletni platformi in publikaciji za arhitekturo Architectuul, je pred kratkim potekala v Plečnikovi hiši v Ljubljani. Foto: MMC / Miloš Ojdanić

To so besede arhitekta Boštjana Bugariča v okviru prve javne konference razširjenega uredniškega odbora, ki pripravlja publikacijo o urbanih intervencijah Jožeta Plečnika. Publikacija bo kot dosje objavljena prihodnjo pomlad na angleški spletni platformi in publikaciji za arhitekturo Architectuul, ki povezuje spletno skupnost od leta 2010.

Na uredniški konferenci, ki je pred kratkim potekala v Plečnikovi hiši v Ljubljani, so sodelovali Aljoša Dekleva in Tina Gregorič (dekleva gregorič arhitekti), Christian Burkhard in Bugarič (Architectuul), Andrej Hrausky (Galerija Dessa), Ana Porok (Plečnikova hiša) in arhitekturni kritik Thibaut de Ruyter.

Kako mesto definirati po merilu pešca
Uredniki dosjeja ob tem izpostavljajo še dokument Habitat III o urbanističnem načrtovanju, ki bo izdan v sklopu programa Združenih narodov in se bo osredotočal na koncept oblikovanja kompleksnega sistema grajenega okolja s povezovanjem prostorskih komponent mestotvornih programov. Podobno, kot je to pred 80 leti počel Plečnik, ki se je ukvarjal z različnimi temami razvoja mesta in s tem, kako mesto definirati po merilu pešca.

Na konferenci je beseda tekla predvsem o tem, katere so tiste značilnosti, ki ga izpostavljajo kot izjemnega arhitekta pri urejanju mesta z malimi urbanimi intervencijami, je še za STA povedal Bugarič. Nadalje je razložil, da se pri pripravi dosjeja tako osredotočajo na te Plečnikove male intervencije, ki pa so lahko velikokrat pomembnejše, kot same ikonične arhitekture. Arhitektove male urbane intervencije so na konferenci poskušali interpretirati prek njegovega posebnega arhitekturnega jezika.

"Plečnik je bil izjemno iznajdljiv arhitekt. Ustvaril je mnogotere arhitekturne mojstrovine, oblikoval osnove dojemanja današnje Ljubljane in bil tudi izjemen učitelj, ki je razvil samosvoj idiosinkratični arhitekturni jezik. Kar ga resnično ločuje od njegovih vrstnikov nekoč in danes, pa je njegova sposobnost ustvarjanja edinstvenega odnosa in povezav med človekom ter njegovim okoljem," so udeleženci konference zapisali v sporočilu za javnost.

Pogled na mesto kot živ organizem
Plečnikova ideja presega zgolj oblikovanje enega objekta, vključuje namreč tudi gibanje, čas in raznolike prostorske konfiguracije. V tem kontekstu je njegov poziv h klasičnim oblikam posebno sredstvo za doseganje drugačnega končnega cilja - oblikovanja komunikacije, orientacije in vzpostavljanja identitete. Zaradi njegovega dojemanja mesta kot živega organizma se je izogibal formalnim sistemom za vpeljavo sprememb v urbana okolja. Njegove namene se lahko najbolje dojame s sprehodom skozi Ljubljano, ki nima enega samega veličastnega razgleda, temveč je polna manjših pretanjenih vizualnih in prostorskih izkušenj.