​​​​​Želja po maščevanju je ena od človeških potreb, na katere nismo posebej ponosni. Vendar to ne pomeni, da maščevanje ni pomembno in v nekaterih primerih celo potrebno. Pravljice so ena od možnosti, da dosežemo občutek zadovoljstva, ki ga maščevanje daje, ne da bi si zares umazali roke.

Ker se v vsakem od nas skriva tudi temna plat, so pravljice lahko dragoceno orodje za kultivacijo mračnih misli. Oglejmo si torej, kakšna so pravila maščevanja v pravljicah.

Takoj

O vplivu maščevanja na počutje posameznika, ki se maščuje, je bilo narejenih več študij, med katerimi izstopajo dela Brada Bushmana, Daniela Gilberta in Timothyja Wilsona iz ZDA ter Maria Gollwitzerja iz Nemčije. Vsi so prišli do ugotovitve, da še vedno splošno sprejeto mnenje o ’očiščenju z maščevanjem’ ne drži, oziroma je zadeva precej bolj zapletena.

Če poenostavimo:

• V večini primerov se ljudje, ki se ne maščujejo, ampak gredo v življenju preprosto ’naprej’, počutijo bolje od ljudi, ki porabijo omembe vredno energijo za načrtovanje in izvajanje maščevanja;
• v redkih primerih, ko maščevanje spodbudi boljše počutje, kot preprosto sprejetje dejstva, da si bil ogoljufan, napaden, ponižan, ..., je bila ključna komponenta ’uspeha’ čas: maščevanje se je zgodilo neposredno ali vsaj relativno hitro po dejanju;
• izjemno pomembno za zadovoljstvo ob maščevanju je bilo tudi prepričanje, da je tarča maščevanja dojela, kdo se ji je maščeval in predvsem zakaj.

V klasičnih pravljicah tem trem pravilom kar dobro sledimo. Palčki, denimo, ne maščujejo smrti Sneguljčice, ampak se posvetijo predvsem procesu žalovanja. Pepelka (Perraultova) odpusti svojima polsestrama in Pogumni krojaček se ne maščuje prevarantskemu kralju in zahrbtni princesi, s katero se je poročil. Tudi Motovilka se raje posveti svojemu ljubimcu kot čarovnici, ki je poskusila uničiti življenje obema.

Če do maščevanja vendarle pride, je zadovoljstvo prizadetega junaka zgodbe doseženo zelo hitro po prizadejani krivici. V zgodbah, ki trajajo le nekaj minut, morda pol ure, seveda čas teče drugače, a ne pozabimo, da so namenjene publiki, ki na maščevanje ne bo čakala več let kot na primer literarni junaki, ki sedem let romajo po svetu.

Če je zlobnež kaznovan, je to vedno pred ’srečno do konca svojih dni’. To sporočilo je očitno pomembnejše za bralca ali poslušalca, ki mora po pravljici nadaljevati svoje življenje s prepričanjem, da je njegova okolica varna, kot za junaka, ki si je očitno v zgodbi ne glede na vse negativce, uredil povsem spodobno življenje.

In sporočilo kaznovanemu? Lepo ga slišimo prek ptic v Grimmovih Pepelki in Brinovem drevesu. Ali prek Andersenovih in Wildovih pravljic, da ne bomo omejeni le na prvo polovico 19. stoletja. Sporočilo posredujejo tisti, ki so maščevanje izpeljali, ali pa opazovalci, med katere seveda lahko uvrstimo kar avtorje.

Posredniki

To nas pripelje do posrednikov. V pravljicah se prizadeti zelo redko osebno maščuje zlobnežu. Še celo Metka, ki sama potisne coprnico v peč, to stori (tudi zato), da bi rešila Janka. In prava negativka v zgodbi je tako ali tako mačeha (ali v starejših različicah oče), ki jo kazen doleti še preden se otroka vrneta domov.

Tudi kazni za Sneguljčičino mačeho ni določila njena žrtev. Niti palčki ne, ki so bili gotovo osebno prizadeti, temveč princ, ki je pravzaprav svojo soprogo spoznal ravno zaradi zlobnih naklepov ljubosumne kraljice s čarobnim ogledalom.

Še lepši primer je Gosja pastirica, v kateri zahrbtna služabnica kazen za svojo hudobijo in s tem maščevanje za svojo žrtev določi kar sama sebi. Resda na prigovarjanje kralja (klasična avtoriteta v pravljicah), a zadovoljstvo publike, ko dojame, kako se je zlobnica zapletla v lastno hudobijo, je nedvomno prvovrstno.

Morda je naključje, da so bili tako Perrault kot Grimma po osnovni izobrazbi pravniki, a gotovo ni naključje, da v sodobnih sodnih sistemih za kazen in s tem maščevanje v imenu prizadetih poskrbijo osebe, ki v dogodke, zaradi katerih je kazen sploh potrebna, niso neposredno vpeti.

Pretirano

Maščevanje mora biti zaradi svoje močne čustvene (še vedno vsaj do neke mere očiščevalne) komponente atraktivno in javna obešanja ali obglavljanja, ki so bila tako priljubljena ne tako daleč stran (časovno in prijetno), so ob žrtvi in njenih svojcih vsaj do neke mere potolažila tudi željo po maščevanju publike.

Če malce pobrskamo po zgodovini in poiščemo neverjetno domiselne načine mučenj in kaznovanj, ki so si jih izmislili ljudje, se klasične kazni v pravljicah sploh ne zdijo več tako neverjetno krute. Literatura je, seveda, zgolj odraz resničnosti, ki je včasih pretiran, a ima vedno jasne povezave z resničnostjo.

Spomnimo se spet razbeljenih čevljev čarovnice v Sneguljčici in jih povežimo z grmadami, na katerih so sežigali čarovnice tudi v naših krajih. Ali ostanimo pri čevljih, tokrat Andersenovih Rdečih čevljih, ki spravijo lastnico v take težave, da ji morajo odrezati noge. Ni treba dolgo brskati, da najdemo primere, kjer amputacije udov še vedno uporabljajo kot obliko kaznovanja. In maščevanja.

Čeprav se zapiranje zločincev v sode, ki jih nato vržemo v reko, ali metanje mlinskih kamnov na glavo, morda zdi bralcem pravljic primerno, je po drugi plati tudi tako slikovito in zapleteno, da vsaj veliki večini ne pride niti na misel kaj podobnega preslikati v resnično življenje. Ko je sla po maščevanju zadovoljena prek pravljic, se podobna potreba v resničnem življenju zelo verjetno lahko potolaži že z denarno ali zaporno kaznijo z možnostjo rehabilitacije.

Navsezadnje smo vsi ljudje, vsak s svojimi demoni, a tudi zmožnostjo odpuščanja, ki ga lahko namenimo drugim in si s tem pridobimo pravico morda nekega dne prositi za odpuščanje še zase ali svoje bližnje.

Uporabljen slikovni material je v javni lasti:

https://yesterdaysdream.hatenablog.com/entry/2020/05/14/084229

https://pravljice.wordpress.com/2020/10/29/brinovo-drevo/

https://vintagebooks.joomla.com/8-fairy-tales/10-hansel-and-gretel-by-richard-scholz/

https://topillustrations.wordpress.com/2017/12/12/goose-girl-in-pictures/

​