Izraz contes de fee (po naše: pravljice, čeprav bi bilo bolj dobesedno pravljice o vilah), je skovala grofica Marie-Catherine d'Alnoy. Celo veliki ljubitelji pravljic vedo o njej zgolj to. Pa vendar je ta sodobnica Charlesa Perraulta napisala kakih 25 pravljic, ki so izšle v milijonskih nakladah. Le kam so izginile?

Razvoju pravljic je lahko slediti, če poznamo peščico ključnih imen. Giambattista Basile je avtor prve zbirke samih pravljic, Pentamerona. Čeprav te knjige skoraj nihče ne pozna, so iz nje stoletja zajemali tisti, ki jih še danes uvrščamo med največje. Tudi Charles Perrault, neuradni oče pravljic, in gospa d'Aulnoy. Toda če od Peraultovih osmih kar za štiri (Rdeča kapica, Pepelka, Obuti maček in Trnuljčica) ve skoraj ves svet, se nobene pravljice grofice d'Aulnoy praktično nihče več ne spomni.

Razlogov za to je več. A najbrž je pošteno najprej povedati, kaj je obema avtorjema skupnega.

Delo v istem okolju in za iste bralce

Oba sta se veliko družila s plemstvom (Perrault kot visoki uslužbenec, ona kot bogata grofica), oba sta poznala njihov okus, oba sta bila seznanjena s številnimi spletkami tako na francoskem dvoru kot v tujini. Vedela sta, da se kupčije sklepajo prek znanstev, zaposlitve kupujejo in konkurenco uničujejo, preden ta dobi priložnost uničiti tebe (vsaka podobnost z resničnimi osebami in dogodki le dokazuje, da se zgodovina ponavlja).

Vedela sta, da se vsega naveličano plemstvo zvečer druži predvsem v želji po prijetni zabavi. Predstave z akrobati, dresiranimi živalmi in potujočimi godci so bile že malce izpete, dvor si je zaželel ščepec intelektualnega izziva. Tako so plemiči na svojih gradovih izbrancem poleg obilice jedače in pijače začeli ponujati še bolj ali manj igrane pripovedi, pogosto pripravljene za en sam večer. Pri tem so se izkazale pravljice, delno posnete po Pentameronu (in sorodnih delih), običajno obogatene z namigi na aktualne osebe in dogodke, delno naslonjene na ljudsko izročilo.

Tako Perrault kot gospa d'Aulnoy sta v svoje pravljice vnesla čarobne elemente in jih končala s poučnim sporočilom v verzu. Da je bil Perrault v kovanju rim spretnejši, najbrž ni bistveno, saj so že v 18. stoletju v večini ponatisov njunih del le-te izpustili. Občinstvo je želelo akcijo, ne leporečja.

Novo občinstvo je še posebej v 19. stoletju, ko so knjige pravljic postale potrošno blago, dostopno najširšim množicam, še vedno brala Perraulta in d'Aulnoyevo, a v začetku 20. stoletja so njena dela počasi utonila v pozabo. Zakaj?

Značilnosti pravljic Catherine d'Aulnoy

Njihov zaplet je pričakovan. Princ in princesa si želita poroke, a jima na poti stojijo različne prepreke. Včasih jih premagata, včasih ne.

Če je pri Perraultu (in pozneje pri Bechsteinu, bratih Grimm in drugih velikih pravljičarjih) dogajanje razporejeno v obliki značilnega loka z uvodom, jedrom in zaključkom, je pri grofici d'Aulnoy to prej v obliki valov. Prizori z večjo napetostjo si sledijo manj predvidljivo, več je ponavljanja, nastopa tudi več oseb, takole, čez palec, bi rekel, da v povprečju kar dvakrat toliko, kot smo jih sicer v posamezni pravljici vajeni.

Če je praviloma pravljica zgoščena okrog enega samega dogodka (ali peščice dogodkov), kot smo to vajeni pri kratkih zgodbah, je pri gospe d'Aulnoy zgradba bolj romaneskna. Dogodkov je več in nekateri med njimi niso le nepomembni za razplet (ker večino v bistvu zanima zgolj ali se bosta princ in princesa vzela ali ne), ampak pomenijo prave slepe rokave. Zaradi teh so poznejši bralci (tisti, ki so se zgodbe lotili zaradi zgodbe in ne, ker je bila zraven še okusna večerja in nalepotičena družba) pripovedi d'Aulnoyeve (reklamirali so jo kot enega najbriljantnejših francoskih umov, njeno ime pa je sprva veljalo toliko, da so ga lepili tudi na številne tretjerazredne izdelke neznanih avtorjev) vse manj brali.

Tudi zato so že v 18., še posebej pa v 19. stoletju, ko se je rodila slikanica, številne zgodbe krajšali. Pravljica je postala posel, tiskarji so imeli natanko naštudirano število pol, količino barve in stroške vezave. Marsikatero znano pravljico je bilo treba skrajšati, a pri Perraultu, katerega dela niso nikoli odplula daleč stran od bistva, je to pomenilo le malo dela. Pri d'Aulnoyevi, nasprotno, pa se je bilo treba posvetiti besedilu in kakšen odlomek tudi na novo napisati. Če se je idealistu, kot je bil Walter Crane, to še ljubilo, so naslednji, bolj v dobiček usmerjeni, raje zamahnili z roko in se lotili česa preprostejšega.

Povzemimo razloge za upad priljubljenosti

Catherine d'Aulnoy je pisala pravljice za zabavanje svojih povabljencev. Trajati so morale približno eno uro, kot kaka današnja gledališka enodejanka, kar je bilo za poznejše občinstvo (na primer otroke, ki so na postaji čakali naslednji vlak) preveč.

V njenih zgodbah je preveč likov in dogodkov, zato jim ni tako lahko slediti. Verjetno so izpod nadzora uhajali celo njej, saj za marsikateri lik, ki ima v njeni zgodbi pomembno vlogo, na koncu ne izvemo, kaj ga je doletelo, ampak njegova usoda kar nekako obvisi v zraku.

Pravljice z nesrečnimi konci so v 20. stoletju odšle iz mode. Starši smo postali do otrok zelo zaščitniški (otrok imamo ne nazadnje vse manj) in srečanje s smrtjo ali drugimi žalostnimi resnicami bi jim radi odložili na poznejšo starost. Po drugi plati se imamo odrasli večinoma za preveč 'resne', da bi se ukvarjali s pravljicami. Pravzaprav se že z branjem vse manj.

Ko smo že pri nesrečnih koncih, je prav, da omenimo Perraultovo Rdečo kapico (večina je skoraj ne pozna, v njej namreč ni lovca), Pepelko bratov Grimm (večino zmoti, da se bolj kot s Pepelkino srečo ukvarja s kaznovanjem njenih polsester), pravljice Oscarja Wilda in številne druge odlične pravljice, ki pa jih ravno zaradi žalostnih koncev radi spregledamo.

Tudi pravljice s srečnimi konci pri Catherine d'Aulnoy pogosto ne zadovoljijo. Lep primer je Dobra miška, pravljica z elementi Trnuljčice, Motovilke in Gosje pastirice, kjer se po številnih zapletih in preobratih vse skupaj konča v dveh odstavkih.

Prej nemočna vila naenkrat opravi z mogočnimi nasprotniki in skoraj dobesedno iz prsta izsesa princa za princeso, a je vsaj konec tak, kot bi naj bil. Pri tem pa je avtorica pozabila, da bralec o princesi skoraj in o princu čisto ničesar ne ve, tako na do njune sreče nikakor ne more razvitih omembe vrednih občutkov.

Ali: Catherine d'Aulnoy je kljub svoji nesporni domišljiji in pripovedovalskemu daru zaradi pomanjkanja obrtniških spretnosti (in posluha za trg, ki ga seveda v njenih časih še ni bilo) danes le še opomba v zgodovini pravljic.

Vse uporabljene slike so v javni lasti. Viri:

https://goodstuffonly.joomla.com/2-uncategorised/10-fairy-tales-by-the-countess-d-aulnoy-illustrated

https://madame-d-aulnoy-fairy-tales.yolasite.com/

http://brinsley-le-fanu.mystrikingly.com/blog/the-yellow-dwarf