Jose Mourinho in Pep Guardiola - rojena zmagovalca. Foto: EPA
Jose Mourinho in Pep Guardiola - rojena zmagovalca. Foto: EPA
Barcelona
Spomin na leto 2010, ko je Pep Guardiola podpisal enoletno podaljšanje pogodbe z Barcelono. Na desni strani je Txiki Begiristain, ki danes v Manchester Cityju opravlja vlogo direktorja. To je ena od pomembnejših povezav, zaradi katere je precej nogometnih poznavalcev prepričanih, da bo Guardiola kariero nadaljeval na Otoku. Foto: AP

Njuna skupna pot se je začela sredi 90. let, ko je Mourinho kot pomočnik trenerja za nekaj let zajadral v prestolnico Katalonije - matični klub Guardiole. Medijsko najodmevnejši sta bili sezoni, ki sta ju kot trenerska tekmeca prebila v La Ligi. Kdo se ne spomni vročih in razgretih strasti, ko je bil nogomet na El clasicih prevečkrat potisnjen v senco medsebojnih obračunavanj in številnih nepotrebnih grobosti?

Njun zadnji stik ima zgolj časovno podobnost. V četrtek je namreč lastniku Chelseaja Romanu Abramoviču vendarle zmanjkalo potrpljenja in je karizmatičnega Portugalca še drugič odpustil. Le tri dni pozneje je vodstvo Bayerna sporočilo, da se po koncu sezone poslavlja od Guardiole.

Velika stratega se na prvo oko precej razlikujeta. Mourinho je velik pragmatik, privrženec filozofije "cilj upravičuje sredstva" (od bolj grobe igre do ne preveč atraktivnega nogometa, kjer tudi remi v določenih pogojih zadostuje), predvsem pa ga poznamo kot zgovornega trenerja, ki rad vrti jezik, na novinarskih konferencah z izjavami skrbi za smeh in se izpostavlja.

Guardiola? Njegova zgodba je drugačna. Za začetek je v primerjavi z Mourinhom igral nogomet na vrhunski ravni. Velik privrženec etike, zatorej ni čudno, da njegova filozofija teži tudi k lepi igri. (Pridevnik lep je seveda še kako izmuzljiv, kdo določa, kaj pomeni lep nogomet?). Predvsem pa je prav tako trmast in svojeglav (spomnimo se Zlatana Ibrahimovića).

Ljudje smo pri primerjavi (dveh ljudi) nagnjeni, da radi stopnjujemo razlike, ker s tem lažje razlikujemo in predalčkamo. Popolnoma človeška lastnost. Zato so v primeru Mourinha in Guardiole premalokrat poudarjene tudi njune podobnosti. Ki se ne končajo le v neizmernem nogometnem znanju in taktični podkovanosti. Oba sta velika motivatorja, ki znata iz svojih varovancev potegniti najboljše, kar klub potrebuje. Lepilo, ki povezuje nogometni klub. Trenerja z veliko začetnico. Zmagovalca.

Mourinho je bil v letošnji sezoni daleč od te vloge, ogromno nogometašev je igralo precej slabše od svojih sposobnosti, priprave na novo sezono so bile nepremišljene in površne, sezona se je začela rušiti že na prvi tekmi ob aferi s klubsko zdravnico Evo Carneiro. Kot da bi bil z glavo popolnoma drugje (bolni oče).

A pregled Mourinhove trenerske kariere nakazuje še nekaj. Je nabiralec lovorik, večkrat je poudaril, da želi postati prvi trener, ki bi Ligo prvakov osvojil s tremi različnimi klubi. V tem pogledu spominja na športnika, ki tekme igra za lastno statistiko, in ne za dobro kluba. To pomeni, da v nobenem klubu ne zdrži dolgo (povsod, razen v Londonu po lastni izbiri). Mou torej ni adut, na katerega bi stavil, da bi ustvaril in vodil dinastijo. Guardiola ima za seboj sicer šele dva kluba, a vzorec, ki se riše, je podoben. Tako Barcelono kot Bayern je zapustil po svoji želji.

Prepričan sem, da se bosta njuni nogometni še večkrat srečali. Morda že čez nekaj mesecev v Manchestru ...