Slovenske študentke in študenti so zadnjič res množično in ostro demonstrirali maja 2010. Uprli so se reformi študentskega dela. Tudi leto 1968 je med zahtevami poudarilo več delavskih in študentskih pravic. V Franciji še vedno zasedejo kakšno tovarno in univerzo, pri nas so množične stavke po večini ostale strogo nadzorovan sindikalno-politični vzvod. Iskreni vzklik “Pubi, usidma se" se zdi le še spomin.

"Svoboda je zadnja stvar, ki zanima delavski razred v Vzhodni Evropi. Ker jim je svoboda vse vzela!" razmišlja filozof in publicist Marcel Štefančič.

Startupovski poldržavljani
V obdobju startupovskih generacij in startupovskih nacij so celo v sindikat združeni prekarci v bistvu poldržavljani. Marko Funkl je predsednik Sindikata prekarcev in se v duhu pariškega gesla 1968 strinja, da je treba biti realist in zahtevati nemogoče. Zato je cilj njegovega sindikata samoukinitev: “Prekarci smo poldržavljani, nismo upravičeni do bolniškega nadomestila, prisiljeni smo, da delamo kot samostojni podjetniki.”

Funkl opaža tudi manj znano dejstvo, ki ga ob navdušenju nad številnimi zagonskimi podjetji in vanje vključenimi mladimi velikokrat spregledamo: “Študentske organizacije skrbijo predvsem za zabave in negativno propagiranje podjetništva. Negativno v smislu, da je podjetništvo lahko samo dobra stvar. Res je, kakšnim desetim odstotkom startupovskih podjetnikov v resnici uspe in so dobri, pozabljamo pa na preostale. Živimo v družbi, v kateri je neuspeh stigmatizacija posameznika. Takšni ljudje prihajajo do nas s svojimi težavami, ne upajo več na trg dela.”

"Lahko crkneš na ulici, briga me."
Z balkona pisatelja Boruta Goloba lahko vidimo prepoznavni dimnik nekdanje tovarne ribjih konzerv. Delamaris leta 2018 na slovenski obali nima več proizvodnje, industrijska Izola iz starih časov je res še samo v simboliki dimnika.

Borut Golob je fizično delo in prekarstvo v delavskem Kranju spoznal že v zgodnji mladosti, zdaj že nekaj mesecev živi ob morju, kjer dela v šoli. Lucidno analizira delavski in gospodarski položaj v Sloveniji in Evropi, nastavlja ogledalo “dobrim turističnim letinam, politiki v službi kapitala, gospodarski rasti kot pesku v oči …”

“V Evropi uporabljamo evfemizem o fleksibilni delovni sili, Američani so bolj iskreni, danes te najamem, jutri pa odpustim. Lahko crkneš na ulici, briga me.”

Spomni na Louisa Adamiča, "najboljšega slovenskega pisatelja", ki je pred skoraj 90 leti v ZDA napisal delo Dinamit, neke vrste učbenik razrednega boja, odnosa med delavstvom in kapitalizmom. Pojasni, zakaj ima kapitalizem kot produkcijski način fašizem vgrajen v sebi in zakaj je Adamič, ki je v ZDA emigriral, ko je imel samo 15 let, razumel, da moraš ljudem, če jim ne daš kruha, dati sovraštvo.

V Franciji še zasedajo tovarne
V državi, v kateri ima protestništvo dolgo tradicijo, še vedno potekajo stavke in protesti javnih uslužbencev s sindikatom železničarjev na čelu. Kljub izraziti politični moči francoskega predsednika Emmanuela Macrona sindikati vztrajajo pri svojih zahtevah in ne popuščajo. Protestniki pravijo, da nasprotujejo Macronovi strategiji startupovske nacije in da ne bodo dovolili, da Francijo spreminja tako, kot je nekoč Margaret Thatcher spreminjala Veliko Britanijo.

Da pa so sindikati z razmišljanjem ostali v preteklosti, je prepričana psihoanalitičarka Špela Jelenc, pariška Slovenka, ki je bila v francoski prestolnici tudi leta 1968. Takratne revolucionarne proteste so sprožili študenti, ki so se jim pozneje pridružili delavci, in Francija je dobesedno ohromela. Takrat je stavkalo deset milijonov delavcev, to sta bili dve tretjini francoskega aktivnega prebivalstva. Jelenčeva, ki je po revoluciji leta 1968 ostala v Parizu, pravi, da so v svojih idejah celo stalinistični in da ne popuščajo v nobenem primeru, ne glede na to, da v Franciji nimajo takšne podpore, kot so jo imeli in kot bi si jo mogoče želeli.