Satelit UARS je v Zemljino orbito leta 1991 poslal raketoplan Discovery. Foto: EPA
Satelit UARS je v Zemljino orbito leta 1991 poslal raketoplan Discovery. Foto: EPA

Satelit UARS, ki ga je leta 1991 v Zemljino orbito poslal raketoplan Discovery, ki meri približno 30 kvadratnih metrov in tehta skoraj šest ton, je nad Zemljo krožil v višini nad 600 kilometrov. V vesolju je deloval 20 let, njegova naloga pa je bila raziskovanje plasti ozona. Ker mu je že leta 2005 zmanjkalo goriva, se je nenadzorovano iztiril iz svoje orbite in začel padati proti Zemlji.

Večji del šesttonskega satelita bo sicer zgorel, ko bo vstopil v Zemljino atmosfero, po izračunih ameriške vesoljske agencije pa se bo ohranilo približno 500 kilogramov železnih razbitin. Nasa pričakuje, da bo sled ostankov satelita, ki bodo padli na Zemljo, dolga približno 800 kilometrov.

Verjetnost, da zadane ljudi, je 1 : 3.200
"Verjetnost, da bo padec satelita povzročil žrtve ali materialno škodo, je zelo majhna," so zapisali na Nasini spletni strani in ob tem dodali, da je verjetnost, da bi razbitine satelita zadele kakšnega prebivalca 1 : 3.200. Pri Nasi so pojasnili še, da vse od začetka raziskovanja vesolja ni bilo še nobene žrtve zaradi padca satelita, prav tako pa ni bila povzročena kakšna večja materialna škoda.

Kljub temu raziskovalci vesolja niso povsem mirni, saj so satelit UARS izstrelili leta 1991, ko še ni veljalo pravilo, da morajo satelite in druge predmete v vesolje nameščati tako, da ob morebitnem padcu verjetnost poškodbe ljudi ne bo večja od 1 : 10.000. Po navadi se trudijo tudi, da odslužene satelite pošljejo v "pokopališčno" orbito, kjer lahko ostanejo za vedno kot nekakšne vesoljske smeti. Pri tem satelitu pa na koncu preprosto ni bilo več dovolj goriva, ki bi omogočilo preselitev v drugo orbito ali da bi ga vsaj nadzorovano spravili nazaj na Zemljo.

V preteklosti so iz vesolja padli tudi veliko večji predmeti, kot bo satelit UARS, na primer 135-tonska odslužena vesoljska postaja Mir, ki je leta 2001 padla v Tihi ocean, in 100-tonski Skylab, ki je leta 1979 padel v morje blizu Avstralije, posamezni delci pa so zadeli tudi kopno.

Na Crozetu živi 20 znanstvenikov
Arhipelag Crozet, ki je del francoskega Južnega teritorija, so leta 1938 razglasili za naravni rezervat, na otočju pa poleg velikih populacij pingvinov, tjulnjev in albatrosov prebiva tudi 20 znanstvenikov. Morje okoli otočja nadzorujeta francoska vojska in Greenpeace.