Letošnji dobitnik Ježkove nagrade pravi, da izmed vseh politikov najraje oponaša Dimitrija Rupla. Foto: RTV Slovenija
Letošnji dobitnik Ježkove nagrade pravi, da izmed vseh politikov najraje oponaša Dimitrija Rupla. Foto: RTV Slovenija
Jure Goler in Tilen Artač
"Preplavilo ga je strahospoštovanje, dobil je hudo tremo, saj je stopil na oder z Ježkovim nagrajencem." Tilen o trenutku, ko je Godlerju zaupal, da je prejemnik Ježkove nagrade. Foto: Osebni arhiv/Aleksandra Ilijevski

Informacijo sem zaupal le svojim družinskim članom. Razveselili so se. Oče je takoj iz kleti prinesel 10 litrov vina, mama je spekla potico, brat pa je najel plesalke prijetnega videza.

Tilen o družinskem proslavljanju Ježkove nagrade
"Z njim sem začel sodelovati, ko sem bil star 18 let. Imeti tako mlad takšnega mentorja, sodelavca in prijatelja je velika sreča. Seveda je med nama kar nekaj let razlike, včasih je bila še bolj izrazita kot danes, ampak se mi zdi, da se z leti vedno bolje razumeva. Upam, da bova še dolgo srečno živela." Artač o Hribarju Foto: MMC RTV SLO
Tilen v vlogi Dimitrija Rupla v oddaji Piramida. Foto: EPA

Na sceni je že od svojega osemnajstega leta. Takrat, leta 2004, sta v segmentu "Minuta slave" kultne nedeljske oddaje TLP skupaj s prijateljem Juretom Godlerjem nastopila s svojo imitacijsko točko, kjer je Tilen med drugim uprizoril Zlatka Zahovića. Sašo Hribar je bil navdušen in takrat sta postala del stalne ekipe Radia Ga-Ga, potem pa še televizijske oddaje Hri-bar. Izmed vseh politikov verjetno najraje oponaša vedno uspešno diplomatskega Dimitrija Rupla, priznava Tilen, ki na svoj repertoar likov med drugim uvršča tudi psihologinjo Ifigenijo, Boruta Pahorja, Zlatka Zahovića in Milana Kučana.
Tilen še danes uživa v imitiranju pri sloviti radijski satirični oddaji, pred nekaj leti pa je svoj imitatorski talent dal v najem še ustvarjalcem radijske oddaje Prizma optimizma. Obenem po Sloveniji skupaj z Godlerjem nastopata s svojo glasbeno-komično predstavo GodArt, kjer zaradi komičnega učinka spajata pop in klasiko.

Poleg zabavanja ljudi ima tudi svojo resno plat – kot akademsko izobraženi glasbenik (je violončelist) namreč nastopa, tekmuje, se izobražuje in ustvarja tudi na področju klasične glasbe.
Pred nekaj dnevi so mu na Festivalu slovenskega šansona podarili Ježkovo nagrado. Namenjena je tistim, ki so pomembno prispevali k izboljšanju kakovosti televizijskih in radijskih vsebin.

O nagradi so vas obvestili v pismu. Prva reakcija: navdušenje, začudenje ali kaj drugega?
Lahko rečem, da sem bil vesel in ponosen na ljudi, ki znajo videti kakovost mladega človeka, jo spoštovati in jo tudi nagraditi.
So vam posebej poudarili, da morate skrivati to informacijo do podelitve? Komu ste vseeno zaupali in kako so reagirali?
Tako je. Informacijo sem zaupal le svojim družinskim članom. Razveselili so se. Oče je takoj iz kleti prinesel 10 litrov vina, mama je spekla potico, brat pa je najel plesalke prijetnega videza.
Nagrada naj bi bila namenjena tistim, ki bogato prispevajo k televiziji in radiu v Ježkovi tradiciji. Tudi on je združeval komedijo s glasbo, bi lahko rekli, da je vaš vzornik? Kaj menite, da je za Slovenijo Ježek?
Kot otrok sem se navduševal nad Zvezdico zaspanko in igro dedka Kosobrina iz Kekca. Bil mi je prisrčen in zabaven. Priznam, ko sem izvedel za nagrado, sem odšel v knjigarno in kupil Ježkovo knjigo Sončna ura. Prebiram jo že nekaj dni. Slik je bolj malo. Frane Milčinski Ježek je sicer eden najbolj vsestranskih slovenskih umetnikov 20. stoletja. Za Slovenijo je po mojem mnenju to, kar je Charli Chaplin za Ameriko.
Pred leti so nagradili tudi Saša Hribarja, letos pa je bil v komisiji. Bi lahko rekli, da je neke vrste vaš mentor? Kako se človek počuti, ko mu Sašo Hribar da priznanje, da je dober, da je talentiran? Kaj je za vaju z Juretom Godlerjem takrat pomenilo, da so vaju povabili k sodelovanju na radiu in televiziji?
Sašo Hribar je tisti, ki mi je dal prvi priložnost nastopiti na radiu. Je tisti, ki me je učil in mi dajal, je tisti, od katerega se še vedno učim in črpam, in je tisti, od katerega bom še naprej jemal. (smeh) Z njim sem začel sodelovati, ko sem bil star 18 let. Imeti tako mlad takšnega mentorja, sodelavca in prijatelja je velika sreča. Seveda je med nama kar nekaj let razlike, včasih je bila še bolj izrazita kot danes, ampak se mi zdi, da se z leti vedno bolje razumeva. Upam, da bova še dolgo srečno živela.
Svojemu sodelavcu Juretu Godlerju ste že povedali za nagrado?
Povedal sem mu pred petkovim nastopom na najini predstavi GodArt. Preplavilo ga je strahospoštovanje, dobil je hudo tremo, saj je stopil na oder z Ježkovim nagrajencem.
Pred nekaj leti, ko je bila oddaja Hri-bar na vrhuncu, je bilo za vas verjetno neko posebno obdobje. Vi, Godler, Marjan Šarec, Jure Mastnak in Sašo Hribar ste potovali po Sloveniji, ogromno nastopali, snemali skupaj radijsko in televizijsko oddajo. Je bil ta čas lep ali predvsem stresen? Se je vse skupaj začelo končevati s Šarčevim vstopom v politične sfere?
Delali smo, ustvarjali in se predvsem dopolnjevali. Občudoval sem vsakega izmed njih. Bili so mi res originalni in kreativni. Videl sem njihove nastope že tisočkrat, a se vseeno vedno znova od srca nasmejal. Seveda je prišlo kdaj do stresa in nervoze. Kdor izmed nas je bil pod stresom, je bil pač pod stresom, drugim je šlo na smeh. Bog jim daj milosti, Šarcu pa veliko asfaltiranih pločnikov.
Z Godlerjem tvorita duo, v okviru katerega nastopata po Sloveniji. Kako funkcionirata kot duet? Klasični komični par je po navadi sestavljen iz dveh nasprotij. Tisti, ki je bolj prvinsko zabaven, se smeji, in drugi, ki je resen in malce namrgoden. Je pri vama tako ali sta si bolj podobna?
Z Godlerjem sva šla od prastarega razmerja nekoliko naprej. Nekaj časa v predstavi je Jure povezovalec (straight man), jaz zabavljač (funny man). V določenem trenutku se vlogi zamenjata.
Na trenutke pa pride do situacije, ko sva oba v komičnih vlogah, po drugi strani pa resna povezovalca.
Godler je precej aktiven na Twitterju. Kako to, da si sami še niste ustvarili profila? Je 140 znakov premalo?
Težave imam že s prometnimi znaki, zakaj bi si na glavo nakopal še 140 ASCII znakov?
Za konec še napovedovanje prihodnosti: kje se vidite čez deset let?
Hodil bom po cesti z lasuljo na glavi, z violončelom na rami in oblečen v svoj najljubši lik Ifigenijo.

Informacijo sem zaupal le svojim družinskim članom. Razveselili so se. Oče je takoj iz kleti prinesel 10 litrov vina, mama je spekla potico, brat pa je najel plesalke prijetnega videza.

Tilen o družinskem proslavljanju Ježkove nagrade