Galerije so veliki prazni prostori, so oder za umetnost, njen podporni organizem, umaknjen v ozadje, da ustvarjalnosti prepusti izrazno pot. Stanovanje je, prav nasprotno, eklektično zaporedje naših navad in spominov, džungla izobešenih koles na steni in uteži na balkonu, natlačenih knjižnih omar z zaprašenimi kipci ali pa je to "instagrabilno" urejen prostor, v katerem bi se marsikdo počutil kot "v muzeju".

Piera Ravnikar je pronicljiva galeristka, ki ima bore malo skupnega z muzejem, toliko več pa s sodobno umetnostjo in iskanjem novih talentov.

Sorodna novica Prostor in pol: Monstera - eko, trendovski bistro Bineta Volčiča

Ko je sklenila svojo zgodbo na Prešernovi, se je odločila za popolnoma nov koncept prostora, ki je bil velik izziv za arhitektko Majo Stamenković (MA_ST_AR) – ta je med drugim zasnovala tudi bistro Monstera kuharskega chefa Bineta Volčiča. Ključne dileme, s katerimi se je spopadala pri projektu, so se nizale predvsem z vprašanji: kako zasnovati stanovanje v galeriji in kako galerijo v stanovanju? Kako v javni vsebini ohraniti zasebnost in ustvariti dovolj prijeten prostor tudi za bivanje? Tako je nastal projekt LE <3 (Le ljubezen) oziroma Prostor Ravnikar, ki v večstanovanjski staromeščanski hiši iz leta 1915 v Ljubljani združuje bivalno rezidenco in galerijo Ravnikar Gallery Space.

In kar je najpomembnejše, takšen tip prostora oziroma stanovanja seveda ni za vsakogar, temveč je izključno prirejen potrebam in željam naročnice (predsodki bralca so na tem mestu odveč). Kot pove Maja, je bilo izključno vodilo projekta Pierina ljubezen do umetnosti, ki je narekovala podobo in dinamiko tega nekaj več kot 80 kvadratnih metrov velikega trosobnega prostora. Najbolj intimen in obiskovalcu zakrit del ostaja spalni. Veliko iznajdljivosti pa je morala arhitektka pokazati pri zasnovi elementov za shrambo in tudi samega pohištva, ki je unikatno in zgodba zase. Miza v kuhinji, ki je hkrati tudi kabinet sprejemne sobe Bulding Blocks, je lani med drugim prejela nagrado big see.

Prva zelo nenavadna odločitev se mi zdi, da je vstop v prostor kuhinja. Sploh če imamo v mislih, da gre za galerijo, ki je hkrati dom. Vstop v prostor skozi kuhinjo je bolj ameriška navada, a kot rečeno, tudi v tem primeru je nekoliko presenetljiva. Zakaj takšna odločitev?

Pri tem projektu je bilo ključno dojemanje samega prostora lastnice, to je vsekakor specifično in izjemno. Njena ljubezen do umetnosti ter želja in odločitev, da se galerija prenese v zasebni prostor ... že ta odločitev je drugačna, kot bi bila pri katerem drugem naročniku, ki ima dom primarno le za bivanje.

Osnovna ideja je torej bila, da bo to prostor z zasebno-javno vsebino?
Da. In ker ni več hodnika, kar je vidno na tlorisu prejšnjega obstoječega stanja, se prostor odpre. Vstopimo v kuhinjo stanovanja, a hkrati vstopimo v sprejemni prostor galerije. Prostor se takoj spremeni v dva v enem. Vendar pa je ta kuhinja tako netipična, da ljudje šele čez nekaj časa ugotovijo, da so pravzaprav v kuhinji. In prav to je bil zame izziv, kako ustvariti prostor, ki bo lastnici dajal občutek doma, hkrati pa bo ta isti prostor tudi sprejemni prostor za obiskovalce.

Govoriva dobesedno o življenju v galeriji. Kuhinja je zelo izčiščena, sterilna. Kako ste vpeljali toplejše elemente, ki dajejo tudi občutek prijetnosti. Eden je zagotovo retrosvetilo nad mizo, ki s svojo arhaično podobo prebija belino, in seveda rastlinje?
V prostoru so elementi, ki so ostali še od prejšnjega lastnika stanovanja, kot sta svetili nad mizo in v kopalnici. Ohranjeni so tudi parket v spalnici in vsa notranja vrata – to so torej ključni topli elementi.

Poleg tega je spalnica v toplih odtenkih pudraste barve v kombinaciji z medenino. Pri osrednjem prostoru pa je ključen otok, ki lahko nekomu na prvi pogled deluje hladen, a njegov namen je prav ta, da predrami belino prostora. Je markanten element, ki naredi prostor drugačen, a mu hkrati daje pridih domačnosti. Gre za unikaten avtorski kos, ki je bil narejen posebej za lastnico.

Za mizo sta tudi Rexova stola v naravni barvi. Verjetno prav zato, da vnesete element topline. Če bi bila bele barve, bi prostor še bolj ohladili?
Tako je. Pri oblikovanju prostora se mi zdi ključno, da ustvarjamo ravnovesje med različnimi materiali, ki se med seboj dopolnjujejo v smiselno celoto.

Element Building Blocks je lani prejel nagrado big see. Je hkrati jedilna miza in kabinet, ali kako?
To je različica Island iz serije Building Blocks, otok, ki je hkrati jedilna miza, prostor, okoli katerega sedejo ljudje in pomenkujejo, lahko pa je prostor za umetniška dela. Tako so njegovi sestavni deli poleg mize še predali in omarice. Lastnica ima lahko na primer v enem delu knjige, v drugem so lahko shranjena umetniška dela ali pa ima dodatne shranjevalne površine v kuhinji.

In če želi gostiti več ljudi. Koliko bi jih spravila okoli otoka?
Glede na velikost mize štiri. A sam otok po svoji obliki narekuje, da se okoli njega sedi zelo neformalno. Tudi na delu, kjer sta ogledalo in zlati del otoka, se lahko prinesejo dodatni stoli, tabureji.

Pri zasnovi tega elementa ste se poigravali s kar nekaj materiali. Kako je sploh nastala ideja za ta element?
Dejansko se mi je utrnila ideja po rušitvi pregradnih sten v tem osrednjem prostoru. Z različno oblikovanimi deli in materiali simbolizira stene, ki so nekoč stale na tem mestu in so se z rušitvijo razletele na osnovne gradnike. Če je stena nekoč razmejevala prostor, ga Building Blocks povezuje. Ob tem njegovi prazni kovinski deli simbolizirajo steno, ki se je razletela, polni deli pa posamezne materiale, kot sta beton, opeka. Element je sestavljen iz marmorja, kovin, mediapana, ogledala.

Z odstranitvijo sten, ki so bile prej namenjene shrambi in toaletnemu prostoru, me zanima, kako ste rešili težavo shranjevanja. Kuhinja prav tako nima zgornjih elementov?
V shrambi je bil zanimiv detajl znižan strop. Ko smo stene od shrambe in toaletnega prostora porušili, smo prišli do zgornjega okenca, skozi katero se zelo lepo razprostira svetloba v prostor. Je pa zdaj poudarek na shranjevalnih površinah v spalnici, kjer so omare izdelane po meri do stropa, kot tudi v kuhinji sprejemnici, takoj za vhodnimi vrati.

Kar nekaj detajlov v stanovanju pa ste oblikovali sami. Poleg Building Blocks tudi medeninaste obešalnike, polico iz medenine in betonsko mizo v pisarni. Zanimive so tudi medeninaste nogice pri postelji in seveda nočni omarici v spalnici Love Letters. Le ljubezen ste poimenovali tudi sam projekt. Kaj vas je navdihnilo tu?
Asociacija na Love Letters je vedno ljubezensko pismo med dvema zaljubljencema, vendar pa nočni omarici nagovarjata predvsem posameznika, naj sam sebi napiše ljubezensko pismo. Predvsem v času digitalne komunikacije pa nas opominjajo na pomen pisanja ljubezenskega pisma, saj smo v tej virtualni resničnosti pozabili tako pisati kot brati. Zato tudi umestitev Love Letters v spalnici, v prostoru, kjer si lahko nadenemo ta rožnata očala. Naj bo to prostor ljubezni in intime, predvsem do nas samih.