Rok Oblak je industrijski oblikovalec, ki po razmišljanju izstopa med stanovskimi kolegi. Ne peha se za denarjem, ne peha se za tem, da bi v delavnici nosil bele halje z ruskim ovratnikom in natisnjenim logotipom, da bi ga po rami trepljala zveneča imena oblikovanja ali v svoje studie vabile svetovne znamke. Je pa naftni velikan Shell ukradel njegov patent za glineni kuhalnik, ki ga je ustvaril za prebivalce vasi v Lake Malawiju. Proti njim ne bo sprožil postopka, saj se mu zdi "super, da to nekdo posnema. Noro je sicer, da so si ravno oni to privoščili na takšen način, a kaj naj naredim?"

Znamko, pod katero ustvarja glinene objekte, je poimenoval Salto Dionys. Salto, kot športna prvina prostega premeta, in Dioniz, kot grški bog užitka, sprostitve, zabave (no, pa tudi neprištevnosti in obrednih norosti). Na predelani stiskalnici za brikete za kurjavo, skozi katero ekstrudira glino, si je že zlomil rebro. Težka kovinska naprava pa je med drugim tudi padla nanj, ko se je med delovnim procesom izruvala iz stene.

"Ime Salto Dionys je kombinacija, ki ponazarja nekaj med akrobacijo in užitkom in ki izhaja iz samega procesa dela. Zdi se mi, da bi moralo biti oblikovanje akrobacija za vse ljudi. Pa s tem ne mislim, da greš v fitnes, kjer daješ energijo v steno, ampak da delaš nekaj koristnega. Zdi se mi super, da si fizično aktiven pri ustvarjalnem delu," je prepričan.

Rok ima rad skrajnosti, morda sva se zato za intervju dogovarjala skoraj pol leta. Pozimi turno smuča, pred kratkim se je vrnil z enotedenske kolesarske epopeje po Švedski, kjer so s prijatelji prevozili po sto kilometrov na dan. "Nismo pretiravali, saj so še večji ekstremisti," pristavi.

Njegova mama je frizerka, oče orodjar: "Sem kombinacija mode in orodjarstva, torej," pove z nasmeškom in doda, da se to pozna "sploh zdaj, ko dela s keramiko".

Študij je končal na ALOU-ju in za diplomsko delo prejel Prešernovo nagrado. V Kanadi, kjer je za svoje delo prejel nagrado guvernerja, je delal magisterij. V tej najsevernejši obmorski državi v Severni Ameriki je ostal nekaj let in med drugim delal tudi interaktivne vmesnike in prikazovalnik HUD (angl. Head-up display), vse to še pred obstojem Googlovih očal. Delal je tudi za Naso, ameriško vojsko in razvijal aplikacije za gigantska podjetja, "vse to je bilo na prototipni ravni". Potem pa se je tega naveličal. "Bilo je naporno – deset dni dopusta na leto, delali smo deset ur na dan." V Slovenijo se je vrnil, ker je hotel delati "bolj fizične stvari".

Salto Dionys mu za zdaj daje to, kar potrebuje. Veliko sodeluje z delavnico Levo, kjer ima tudi sam studio, in skupino Krater, ki deluje za Bežigradom v Ljubljani, v prihodnosti pa s Centrom Rog. Njegovo delo (verjetno bolj nehote kot hote) postaja vse bolj opaženo tudi v svetu – nedavno je prejel vabilo za sodelovanje s svetovno znano revijo za arhitekturo in oblikovanje, "a za zdaj ne sme povedati več".

Zakaj ste se sploh odločili za študij industrijskega oblikovanja?
Najprej sem šel na modno oblikovanje …

… vse bolj presenečate!

Hja, na modnem oblikovanju mi je postalo dolgčas, saj sem večinoma delal torbe, jaz pa sem hotel obdelovati različne materiale in delati izdelke, in ne oblačila. Sem se pa vsaj naučil šivati, še danes delam torbe, a za kolesarje. Potem sem šel na sprejemne izpite na ALOU in bil sprejet.

Pa ste imeli kakšno vizijo, kaj ste želeli delati?
Želel sem delati nove stvari, ne narediti še enega stola, ampak uporabiti čisto nove funkcije.

Glino, s katero delate, nabirate oziroma kopljete sami. Iščete jo po kamnolomih, gradbiščih. Kako so videti te "odprave"?
Želim si, da bi to več počel, čeprav zadnja leta to delam le v Kraterju. So določena mesta, kjer predvidevaš, da je več gline, recimo v kamnolomih, kjer jo izrežejo ven in je nekaj odteče, na površje pa pride sploh po dežju.

Nekateri po dežju torej nabirajo gobe, vi pa glino?
(smeh) Da, to se sliši dobro. So tudi določeni cestni odseki po hribih, kjer kolesarim, označim si jih in se vrnem z avtomobilom.

Naredili ste pitnik za čebele. Zakaj so ti pitniki sploh nujni?
So nujno potrebno! Čebelarji dajo pitnike poleg panjev, in moralo bi jih biti zelo veliko, saj čebele veliko energije in časa porabijo za iskanje čiste vode. To je tudi eden od glavnih razlogov, zakaj toliko čebel umre med sušo. Čebele bi morale imeti blizu vire pitne vode, da prinesejo v panj čisto vodo. Ko je suša, vodo zavohajo. Ker ima umazana voda ostrejši vonj, gredo do nje, in ko jo prinesejo v panj, ga lahko okužijo. Ta projekt je zelo zanimiv za širši krog ljudi, ne le za čebelarje.

Kakšna pa je logika delovanja pitnikov?
Obesiti ga je treba na drevo na vrtu. Ko vanj natočiš vodo, pa jo filtrira. V glini je namreč vmešana žagovina, ki sicer zgori med peko, a voda pronica skozi steno, kjer čebele pijejo. Keramika ima lastnost, da vodo očisti.

Kako pa ste sploh prišli na to temo?
Čebelarska zveza je imela pred dvema letoma razpis za pitnike, kamor sva idejo prijavila skupaj z Luko Pleskovičem. Razmišljala sva, kako bi princip vodnega filtra izkoristila na preprost način. Sam sem že prej delal kuhalnike, ki so imeli glino, zmešano z žagovino …

… kuhalnike za koga?
Za Afriko.

S kakšnim namenom?
No, to je pa drugi problem, saj imajo pomanjkanje goriva.

Dajva definirati Afriko?
Saj, na svetu je veliko takšnih območij, a ta projekt sem delal za Svetovni sklad za naravo (WWF) prek Finske – v Helsinkih sem bil na izmenjavi na strateškem oblikovanju. Zaradi obsežnega izsekavanja gozda v Lake Malawiju v Narodnem parku v Malaviju so potrebovali učinkovit kuhalni sistem z alternativno uporabo goriva. Ker v okolici največje vasi v Malaviju, Chembe, ni bilo nobenega drevja, so morala 15 let stara dekleta po gorivo hoditi bosa po skalah štiri ure daleč.

To je koliko, 20, 30 kilometrov?
Enkrat sem šel z njimi, in to je noro! Toliko je samo v eno stran. Z bambusovimi vejami so klatile veje z zelo visokih dreves, da so sploh prišle do goriva. Nato so si dale 50 kilogramov vej na glavo in bose hodile nazaj do vasi, kjer so gorivo prodajale. To so počela le dekleta, in to v narodnem parku, kjer je strogo prepovedano sekati les. Posledica izsekavanja gozda je na tem območju vplivala na populacijo rib. Zaradi erozije tal so se v vodi pojavili črvički, zaradi katerih so zbolevali prebivalci.

Ribe, ki jih omenjate, so verjetno poginile?
V narodnem parku Lake Malawi je jezero z največ različnimi vrstami sladkovodnih rib na svetu. Zaradi vsega, kar se je dogajalo, jih je veliko izumrlo. Z omenjenim projektom uvajanja goriva so želeli rešiti težavo z ribami.

Zgodba z vašim glinenim kuhalnikom se je v resnici začela zaradi rib?
Da. Raziskavo smo delali pol leta, in jaz sem naredil rešitev kuhalnika z gorivom. Princip je bil, da si vsaka družina naredi tako kuhalnik kot gorivo iz lokalnih materialov. Gorivo je lahko narejeno iz odpadnih organskih materialov, kot so trava, koruzni listi, odpadki od izdelave papirja, žaganje, pač, vse, kar gori in kar dobijo okoli hiše. To potem stisnejo v brikete.

Do takrat še ni bilo razvitega tovrstnega kuhalnika?
Da, oni so te brikete le vrgli na ogenj, a so slabše goreli, saj so bili narejeni iz odpadnega materiala, pri gorenju pa se je sproščalo veliko ogljikovega monoksida. Zaradi vdihavanja težkih delcev je umrlo več ljudi kot za aidsom ali malarijo.

Kakšna pa je bila prednost vašega sistema?
Kuhalnik sem testiral v Oregonu v ZDA, v Vancouvru v Kanadi pa sem izdelal prototipe. Kuhalnik je bil sicer moj projekt za magistrsko nalogo. Biomasni briket, ki je videti kot ameriški krof, vstaviš horizontalno v glineni kuhalnik. Bistvo pa je, da se pri izgorevanju ogenj oziroma toplota ne izgublja v v sami steni kuhalnika, kjer se ohladi in izgori, ampak se ogreva v samem briketu. Zaradi tega se ne izgubi nič toplote, saj ta ostane v gorivu, pri izgorevanju so višje temperature ter manjši izpusti emisij in ogljikovega dioksida. Zgoraj se lahko postavi tudi plošča za kuhanje.

Na Bienalu oblikovanja (BIO) v Sloveniji ste za ta projekt dobili zlato nagrado …
… pa tudi od guvernerja Kanade za magisterij in Prešernovo nagrado za diplomo.

Če ta projekt implicirava na Slovenijo – kaj bi lahko kurili, recimo, Prekmurci?
Najprej je treba pogledati, kaj daje največ učinkovitosti z najmanj napora.

Razumem, ampak prosim za konkreten primer?
Sam prihajam z Gorenjskega, kjer je veliko lesne industrije. Dobil sem žagovino, jo kombiniral z listjem in invazivnimi rastlinami, ki jih moraš znati pripraviti. Najprej jih čisto posušiš, da se posušijo minerali in vlakna razdrobijo. Nato zadevo še enkrat navlažiš, da zgnije in se vlakna odprejo, da jih sploh lahko stisneš v brikete. Ene rastline slabše gorijo in jih moraš kombinirati z žaganjem ali odpadnim papirjem.

Torej ste naredili gorenjske brikete?
No, bili so mešanica ljubljanskih invazivnih rastlin in gorenjske žagovine.

Pa ste doma kuhali z njim?
Tudi, je super za palačinke, ki sem jih pekel na Terenu. Na Kraterju smo naredili čisto novo različico kuhalnika, ki smo ga vstavili v mizo iz butane zemlje, z njim pa si kuhamo čaj. Briketi so narejeni iz lokalnih materialov, torej iz japonskega dresnika, papirja in žagovine, saj tam tudi žagamo.

Bi šli korak dalje in kuhalnik prodajali za širšo javnost, sploh zdaj, ko je toliko govora o energetiki?
Zdi se mi, da v tem okolju ne bi bil zares energetsko učinkovit, saj gre preveč časa v proizvodnjo. Če si v Afriki, kjer ni drugih materialov in imaš veliko časa, je drugače kot tukaj, kjer imaš vse na voljo in lahko kupiš zelo poceni plinski gorilnik.

Ampak, saj hočemo kot družba drugače razmišljati, mar ne?
No, to imam na rezervi, če bomo kdaj dovolj kritični.

Pa se je v vasi Chembe kaj spremenilo?
Ko smo razvili prototipe, smo se čez en teden vrnili in preverili, ali so ga uporabljali. So rekli, da super deluje. Ko pa smo jih prosili, naj nam jih pokažejo, da vidimo, ali moramo kaj izboljšati, smo videli, da jih sploh niso uporabljali. Težava je bila, ko sem jim rekel, da naj vodo pokrijejo s pokrovko, da bo hitreje zavrela. Pa so mi odgovorili: "Ne, ne, ne, saj duhovi ne bodo mogli ven, in to ni dobro!". Če želiš nekaj spremeniti, moraš biti kakšno leto v okolju.

Nekoliko frustrirajoče?
Precej. A sem ubral drugo pot. V Šrilanki sem si šel ogledat drugačen projekt, in sicer, kako so na odročnih krajih diseminirali tovrstne sisteme. Čeprav imajo tam čisto drugačen kuhalnik, gre za podoben primer, saj so družine živeli v odročnih gorovjih. Tam je en posameznik o kuhalniku izobraževal pet ljudi, pet ljudi 20 ljudi itd. Premišljeval sem, kako bi to lahko rešil s pomočjo digitalnega okolja, saj sem znal postaviti spletno stran. Prišel sem na idejo spletne knjižnice, rešitev, v kateri je predstavljen sistem kuhalnika kot ideja. Tam se objavljajo različne ideje z različnih koncev sveta, material in obliko lahko seveda kombiniraš glede na svoje potrebe doma (https://briquettestoves.com/).

In, ali to kdo uporablja?
Dobivam odzive, predvsem od podjetnih promotorjev, ki imajo malo večje ambicije in želijo nekaj spremeniti v svojem okolju.

Zdi se mi, da vse to, o čemer sva govorila, zelo odseva v vaši keramiki. Ta predzgodba jo čisto drugače osmisli in je verjetno tako zelo drugačna v našem okolju.
Veliko sem hodil po razstavah, skoraj dvajset let, in morda sem tu dobil neko novo perspektivo. Seveda nisem edini, ki to dela, mi pa predstavlja neke vrste inštrument, na katerem ustvarjam nove pesmi. Stiskalnico za brikete za kuhalnik sem s pomočjo ameriškega kolega predelal v napravo za stiskanje gline. Pri delu se zelo zabavam, saj ne vem, kaj lahko pričakujem. Zanimivo se mi zdi raziskovati material, saj šele sam proces pokaže, kakšna glina sploh je. Mešam tudi več različnih vrst gline. Obliko naredi stroj v kombinaciji z materialom, in ne ti. S šablono lahko le predvidevaš, pričakovanje pa je noro!