Foto: Lestrson
Foto: Lestrson

Štirinajst dni traja proces, da iz razvaljane gline nastane skodelica za kapučino Boobs, ki je bila v Avstriji razprodana v hipu, ali pa Lila Glamour, ki ima pozlačeno držalo v obliki krogle in je, kot pove Sonja Strniša, prepoznavni izdelek znamke Lestrson.

Ime podjetja je akronim imen Sonje in njenega soproga Lenarta; ona je sicer izučena zlatarka, ki jo je življenjska pot odnesla v zavarovalniške vode, preden je pri štiridesetih sprejela odločitev, da bo odločneje pristopila k svoji ustvarjalni strasti, on po srcu ostaja ekonomist. Njuna poslovna zgodba se je začela na Baliju, a ko najdeš svojo pot, pa naj zveni še tako kičasto, stvari očitno stečejo (tudi v majhni delavnici v Kranju).

Prepoznavnost ročno izdelanih keramičnih skodelic je poleg njihove podobe držalo. Zdi se, da je oblikovano kot kos nakita, kot poročni prstan, polkrožni obesek verižice ali prefinjen uhan iz kričečih 80. let. A Sonja o tovrstni interpretaciji ni nikoli razmišljala.

"Navdih pride in takrat ga moram izvesti," pravi, pri tem namensko ne sledi smernicam, "morda so vsi ti dovtipi nekje zadaj v moji glavi". Kar nekaj neuspešnih poizkusov je bilo, da je prišla do idealne oblike in teže ročaja, da se ne zlomi, morda pa je skrivnost tudi v tem, "da so skodelice zelo lahke".

Samo štiri dni traja proces vlivanja, sušenja, popravljanja, retuširanja in pečenja. "Na tej stopnji držimo v rokah trdno skodelico, ki se iz gline spremeni v keramiko," nadaljuje oblikovalka. Sledi pomakanje v glazuro, pečenje, sušenje, dodajanje 11-karatnega zlata in tretje pečenje.

Med najbolje prodajanimi skodelicami sta linija Lila Glamour in Vienna, "ki bosta ostali del stalne linije", tistih s porisanimi prsmi Boobs pa zaradi povpraševanja niti ne more tako hitro sproti izdelati. Čeprav posega tudi po barvah, kot so zelena, modra ali pastelna, ima najraje monokromatsko različico. Poleg tega pa iz keramike oblikuje tudi krožnike, sklede in stojala za torte. Sodelovala je tudi z Lolito Eipprova, za katero je oblikovala keramične žlice s pozlačenim detajlom, seveda.

"Sem perfekcionistka, kar niti ni dobro, saj se pri takem izdelku lahko ne vidi, da je narejen ročno," nadaljuje. Od črnih okroglih pik do ravnih črt, vse nariše sama, "roka se ti po določenem času vnese in se manj trese," zatrdi.

Odtis milnatih mehurčkov

"Veliko izdelkov stoji v delavnici in čaka na obdelavo, da pride njihov čas." Zadnji izdelek, skodelico Lenja, kot je ime njeni hčerki, je v pastelne tone obarvala kar hči sama. "Te so mi bile tako všeč, da sem naredila celo kolekcijo skodelic, ki sem jim dodala še zlato držalo, in to je bilo to."

Marmornate temne skodelice Bubble obarva tako, da v vodo vmeša barvo in milnico, v katero piha skozi slamico, obarvane milne mehurčke pa odtisne na keramiko.

Tudi stojalo za torto je nastalo po naključju, saj je na razvaljani del gline, ki bi moral postati krožnik, pritrdila odlitek skodelice, "v nekem trenutku se mi je preprosto zazdel, da bi to dobro delovalo."

Zakaj se Sonja po končani srednji šoli za zlatarstvo v Celju ni vpisala na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO), ne ve niti sama, "na koncu je pomembno, da prideš na svojo pot. Danes sem srečna, da delam to, kar me osrečuje in sprošča."

Vse se je začelo pred petimi leti na Baliju

Kot pove, pa se je vse skupaj začelo pred petimi leti na Baliju, "kjer je mož surfal, jaz pa sem med domačini iskala poslovno priložnost."

Ker je bilo to obdobje tistih nahrbtnikov na vrvico, je odkrila lokalnega rokodelca, "ki je torbo iz usnja zašil in vanj prišil logotip v 15 minutah, pri nas pa ta postopek traja tako dolgo." 40 nahrbtnikov je prodala hitro, a vendar, ko je naročala nove, so se pojavile težave. "Ni bilo nadzora, drago je bilo, niso bili upoštevani časovni roki," se spomina, zato je na Vrhniki našla gospo, ki ji še danes šiva izdelke iz usnja.

"V tistem času pa smo tudi prenavljali stanovanje. Ker sem po poklicu zlatarka in sem videla krožnike Hane Karim, sem se odločila, da jih bom za našo kuhinjo oblikovala sama."

Tako se je v Slovenskem etnografskem muzeju (SEM) vpisala na tečaj oblikovanja iz gline. Kupila si je orodje in 60-litrsko peč. Sprva je, kot si je obljubila, oblikovala krožnike za svojo kuhinjo, "nato pa so jih začeli kupovati moji prijatelji, začelo se je širiti od ust do ust."

Kupci s celega sveta

Svoje izdelke, med katerimi so tudi torbice in uhani, danes prodaja po vsem svetu. "Kupce imamo na Japonskem, Kitajskem, v Dubaju, ZDA, v Nemčiji in Avstriji," pravi, a najbolj je vesela, ko po njenih izdelkih posegajo kupci iz Slovenije, in teh je okoli 60 odstotkov.

"Na Instagramu sem sprva objavljala zapise v angleščini, a sem dojela, da za to sploh ni potrebe."

Še posebej med epidemijo je opazila, da se je povpraševanje povečalo. "Ljudje so bili doma in so več kupovali dodatke za dom, več so prenavljali. Ravno zadnjič mi je prijateljica, oblikovalka nakita, razlagala, da se ji je med epidemijo prodaja popolnoma ustavila, saj ni nihče hodil ven."

Sonja vidi vizijo podjetja Lestrson v butičnih vodah, tudi ideje, da bi svojo keramiko združila s kakšnim vrhunskim chefom ali restavracijo še ni razmišljala, pa čeprav njene izdelke za platinge že uporablja avtorica kuharskih knjig Tereza Poljanič (Terezas Choice) kot tudi ustvarjalci brezmesnih hamburgerjev The Amaze Foods.

Med drugim izda, da bo (po spletu naključij) svojo skodelico podarila tudi zelo znanemu glasbeniku (izdamo lahko, da prihaja iz Kanade), ki bo imel konec leta koncert v Ljubljani.

Obvestilo uredništva:

Izbor je uredniški in ne gre za plačane oglase.