Dan D so na zadnji stopnji priprav na zadnja koncerta v okviru turneje Tiho. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Dan D so na zadnji stopnji priprav na zadnja koncerta v okviru turneje Tiho. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Dan D
Zgodba Tiho se je začela pred približno pol leta, ko so člani skupine priredili svoj prvi koncert v ljubljanskem Ortu baru. Pozneje so se podali po Sloveniji. Foto: MMC RTV SLO/K. K.

Dan D danes ni več ista skupina, kot je bila pred enim letom. To ne pomeni, da ne gremo nazaj na elektriko. Bomo šli. Ampak zdaj vemo, kako se jo lotiti. Tega pred enim letom nismo vedeli.

Dan D
Nastope je zaznamovala drugačna postavitev odra in drugačen način komunikacije z občinstvom. Foto: MMC RTV SLO/K. K.

Glasbenik se hitro zateče k temu, da reče, da bo naredil akustični koncert. V teh kriznih časih jih veliko razmišlja, da bo cenejši program, in na ta način razmišljajo tako ustvarjalci kot organizatorji in občinstvo. Mi smo si načrtno zadali bistveno več dela: temu služijo tudi vsi nenavadni inštrumenti in to, na kakšen način smo se lotili obdelave skladb.

Dan D
Kuhalnice, steklenice, ustna harmonika, ukulele ... Vse to je pospremilo nastope Dan D na turneji Tiho. Foto: MMC RTV SLO/K. K.

Morali smo slediti svojemu občutku, saj smo se zavedali, da delamo prav. Veseli me, da se nismo ušteli. Hitro pa bi bilo vse narobe.

Nikola Sekulovič
Sekulovič je priznal, da jih je turneja povezala še bolj. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Na začetku kariere je to lahko, ker delaš skupino s svojimi prijatelji. Čez daljše obdobje pa se redko zgodi, da igraš v ekipi, ki spominja na Barcelono ali Manchester United. Prej se zgodi, da delaš v ekipi, ki je malce naveličana in 'razštelana'. Res me veseli, da smo to presegli.

Nikola Sekulovič
Predvsem so z njeno pomočjo znova našli pot na stare tire. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Mi smo si načrtno zadati bistveno več dela: temu služijo tudi vsi nenavadni inštrumenti in tako smo se lotili obdelave skladb. Zadali smo si bistveno več dela in mnogi so nas spraševali, zakaj nam je bilo tega treba. Nismo želeli goljufati sebi: želeli smo delati in nekaj odkriti. V to pa moraš vložiti čas, energijo in koncentracijo.

Nikola Sekulovič
Sekulovič je priznal, da so bili na začetku turneje preplašeni in negotovi. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Ko smo postavljali turnejo, smo ugibali, ali lahko ljudi prepričamo, da vložijo malo več časa in koncentracije v negotovo obljubo, da bodo na koncu koncerta dobili nekaj več ali nekaj drugačnega, kot to dobijo običajno. Bili smo negotovi, malo preplašeni, na koncu – po prvem koncertu – pa je postalo jasno, da smo ljudem dali nekaj. In zanimiva stvar: ljudje so dali nekaj nam.

Nikola Sekulovič
Turneja Tiho se seli tudi na cd-je. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Električne kitare so odložili in v roke prijeli pravzaprav vse, kar je ležalo v njihovi neposredni okolici. "Šlo je za pogumen koncept, za katerega so nam na začetku vsi dopovedovali, da je samomorilski, še posebej za skupino, ki je del poprock prizorišča. Mi pa takrat nismo več imeli kam. Postavili smo nov koncept. Vse, kar smo postavili, se nam je zdelo razumno," je za MMC pojasnil basist Nikola Sekulović.

Vabljeni k branju reportaže s prvega koncerta na turneji Tiho.
Foto in video: "Razgaljeni" Dan D ali ko še tišina sodeluje

Zdaj jih v petek in soboto sredi Katedrale Kina Šiške čaka veliki sklepni del turneje, ki je na novo postavila poglede na akustične "izlete "poprock skupin. Prvi koncert je že nekaj dni razprodan, drugi je blizu tega.

Koncertu boste lahko prisluhnili tudi na Valu 202 v petek, 8. marca. Začetek ob 22.25.
"Pomemben rezultat te turneje je sklep: DA SE! Mi že pol leta poslušamo, da se ne da," je razlagal Sekulović in dodal: "Dobro je kdaj tvegati. Element presenečenja je nekaj, kar se je izgubilo v glasbi. "

Cel pogovor si lahko preberete spodaj.


Konec tedna boste končali niz nastopov, ki ste jih zbrali v sklopu turneje Tiho – turneje, na kateri ste postregli z vse prej kot običajno podobo Dan D. Od vseh turnej, po čem se vam je Tiho najbolj vtisnila v spomin?
Naredili smo že veliko nenavadnih stvari v življenju, a zelo malo je takšnih, na katere smo posebej ponosni. Jaz osebno bi v vseh teh treh dekadah izpostavil deset malo večjih projektov, na katere sem res ponosen. Turneja Tiho je zagotovo ena izmed njih. Z akustiko smo začeli kot z začasno tranzicijsko fazo. A Dan D danes ni več ista skupina, kot je bila pred enim letom. To ne pomeni, da ne gremo nazaj na elektriko. Bomo šli. Ampak zdaj vemo, kako se je lotiti. Tega pred enim letom nismo vedeli. Dejstvo je, da smo bili v enem obdobju, ki je bilo prijazno do nas, relativno uspešni. Tega se hitro navadiš in razvadiš. Zna se zgoditi, da malo izgubiš pot. Mislim, da smo mi na dobri poti, da se vrnemo na staro pot.

Koliko nenavadnih pogledov ste prejeli, ko ste dejali, da greste na turnejo Tiho?
Turneja, izdaja avdiokasete v polenu, vključevanje nenavadnih inštrumentov v nastop in vztrajanje, da se dvorane lotevamo na drug način, se je najprej zdela nenavadna našim najbližjim. Potem je bilo to nenavadno novinarjem. Potem ljudem z glasbenega prizorišča. Šlo je za pogumen koncept, za katerega so nam na začetku vsi dopovedovali, da je samomorilski, še posebej za skupino, ki je del poprockovskega prizorišča. Mi pa takrat nismo več imeli kam. Postavili smo nov koncept. Vse, kar smo postavili, se nam je zdelo razumno. Morali smo slediti svojemu občutku, saj smo se zavedali, da delamo prav. Veseli me, da se nismo ušteli. Hitro pa bi bilo vse hitro narobe.

Ste tudi drugače pristopali k vsakemu koncertu kot drugače?
Jaz osebno imam mantro, da si pred vsakim koncertom rečem: "Danes pa je najpomembnejši koncert v življenju. Danes je naša usoda odvisna od tega." Mi smo poprockovska skupina in dovoljeno nam je marsikaj. V zadnjih letih se nam je zgodilo, da se je vrnila glasba. Jasno nam je, zakaj smo skupaj. Malo bolj mirni in srečni smo.

Torej vas je turneja še bolj povezala?
Ja. Ne samo nas. Predvsem ekipo. Okrog sebe imamo deset ljudi, ki delajo s srcem. Dolgo časa sem to pogrešal. Na začetku kariere je to lahko, ker delaš skupino s svojimi prijatelji. Čez daljše obdobje pa se redko zgodi, da igraš v ekipi, ki spominja na Barcelono ali Manchester United. Prej se zgodi, da delaš v ekipi, ki je malce naveličana in 'razštelana'. Res me veseli, da smo to presegli.

Ste bolj Real ali Barcelona?
Ne spoznam se toliko na nogomet (smeh). Plačani nismo tako (smeh).

Glede na to, da večina ljudi misli, da je akustični koncert cenejši, je bila turneja Tiho manjši finančni zalogaj, kot bi bila drugače turneja z vso elektriko, lučmi …?
Za nas ne. Našo ekipo sestavlja petnajst ljudi in vztrajamo pri njej. Želimo, da je to narejeno maksimalno korektno. Ceneje je zagotovo za organizatorja, ki ne potrebuje več 300 kilovatov ozvočenja. Kolega Marko je zložil naše luči, ki niso laserji, ampak so takšne luči, ki so v skladu z našim programom. Na infrastrukturi je zagotovo prihranek pri organizatorju. Pri nas pa je bil finančno enak šmoren, kot če bi delali elektriko.

Sprožili ste mikrotrend. Za vami je bilo še nekaj izvajalcev, ki so se odločili za koncept akustičnega koncerta, toda niso popolnoma opustili elektrike.
Tu moram pristaviti malo iskrene skromnosti: mi nismo prva skupina, ki se je tega lotila. Smo pa opazili, da – kot si omenila sama – so se začeli akustični koncerti bolj množično vrstiti. Glasbenik se hitro zateče k temu, da reče, da bo naredil akustični koncert. V teh kriznih časih jih veliko razmišlja, da bo cenejši program in tako razmišljajo tako ustvarjalci kot organizatorji in občinstvo. Mi smo si načrtno zadati bistveno več dela: temu služijo tudi vsi nenavadni inštrumenti in tako smo se lotili obdelave skladb. Zadali smo si bistveno več dela in številni so nas spraševali, zakaj nam je bilo tega treba. Nismo želeli goljufati sebe: želeli smo delati in nekaj odkriti. V to pa moraš vložiti čas, energijo in koncentracijo. V tem obdobju, ko se vse procesira relativno hitro in površno: od hrane do umetnosti, smo se odločili za malo težjo pot. Veseli smo, da je postal neke vrste trend, da različni glasbeniki zdaj delajo na različne načine.

Kje so meje?
Z nekaterimi drugimi projekti smo se zdaj prepričali, da meje niso tam, kjer jih mi samoumevno postavljamo. Pomemben rezultat te turneje je sklep: DA SE! Mi že pol leta poslušamo, da se ne da. Drug pomemben dejavnik pa je optimizem. Pomembno je pripeljati stvari do konca, če zmagaš ali izgubiš. Nam se je zgodilo, da smo nekako zmagali, in to je pomembno vodilo za druge skupine. Pri ustvarjanju pa je tudi vodilo za občinstvo, ki je mogoče – ko smo začeli akustično turnejo – pričakovala nekaj drugega, dobila pa nekaj tretjega. Ne greš vedno pogledati samo preverjene stvari. Dobro je kdaj tvegati. Element presenečenja je nekaj, kar se je izgubilo v glasbi.

S turnejo Tiho ste prišli med poslušalstvo, ki ni več tako osredotočeno na samo glasbo – vse gre hitro mimo -, ampak vaši nastopi so zahtevali določeno mero koncentracije. Kako jo izsiliti iz poslušalca?
Izsiliti – dobra beseda, ja. Naša teza je bila v delovnem procesu. Če se bomo malo bolj potrudili, bomo dobili drugačne sorte užitek. Skušali smo to primerjati s starimi filmi, ki so za današnje pojme prepočasni in premalo zahtevni. Premalo stvari se v njih dogaja, toda užitek na koncu takšnega filma je popolnoma drugačen kot užitek ob gledanju kakšnega novega filma. Za primerjavo: če gledaš Odisejo ali Apokalipso ali Botra …, to so filmi, ki po mojem mnenju danes ne morejo nastati, ki so premalo atraktivni. Ne pomeni pa, da ne ponudijo užitka za ljudi, ki vanje vložijo čas in energijo. Ko smo postavljali turnejo, smo ugibali, ali lahko ljudi prepričamo, da vložijo malo več časa in koncentracije v negotovo obljubo, da bodo na koncu koncerta dobili nekaj več ali nekaj drugačnega, kot to dobijo običajno. Bili smo negotovi, malo preplašeni, na koncu – po prvem koncertu – pa je postalo jasno, da smo ljudem dali nekaj. In zanimiva stvar: ljudje so dali nekaj nam.

Kaj se je pravzaprav začelo dogajati?
Na odru nismo skupina, ki je deset metrov stran od občinstva. Oboroženi z lučmi in ozvočenjem in blaznimi učinki. Ljudje nas lahko vidijo v oči in oči ne lažejo. Enako pa lahko mi vidimo njih. Na koncertih se je začela dogajati čista, iskrena igra. Emocija, ki se je razvila pri ljudeh, je vplivala nazaj na nas. Iz vsakega koncerta smo odšli nasmejani, ne glede na to, kako zahteven je bil za nas. Kot je kolega Tuco izjavil: mogoče smo bili malo bolj srečni in malo bolj mirni.

Kaj prinese glasbeniku neposreden stik z občinstvom: da je na isti ravni kot njegov poslušalec?
Jaz to vidim kot komunikacijo. Veliko glasbenikov vneto razlaga, kako delajo glasbo samo zase, mi mislimo, da je to precej bebasto, še posebej, če se to izjavi v intervjuju. Interakcija je pomembna, še posebej v času, ko starši ne znajo prisluhniti otrokom in otroci ne razumejo staršev. Partnerji v svojih zvezah imajo vsak svojo gmoto težav, in ta komunikacija se zelo enostavno reši z nekimi poceni učinki. Naj bodo to zvočne kulise: televizija, splet … Pristnost neposredne komunikacije pa je nekaj, kaj je danes težko doseči in ni enostavno sproducirati, kar vpliva tudi na nas.

S turnejo Tiho ste za svoje oboževalce pripravili tudi malce nenavaden koncept arhiviranja glasbenega občutka – avdiokasete ste zapakirali v lesena polena. Kdaj jih je zmanjkalo?
Že po nekaj nastopih. Imeli smo še nekaj kaset v usnjenem žepku in jih je še nekaj kosov ostalo. Pri kasetni izdaji smo vztrajali pri nekaj elementih, ki niso značilni za popprodukcijo: omejena naklada, ne moraš ga kupiti povsod, učinek magnetnega traku, minljivost in to, da ne moreš ga prosto prenesti. Kdor je kupil kaseto, bi lahko naredil mp3 in dal drugim na razpolago, toda mislim, da se to ni zgodilo. Zakaj? Ljudje imajo to v rokah in to je njihovo. Ne dajo na splet. Glasba pa je nekaj, kar je vezano na prostor in čas. V procesu je jasno želelo veliko ljudi to imeti v nekem formatu. Smo pa zadnji koncert na turneji posneli – v Lokal Patriotu. S posnetki smo bili tako zadovoljni, da ga bomo izdali na cedeju.

Lokal Patriot, ker je doma najlepše?
Doma je najlepše in najtežje.

Zakaj najtežje?
Ko si doma na odru, se ti zlahka pojavijo številne misli. Ljudi poznaš po imenu in priimku, in to so popolnoma druge interakcije, kot če nastopaš nekje, kjer ljudi ne poznaš. Zahteva dodatno stopnjo koncentracije. Zavedati se moraš, zakaj si tam. Vrniti se moraš h glasbi in dati vse od sebe. To pa se čuti na albumu, ki prihaja.

Bodo nove skladbe iz Tiho dobile elektronsko obliko?
Najbrž, da. Toda v ustvarjalnem procesu smo to dali iz dnevnega reda. Nismo si postavljali načrtov. Puščamo si veliko manevrskega prostora v želji, da kar koli naslednjega bomo dali od sebe, bo moralo imeti naš unikatni pečat: to moramo biti mi. Ne želimo zveneti tako, kot zveni nekdo drug. Vemo, da lahko glasbeno in produkcijsko dosežemo, kakršen koli cilj si postavimo.

Teoretično, ali je mogoče, da če vas poleti povabijo na kakšen festival, da s seboj prinesete steklenice, žlice …?
To bomo prinesli samo tam, kjer bomo prepričani, da lahko z ljudmi na normalen način skomuniciramo. Če nas povabijo nekam, kjer je deset tisoč ljudi, in nam za to obljubijo super honorar, tega ne moremo narediti, ker ljudje ne bodo dobili tistega, kar mi želimo dati. Na večje stvari gotovo ne.

Dan D danes ni več ista skupina, kot je bila pred enim letom. To ne pomeni, da ne gremo nazaj na elektriko. Bomo šli. Ampak zdaj vemo, kako se jo lotiti. Tega pred enim letom nismo vedeli.

Glasbenik se hitro zateče k temu, da reče, da bo naredil akustični koncert. V teh kriznih časih jih veliko razmišlja, da bo cenejši program, in na ta način razmišljajo tako ustvarjalci kot organizatorji in občinstvo. Mi smo si načrtno zadali bistveno več dela: temu služijo tudi vsi nenavadni inštrumenti in to, na kakšen način smo se lotili obdelave skladb.

Morali smo slediti svojemu občutku, saj smo se zavedali, da delamo prav. Veseli me, da se nismo ušteli. Hitro pa bi bilo vse narobe.

Na začetku kariere je to lahko, ker delaš skupino s svojimi prijatelji. Čez daljše obdobje pa se redko zgodi, da igraš v ekipi, ki spominja na Barcelono ali Manchester United. Prej se zgodi, da delaš v ekipi, ki je malce naveličana in 'razštelana'. Res me veseli, da smo to presegli.

Mi smo si načrtno zadati bistveno več dela: temu služijo tudi vsi nenavadni inštrumenti in tako smo se lotili obdelave skladb. Zadali smo si bistveno več dela in mnogi so nas spraševali, zakaj nam je bilo tega treba. Nismo želeli goljufati sebi: želeli smo delati in nekaj odkriti. V to pa moraš vložiti čas, energijo in koncentracijo.

Ko smo postavljali turnejo, smo ugibali, ali lahko ljudi prepričamo, da vložijo malo več časa in koncentracije v negotovo obljubo, da bodo na koncu koncerta dobili nekaj več ali nekaj drugačnega, kot to dobijo običajno. Bili smo negotovi, malo preplašeni, na koncu – po prvem koncertu – pa je postalo jasno, da smo ljudem dali nekaj. In zanimiva stvar: ljudje so dali nekaj nam.